c S
Pretirana bojazen sodstva pred umetno inteligenco
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
17.06.2019 V svetovni strokovni javnosti (glej spletni portal Artificial lawyer), ki se zanima za vprašanja pravne tehnologije (legal technology), pravne analitike (legal analytics) ter predvidevanja (sodniških) odločitev (predictive justice) – vse področja povezana z umetno inteligenco, je v prejšnjem tednu odmeval 33. člen novega francoskega zakona o sodniški reformi. Ta z očitnim namenom omejevanja sodne analitike in predvidevanja sodniških odločitev kaznuje objavo statističnih podatkov o delu posameznih sodnikov s kaznijo do petih let zapora.

Konkretna dikcija omenjenega člena je po navedbah portala v upoštevnem delu naslednja: »Podatke o istovetnosti sodnikov ni moč ponovno uporabiti z namenom ocenjevana, analize, primerjave ali predvidevanja glede njihove dejanske ali zatrjevane prakse…« Omenjeni ukrep naj bi bil odgovor francoske justice, ob prikimavanju izvršilne in zakonodajne oblasti, na poprejšnji poskus objave vseh sodnih odločitev, predvsem na novo tudi prvostopenjskih na spletnih straneh, kar naj bi izboljšalo dostop javnosti do sodnih odločitev in sicer povečalo transparentnost delovanja francoskih sodišč. Zaupanje v sodstvo je v Franciji namreč precej nizko.

Takšne obsežne objave sodnih odločitev so se veselila predvsem podjetja, ki se ukvarjajo s pravno analitiko oz. s t. i. profiliranjem sodnikov. Tako bi bilo moč ugotoviti, kako je posamezni sodnik odločal v določenih primerih, ga primerjati z drugimi sodniki in celo predvidevati, kakšne bodo njegove odločitve v določenih primerih. To že kar nekaj časa počno podobne firme v ZDA in Združenem kraljestvu.

V zvezi z načrtovanimi objavami sodb na spletu so se v Franciji spraševali, ali naj imena sodnikov pustijo ali zbrišejo z objavljenih sodnih odločitev. Tako se zdi zgoraj omenjena določba kompromis, da se imen sodnikov večinoma ohranijo, vendar jih je kaznivo uporabljati v statistične namene. Takšna drakonska kazen za statistično obdelovanje sodb poimenskih sodnikov naj bi bila najhujša na celotnem planetu.

Povodov za takšno strogo ureditev naj bi bila objava članka nekega francoskega pravnega analitika, ki je zbral in analiziral sodniške odločitve nižjih sodišč s področja azilnega prava in izgonov tujcev, kjer je ugotovil določene pristranosti sodnikov ter pri nekaterih sodnikih izjemno nizek (le nekaj procentni) pritožbeni uspeh. Omenjeni analitik je komentiral, da francoska višja sodišča sicer nimajo nič proti analitiki in njenim javno objavljenim rezultatom. Problem naj bi bil v glavnem pri nižjih sodiščih, pri čemer naj bi predvsem sodniški sindikat, v katerem so močno zastopani, precej prispeval h gornji prepovedi.

Francoska zgodba bi prav lahko bila primerljiva s slovensko: zaupanje v sodstvo je nizko, sodne odločbe najvišjih sodišč so večinoma objavljene in tako dostopne za tovrstno analitiko, objave prvostopenjskih odločitev so sila redke kljub pred leti sprejetemu Sodnemu redu, ki je zapovedal objavo vseh. So pa tudi razlike: mislim, da pri nas ni težava v tem, da bi bila imena sodnikov objavljena pri posameznih odločitvah tudi na spletu, gre bolj za zaščito osebnih podatkov strank in drugih udeležencev sodnih postopkov.  

Toda podoben problem z javno objavo statističnih podatkov o delo sodnikov se je pred leti pojavil tudi pri nas, ko je šlo za spor Sodnega sveta z Informacijsko pooblaščenko. Tedaj je novinar zahteval objavo statističnih podatkov o pritožbeni uspešnosti vseh (poimensko imenovanih) sodnikov, zadeva pa se je potem v korist Sodnega sveta zaključila na Upravnem sodišču. Kljub zavedanju potrebe po javnosti in transparentnosti delovanja sodišč in sodnikov, je Sodni svet tedaj ocenil, da bi javna objava takšnih podatkov lahko škodila ugledu posameznih sodnikov oziroma avtoriteti celotnega sodstva v javnosti.   

Pri tem seveda ni šlo za nekakšno solidarno ščitenje slabih sodnikov, temveč za to, da naj takšne »sankcionira« sodstvo samo, po strokovnih oziroma profesionalnih merilih, ne pa »ulica« prek nekakšnih javnih, medijsko podprtih »linčev«.

Podobno situacijo je zdaj moč zaznati v Franciji. To je pač zgodba okolij z očitnim slabšim stanjem pravne kulture in predvsem nizkim zaupanjem javnosti v sodstvo. Stvari pa bi morali biti povsem drugačne in primerljive z razvitimi pravnimi okolji, kjer se sodstvo ne bo treba bati takšne pravne analitike, temveč jo bo celo uporabljajo sebi v prid, za še bolj kakovostne sodne odločitve. A takšno okolje bo pri nas treba šele vzpostaviti. Še ena primerjava s Francijo je tu na mestu.

Omenjeni analitik naj bi pred objavo »spornega« članka poslal nameravano gradivo na eno najvišjih francoskih sodišč v predhodno mnenje, a ni dobil odgovora. Zakaj? Zato, ker dokumenta niso mogli odpreti, saj so imeli prestar računalniški program. Zato je članek objavil v nespremenjeni obliki, kar se najbrž ne bi zgodilo, če bi dobil povratne informacije in pripombe od sodišča. Morda koga to spominja na kakšno našo prigodo z Open Office (in dokumenti .odt), kjer tu in tam ni mogoče odpreti kakšno priponko iz drugega, naprednejšega programa? Vsako varčevanje v sodstvu pač ne gre v korist večjega zaupanja vanj.

Za konec se je strinjati, da je pomemben kontekst in da prijemi, ki zaležejo ponekod, niso nujno koristni in uspešni drugod. Toda nekaj je gotovo: boj zoper napredek, ki ni a priori in univerzalno škodljiv, s kazensko represijo, celo z zaporno kaznijo (do petih let!), se zdi vsaj prekomeren, če že ne absurden.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.