Pravi vik in krik je v splošni in strokovni javnosti povzročila kritika sodbe Vrhovnega sodišča (VS), št. X Ips 4/2000, ki jo je podal kolega prof. Toplak. Sodbo Upravnega oddelka VS je celo označil za najbolj škodljivo sodbo desetletja. Kritika je letela predvsem na domnevno onemogočanje dostopa javnosti do podatkov iz tožilskih in sodnih spisov in, med temi, celo tudi do pravnomočnih sodb. Sodba naj bi v korist bolj restriktivnih določb tožilskih in sodniških postopkovnikov (kot leges specialis) izničila veljavo Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) (v tem primeru lex generalis), s katerim naj bi bile omenjene določbe v konfliktu.
ZDIJZ je prej normalno omogočal javni dostop do sodb in drugih podatkov iz omenjenih spisov. Na Toplakovo kritiko je na svoji spletni strani odgovorilo VS, ki je kritiko zanikalo ponavljajoč nekatere bistvene ugotovitve iz omenjene sodbe. Pritrdil mu je tudi Sodni svet, Informacijska pooblaščenka (IP) pa zahteva avtentično razlago. Toda še vedno ni povsem jasno, kaj je pravzaprav domet omenjene »precedenčne« sodbe. Osebno menim, da je vsaj nenavadna, če že ne predimenzionirana in ponujam njeno razumevanje v skladu s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena (in 3. členom) URS.
V okoljih z razvito pravno kulturo precedensa (glej, podrobneje, M. Novak, Poglavja iz filozofije in teorije prava, predvsem str. 249-257) se pri ugotavljanju dometa neke sodbe vedno vprašajo dve stvari: (1) kaj so bila bistvena ali materialna dejstva primera in (2) kakšna je bila odločitev sodišča. Na ta način se, kasneje!, pri razlagi in razumevanju sodbe oblikujejo t. i. nosilni razlogi (rationes decidendi) in se jih loči od postranskih razlogov (obiter dicta). Zavezujoči deli takšne precedenčne sodbe so seveda le nosilni razlogi! Takšno razlikovanje je v 19. stoletju v Angliji zahteval Bentham, ko je obtoževal sodnike common law arbitrarnega delovanja, saj so na zavezujoče učinke prejšnje sodbe za naslednji identični spor sklepali iz »duha primera« prejšnje sodbe in sodbo tako pogosto prenapihnili. Takšno razlikovanje danes ni uveljavljeno le v pravnem sistemu common law, temveč tudi v naši pravni družini, saj ga navsezadnje priznava – vsaj formalno – tudi naše Ustavno sodišče kot del 22. člena URS.
Kaj to pomeni za razumevanje omenjene sodbe VS?
Spodaj povzamem bistvena dejstva primera in končno odločitev VS. Priznam, da informacije jemljem le iz sodbe VS, a upam, da primer vendarle povzemam korektno. Sicer tudi spor, v katerega so bili udeleženi poleg prosilke še IP, Vrhovno državno tožilstvo, upravno sodišče in naposled še VS, poenostavljam – da kolumna preprosto ne bo predolga. Menim pa, da to zadostuje za bistveno videnje problema.
Šlo je namreč za to, da je prosilka za dostop do informacije javnega značaja, zoper katero je bila v prvem kazenskem postopku ovadba zavržena, zahtevala sklep o zavrženju te ovadbe iz tožilskega spisa. Državna tožilka tega ni želela posredovati, saj je potekal drugi postopek zoper prosilko, v kateri je bila vložena celo zahteva za preiskavo, pri čemer je tožilka menila, da bi posredovanje te informacije iz spisa škodovalo drugemu postopku. Končna odločitev VS pa se je po različnih odločitvah na instancah glasila na odpravo odločbe IP, ki je dovoljevala dostop do omenjenega sklepa.
Točka 6 prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu za informacijo javnega značaja dostop zavrne, če se njegova zahteva nanaša na »podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.« Po mnenju upravnega sodišča, ki je na prvi stopnji ugodilo tožbi IP, naj bi ta člen veljal le za odprte kazenske postopke, ne pa tudi za že zaključene, v dani zadevi pa je šlo za že zaključeno zadevo (glede prvega postopka) in je bilo treba informacijo posredovati. Sicer pa dostop do informacij iz kazenskih spisov določa tudi 128. člen ZKP.
Vrhovno državno tožilstvo je nato zahtevalo dopustitev revizije na Upravnem oddelku VS. Pri tem mu je zastavilo tri vprašanja, od katerih se mi zdita bistveni prvi dve: (1) Ali se omenjena izjema iz ZDIJZ nanaša zgolj na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega kaznivega pregona ali v zvezi z njim, ali pa ta izjema velja tudi za tak podatek, katerega razkritje bi škodovalo izvedbi drugega kazenskega pregona, ki je v povezan s tistim, zaradi katerega je bil pridobljen? Torej, ali je podatek iz nekega že zaključenega spisa še vedno lahko varovan, ker je pomemben za drugo odprto zadevo, in pade pod izjemo ZDIJZ? Če bi se VS tu zadržalo in podalo svoj odgovor zgolj na to vprašanje, potem zadeva nikakor ne bi bila »prenapihnjena«. Toda že tožilstvo je šlo še naprej in vprašalo še naslednje: (2) »Ali imajo pri dostopu do informacij, ki se nanašajo na kazenski pregon in se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah, posebna določila področne procesne zakonodaje glede (ne)javnosti postopkov in glede omejenih možnosti posameznikov za vpogled v te spise značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ?«
To »heretično« vprašanje je odprlo Pandorino skrinjico, saj se zdi, da ga je VS rado vzelo v obzir in nanj obširno odgovarjalo, čeprav je tožilstvo vprašalo več od tega, kar je bilo tedaj sporno. Zato se tudi odločitev VS, da so pravzaprav določbe področne zakonodaje lex specialis in izrivajo ZDIJZ, zdi vehementna. Vprašanje bi sicer bilo smiselno, če bi bilo povezano z omenjeno izjemo po ZDIJZ in bi v primeru, če bi držalo, da izjema po ZDIJZ velja le za odprte kazenske postopke, morda bilo povsem razumno, da se v takšnem (ozkem) primeru uporabi področna kazenska zakonodaja, da ne bi razkritje podatka škodilo drugemu pregonu.
»Izvirni greh« omenjenega vprašanja in odgovora nanj je v pravzaprav tem, da močno presega bistvena dejstva primera in odločitev VS. Sodba je predimenzionirana najmanj v tem, da odpira še problematiko sodniških spisov in na sploh – onkraj zgolj (pred)kazenskih postopkov – daje področni zakonodaji sodišč in drugih pristojnih organov prednost pred ZDIJZ.
Nisem specialist za pravo dostopa do informacij javnega značaja, a ob branju omenjene izjeme ZDIJZ se mi zdi, da bi ta lahko sama »pokrila« problem v tej zadevi in sploh ne bi bilo potrebe odpirati razmerja med ZDIJZ in področno postopkovno zakonodajo. V vsakem primeru sem prepričan, da je sodba VS predimenzionirana in so njene bistvene ugotovitve, razvidne iz jedra odločbe, pravzaprav dicta (postranski razlogi). Tu se moram strinjati s kolegom Toplakom. V nasprotnem primeru tvegamo sodniški aktivizem VS, ko se to postavlja v vlogo zakonodajalca, saj odloča o zadevah, o katerih ne teče spor, in tako krši načelo delitve oblasti. Obenem pa tudi že omenjeni 22. člen URS.
Če se sodbo VS razume ožje, kot se glasi, in kar je vsekakor nujno, potem ne bi smelo biti težav. Zdi se, da jo tudi Vrhovno sodišče in Sodni svet razumeta v tem ožjem smislu, zato ne slišita »alarma«. Toda pomembno je predvsem to, kako bodo predvsem sodišča poslej ravnala pri dostopu do informacij javnega značaja. Ali bodo potrjevala spravljive tone omenjenih institucij? Če pa so tu res že nastopile težave »na terenu«, kot trdita prof. Toplak in IP, potem jih je treba odpraviti. Morda bo celo potrebna intervencija Ustavnega sodišča in kakšna njegova interpretativna odločba?
V vsakem primeru je sodba povzročila nekaj škode. Tudi z ad hominem medijskimi napadi na sodnike, ki si ga kljub vsemu niso zaslužili. V institucionalno oblikovani skupnosti pravne države argumentiramo ad rem, pri čemer nam pravno-kulturno okolje daje obilico institucionalnih možnosti, da vsi skupaj pridemo do zadovoljive rešitve. Prav je, da ravnamo tako tudi v tem primeru.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
