Tako zakon ni le rezultat prizadevanj zadnjega članstva te institucije ali zgolj tistega, ki je mandat nastopilo pred dobrimi petimi leti. Je rezultat več generacij članov in članic iz različnih sestav v njegovi 27-letni zgodovini. Že ko smo pred leti nastopili mandat, je med nami krožil nek osnutek novega zakona. Res pa je, da je imela sedanja »ekipa« to čast in priložnost, da je se pri tem najbolj angažirala.
Veliko je k njegovem sprejemu seveda prispeval Minister za pravosodje, kajti prejšnji ministri za to niso imeli toliko posluha. Tudi splošna politična klima je bila temu naklonjena. Domala ves politični parlamentarni prostor je bil temu naklonjen, sicer z določenimi ločenimi pogledi, ki pa niso bistveno ovirali časovnice sprejetja zakona.
Sprejetje ZSSve se zdi predvsem simbolna zmaga. Glede koncepta delovanja Sodnega sveta ne bo toliko sprememb, je pa več kot pomembna t. i. »pika na i«, ki se je s tem postavila državnemu organu, ki naj bi predvsem skrbel za neodvisnost in odgovornost sodstva. V nekem smislu so se šele zdaj dorekli trdnejši temelji za njegovo delovanje. Naš Sodni svet je institucionalno rastel predvsem od zgoraj navzdol. Z Ustavo Republike Slovenije mu je bilo določeno pomembno mesto v našem ustavnem sistemu, ni pa bila zagotovljena primerna zakonska podlaga, ki bi to opravičevala. Zdaj se zdi, da se je ta vsaj približala, če že ne povsem podprla ustavno platformo.
ZSSve prinaša nekaj pomembnih novosti v delu Sodnega sveta, ki so bile medijsko že precej pojasnjene: npr. samostojnost uporabe proračunskih sredstev, disciplinski postopki, možnost vložitve zahteve pred Ustavnim sodiščem. Poleg teh je še cel kup manjših sprememb, ki jih bomo morali v prihodnosti člani Sodnega sveta integrirati v naše delo.
Kljub temu, da gre za pomemben evolutivni pomik naprej, vendarle ne gre za revolucionarne spremembe. Te po mojem mnenju niso nikoli primerne na širšem področju sodstva. Sodstvo je namreč prastara konservativna družbena institucija, ki težko prenese revolucionarne spremembe in tudi preveč evolutivnih sprememb na en mah. Injekcije, ki so vendarle vseskozi potrebne, da se gre naprej, morajo biti domišljene in dozirane v pravnem trenutku, da zaležejo. In tudi Sodni svet deluje v tem kontekstu.
Kako naprej, zdaj ko imamo zakon? Najprej bosta sledili obširna diskusija in analiza sprememb glede na dosedanje stanje, potem pa strateški načrt za naprej. Četudi smo zaprtost sej nekako ohranili, menim, da bi lahko še kaj več naredili glede transparentnosti, saj je to pogosto očitek, ki nam ga namenja splošna in tudi strokovna javnost. Verjamem, da je tu še nekaj manevrskega prostora, predvsem v smislu sprotnega obveščanja splošne javnosti. Nikakor ne počnemo nečesa, na kar ne bi mogli biti ponosni in imeti glede tega povsem čiste vesti. Razumem pa, da pomanjkanje informacij praviloma ustvarja sence dvoma in nezaupanja. To pa bi vsekakor morali dvigniti v luči splošne javnosti ne le glede sodstva na splošno, temveč tudi Sodnega sveta.
Na koncu, ko se bo potegnila črta glede tega, kaj so naše nove pristojnosti in kaj lahko še izboljšamo pri dosedanjih, bomo bržkone ugotovili, da za dodatne storitve in še boljše delo, rabimo več ljudi (imamo eno izmed najmanj številčnih strokovnih služb v okviru Evropske mreže sodnih svetov – ENCJ), boljše tehnične in tehnološke pripomočke, dodatne prostore, še več angažmaja članic in članov Sodnega sveta. Vse to pa je nujno povezano z denarjem. Računamo na to, da je država s sprejetjem ZSSve to ne le obljubila, temveč s k temu tudi zavezala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
