Dejstvo je, da se je način fakultetnega poučevanja prava – tisti, ki je pri študentih danes najbolj priljubljen, tudi v Evropi v precejšni meri »amerikaniziral« -- če lahko vse skupaj malce poenostavim in pod tem pojmom razumem sokratičen način poučevanja prava in pravne teorije prek pravnih primerov. K temu je prispevalo precej dejavnikov. Najprej dejstvo, da je v ZDA v eni izmed faz študija študiralo zdaj že kaj precejšnje število učiteljev prava tudi v Sloveniji. Od tam so prinesli domov privlačno razpravljanje o pravnih primerih, prek katerega se zdi, da se študenti vendarle največ naučijo o pravu. To sicer ne velja le za Slovenijo – nekaj podobnega velja tudi za druge države, predvsem zahodne in srednje Evrope, kamor hodijo na izmenjave slovenski študenti prava in potem prinesejo domov te prakse ter zahtevajo od domačih institucij, da takšnim praksam tudi same sledijo.
V študij prava prek primerov vabijo študente in njihove profesorje tudi različna pravna tekmovanja glede simulacij odločanja sodišč ali kakšnih drugih tribunalov (t. i. moot court), najsi gre za ustavnopravne, kazenskopravne, mednarodnopravne primere ali tiste s področja mednarodnega varstva človekovih pravic.
Poleg tega se fakultete vedno bolj povezujejo s pravno prakso prek različnih sodelovanj s sodišči (doma denimo projekta brezplačne pravne pomoči Evropske pravne fakultete z novogoriškim in koprskim okrožnim sodiščem, pa mariborske pravne fakultete z mariborskim okrožnim sodišče – Amicus curiae, ljubljanska pravna fakulteta sodeluje z Višjim sodišče v Ljubljani). Ti domači projekti v evropskem in svetovnem merilu niso nobena posebnost, temveč prej potrjujejo splošno pravilo.
Danes je takšen način izobraževanja svetovni zmagovalec. In nič ne zgleda, da bi bilo v bližnji prihodnosti kaj drugače. Ustvarjalno razpravljanje o (aktualnih) pravnih primerih pa je povsem nekaj drugega, kar so gojile evropske univerze v preteklosti, ko je šlo za dogmatično piljenje rimskega prava, njegovo prilagajanje na tedanje razmere kot tudi razvijanje pojmovnega pravnega aparata. Zdaj je pravno izobraževanje predvsem bolj kazuistično, če je bilo prej dogmatično.
Pa je to ideal, na povsem drugi strani, od kjer je evropsko pravno izobraževanje pričenjalo tam ob koncu 11. stoletja na Almi mater studiorum v Bologni?
Tu se lahko vprašamo, kaj sploh pravne fakultete prispevajo k pravnemu izobraževanju, če nas o pravu lahko največ naučijo (najvišja) sodišča, ki pravno pomembno (so)ustvarjajo in kjer delujejo največji pravni strokovnjaki. Če bi to povsem veljalo, potem pravnih fakultet sploh ne bi potrebovali in bi celotno izobraževanje lahko potekalo v cehovskih združenjih sodnikov in odvetnikov, kot je denimo to veljalo v razvoju prava common law (t. i. Inns of Court ter Law Societies).
Zanimivo, da sta v zgodovinskem razvoju obe smeri pravnega izobraževanja začenjali na nasprotnih bregovih: (a) evropsko kontinentalno pravo na od pravne prakse odmaknjenih univerzah, kjer so študente (najprej teologe, saj je katoliška cerkev za svojo (notranjo) ureditev prevzela rimsko pravo, kasneje pa so temu dodali še kanonsko pravo) profesorji učili večnih resnic (»dogem«) o pravu s stališča bodisi verskih dogem, Justinjanove kodifikacije ali, kasneje, naravnopravnih naukov; na drugi strani pa je (b) angleško common law bilo omejeno na bolj kazuistično učenje o pravu prek pravnih primerov in pravil, ki so jih dolga leta samostojno razvijala angleška višja sodišča (superior courts).
Seveda sta se v modernem času ta dva pristopa končno srečala na samih univerzah oziroma pravnih fakultetah. Izobraževanje v common law je tako tudi pristalo na pravnih fakultetah, s tem da ima še vedno nekaj več kazustičnega pridiha za razliko od pravnega izobraževanja na evropskih kontinentalnih pravno-izobraževalnih institucijah, kjer se je sčasoma tudi uveljavil bolj kazustični pristop, je pa za razliko od anglo-ameriških pravnih fakultet po mojem mnenju še vedno nekaj več dogmatike.
A resnice o najboljšem modelu pravnega izobraževanja ne bomo našli ne izključno na eni niti drugi strani. Po Aristotelovi »zlati sredini« je tudi tokrat resnica vmes: na eni strani biti dovolj blizu sodni praksi, da poznaš razvoj in aktualne strokovne probleme in ustvarjalne rešitve v njej, a si hkrati dovolj daleč, da lahko na probleme gledaš bolj iz potrebne perspektive, da jih tudi sploh lahko ugledaš, kajti, pogostoma, če gledaš preblizu, problemov niti ne vidiš. Če torej gledaš na pravo od preblizu, si »pravno daljnoviden«, če pa od predaleč, pa »pravno kratkoviden«. Potrebna oddaljenost dodaja pogosto potrebne dimenzije iz bodisi zgodovinske, mednarodne, primerjalne, interdisciplinarne in še kakšne druge perspektive.
Onkraj pradavnih rekov »teorija brez prakse je kot voz brez osi« kot tudi »praksa brez teorije je kot voz brez poti« pač ne gre. Vse ostalo so podrobnosti. Na tej ali oni strani.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
