c S
Poslanec na tej ali oni strani zakona?
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
27.05.2019 V zadnjem času slovensko javnost buri zadeva nezdružljivosti poslanca Državnega zbora (DZ) madžarske narodnosti z nekaterimi drugimi funkcijami, ki so po zakonu (ne)združljive s poslansko funkcijo. V pravnem argumentacijskem »spopadu« imamo tako na eni strani Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), ki brani svoj zakon in svojo institucionalno vlogo v našem pravno-političnem sistemu, na drugi strani pa poslanca, ki se temu upira ob bolj ali manj glasnem pristanku naše najbolj demokratične institucije. Argumentacijsko situacijo (v tem primeru) vzpostavlja različnost mnenj in (na prvi pogled) očitno ne jasna rešitev.

Zadevo sicer poznam iz medijev, pri čemer upam, da je bilo stanje stvari v dnevnem tisku in na več televizijskih debatah dovolj verodostojno predstavljeno.

Ob tem sem trdno prepričan, da so argumenti poslanca šibki, kar ga na koncu zna stati poslanske funkcije. Pri tem pa mu je škodo pravzaprav naredila tudi Zakonodajno-pravna služba DZ, na katere mnenje se krčevito opira. No, kot sem razumel kolega Zagorca v enem izmed televizijskih komentarjev zadeve, je izvirni greh glede kršenja Zakona o poslancih (ZPos) obstajal že prej, pred »intervencijo« omenjene službe, saj je poslanec prepozno odstopil z direktorske funkcije in bi mu morala funkcija že prenehati ex lege. Tu se zadeva zdi precej jasna, če je profesor Zagorc pravilno povzel stvari, in nimam razloga, da bi v to dvomil. Glede tega očitka niti nisem zasledil, da bi se poslanec kaj branil.

Tudi glede drugega argumenta sem prepričan, da stoji na zelo trhlih tleh. Da ne bi Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) veljal tudi za poslance, se mi zdi popolni absurd in tu je argumentacija predsednika KPK prepričljiva. Lahko, da je Zakon o poslancih, ki ne določa nezdružljivosti poslanske funkcije z vodilno funkcijo v pravni osebi javnega prava za razliko od ZIntPK, ki to določa, lex specialis, a slednji je lex posterior. Zakon o poslancih je bil sprejet že leta 1992, ZIntPK pa 2010, in tudi spremembi Zakona o poslancih, ki sta bili uveljavljeni leta 2011 in 2012, se nista prav nič dotaknili spornega vprašanja.

Torej argumenta, ki vlečeta vsak v svojo smer. Takšne antinomije argumentov pa se po receptu teorije pravne argumentacije rešuje s t. i. meta argumentom, ki je v tem primeru lahko slej ko prej argument namena. Le ob jasno izpričanem namenu v predlogu ZIntPK, da izvzema iz svoje ureditve poslance, bi lahko pritrdili poslancu madžarske narodnosti. To pa se mi zdi neverjetno, saj so ravno poslanci iz razreda najvišjih državnih funkcionarjev logična tarča takšnega zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, kajti če »riba smrdi, bo najbolj smrdela pri glavi«. Poleg tega ZIntPK jasno izpričuje namen, da preprečuje konflikt interesov glede funkcionarjev, med katerimi so navedeni tudi poslanci DZ.

Pravilna rešitev tega zapleta ni le praktično pomembna, ampak še bolj simbolno. Gre za vprašanje pravne države, pri čemer je še toliko bolj pomembno za njen obstoj, da se (državnega) prava in pravnih pravil držijo tudi najvišji državni predstavniki. Zato je še posebej pomembno, da se ta pravni spor čimprej reši. Poslanec ima sicer začasni alibi v mnenju Zakonodajne-pravne službe DZ, a sem prepričan, da bo ta kmalu razvodenel in bodo stvari postavljene na svoje mesto.     

Pomembno v tej zadevi je, da se upošteva pravno pravilnejša rešitev. Menim, da je v tej zadevi zgoraj nakazana. In, ko se ta čimprej dožene, kajti zaplet med KPK in DZ je treba razrešiti, jo mora parlament takoj upoštevati. Ne upam si niti pomisliti, da se Državni zbor ne bi ravnal po veljavni (torej pravilni) zakonodajni. Kako bi to vplivalo na državljane?

Nisem zasledil, da bi poleg Zakonodajne-pravne službe bil še kakšen pravnik na strani poslanca, ki bi morebiti imel dodatne argumente njemu v prid. Če DZ pri tem ne bo popustil in konkretneje pristopil k reševanju zagate, bo slej ko prej sledilo ustrezno pravno sredstvo KPK na pristojno sodišče. To bo seveda ultima ratio, upam pa, da bo prej prevladal razum.