To združenje vsaki dve leti organizira izjemno zanimive in tudi precej dobro obiskane kongrese na vseh koncih sveta. Vrednost teh kongresov ni v tem, da bi bili na njih vedno prisotni prav vsi trenutno vodilni pravni filozofi na svetu, kar se sicer ne zgodi, nekaj jih pa vendarle pride, temveč je izjemno pomembna udeležba resnično iz vsega sveta, kar zagotavlja globalni, večrazsežnosti pogled na pravo in z njim povezane ideje.
Lani je bilo srečanje v Washingtonu, za 2017 pa je predviden Istanbul. Prepričan sem, da bo Turčija s svojimi izjemno gostoljubnimi prebivalci organizirala odličen kongres, vendar bo pri vsem skupaj, pri vsem tem medu, ki ga bodo cedili modrosti željnim učenjakom, tudi nekaj grenkobe. Zakaj?
Problem tiči v dogodkih po puču, ko so turške oblasti brez kakršnih koli dokazov zavoljo domnevnega terorizma zaprle v keho več kot tri tisoč sodnikov in tožilcev, gonja proti neposlušnim sodnikov pa je obstajala, sicer v milejši meri, že prej. Vse skupaj se je začelo po dogodkih, povezanih z obtožbami Erdogana in pristašev njegove politične stranke zaradi korupcije.
Kandidatura Turčije za organizacijo tega dogodka je bila podana že veliko pred vojaškim udarom in tudi odločitev za kongres je padla že nekaj mesecev, preden se je zgodil puč. Po vojaškem udaru in dogodkih, ki so mu sledili, je imel izvršni odbor IVR kar nekaj pomislekov glede izvedbe kongresa. Nazadnje se je odločil, da se kongres vseeno izvede – z nekakšno mlačno obrazložitvijo, da obsoja puč, da tudi ni ravno zadovoljen z množičnimi represalijami po njem, a da bi bilo vseeno dobro, da svetovni pravni filozofi s turškimi kolegi pokramljajo o vprašanjih, kot so človekove pravice, pravna država in demokracija. Rdeča nit tokratnega kongresa bo: »Mir«.
Po omenjeni odločitvi izvršnega odbora bo kongres gotovo obiskalo precej kolegic in kolegov. Za tiste iz Evrope bo lokacija zelo prikladna. Toda …
No, ne bi želel kar tako in vnaprej obsojati kolegic in kolegov, ki se bodo kongresa udeležili. Turški med je sladek in nemara bo tokrat še slajši. Po moje tudi bo, vsaj na zunaj, še slajši, saj bo treba prekriti grenkobo … in ublažiti cmok v grlu. Kajti medtem, ko bodo filozofi modrovali o pravu in pravici, bo marsikdo v Turčiji ali iz Turčije bil plat zvona. Na primer tudi nekdanji turški sodnik, ki v begunstvu, nekje v Evropi, kot azilant vsakodnevno trepeta za svoji hčerki, ki ju turški režim v domovini zadržuje kot talki, ker se oče noče vrniti v domovino, kjer ga čaka ječa – samo zato, ker ve, kaj je prav in kaj narobe s turškim pravosodjem. Sicer tudi njegovi sorodniki ne smejo odnesti njegovih osebnih stvari iz službenih prostorov, kjer je prej služboval kot sodnik, niti vstopiti v njegovo hišo, ki je zapečatena.
Ne bi želel biti patetičen, toda ko nekoga poznaš osebno, ki se mu vse to dogaja, dobijo tiste suhoparne številke iz dnevnih novic o čistkah dodatno dimenzijo, ki ti spremeni kompas. Filozofija, ne med, postane življenjska.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
