Pandemija covida-19, ki ji ni videti konca, mestoma zakriva druge pomembne družbene zgodbe, ki jih je vendar treba občasno ponovno osvetliti, da ne potonejo v pozabo. Tu bi rad spomnil na eno največjih okoljskih nesreč v Sloveniji, namreč požar v podjetju za obdelavo in odstranjevanje nevarnih odpadkov Kemis na Vrhniki. Sredi maja letos so minila že štiri leta od te katastrofe. Tedaj je bil dogodek v žarišču pozornosti celotne slovenske javnosti, protesti civilne družbe na Vrhniki so bili tedaj prva novica dnevnega poročanja osrednjih medijskih hiš.
Zdelo se je že, da se bo kaj premaknilo in bo država umaknila takšen nevaren objekt iz urbanega okolja. Potem pa zatišje, Kemis je oživel, pristojni državni organi se sprenevedajo, razočarani občani pa zopet poslušamo tiktakanje okoljske bombe, ki je nekoč že počila.
Eden od izvirnih grehov pri celotni stvari je, da takšen ljudem in okolju nevaren objekt, ki je svojo nevarnost s požarom celo že uresničil, ne sodi v urbano okolje. To jasno narekuje že okoljska zakonodaja EU (t. i. direktiva Seveso), za upoštevanje česar pa smo v naši državi očitno gluhi, kot bi se še vedno nahajali v industrijski družbi. Jasno je pri tem sicer, da je treba tudi nevarne odpadke, ki jih proizvaja naša industrija, nekje skladiščiti, predelovati, shranjevati itd. Toda ne v urbanem okolju. Ljudem in okolju bi bila sprejemljiva rešitev poiskati rezervno lokacijo nekje zunaj urbanih sredin in tja preseliti celotno zgodbo. Zato je zadolžena država, ki ima na tem področju posebna pooblastila, pri čemer občina takšna pooblastila le izvaja. Po veljavni zakonodaji ima torej škarje in platno v tej zgodbi država in žal ne občina, ki bi si sama že lahko pomagala.
Takoj po nesreči je namreč vrhniški občinski svet odločil, da mora država odstraniti takšen nevaren objekt iz občinskega ozemlja. Sam požar je bil sicer katastrofalen za okolje, sami sreči pa se je zahvaliti, da posledice niso bile še hujše, saj je bilo nevarnega materiala v reciklažnem centru na pretek, kar bi bilo lahko za občino in okolico celo še veliko bolj uničujoče.
Potem ko so se medijski žarometi ugasnili in mikrofoni potihnili, se je občina Vrhnika lotila izvršitve svoje odločitve po pravni poti – kot se spodobi v pravni državi. Pri tem je tudi poiskala primerno pravno pomoč, toda kmalu so se pričele – za našo državno upravo tipične – birokratske »skrivalnice« prelaganja oziroma izogibanja odgovornosti v labirintu državnih organov, začenši z Ministrstvom za okolje, Inšpektoratom za okolje in prostor ter Agencijo za okolje Republike Slovenije. Ta birokratski pinkponk se zdaj vrti že štiri leta, seveda še vedno brez epiloga. Posredovalo je tudi upravno sodišče, ki je ugotovilo, da je bila občina neupravičeno izključena iz postopka spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, kar je vlilo nekaj upanja za nadaljevanje.
Določeni postopki še tečejo, vmes pa je Kemis celo bil črnograditelj določenih stavb, ki jih je obnovil po požaru, kar je bilo za okoljskega inšpektorja menda nepomembno, saj je to ugotovil drugi inšpektor s področja nadzora nad zakonitostjo in skladnost gradnje. Drobljene nadzora nad zakonitostjo delovanja Kemisa med različne institucije in različne zadeve ter postopke ustvarja dodatno tveganje za prebivalce in okolje, ki je botrovalo požaru leta 2017 in ohranja tveganje tudi danes. V konkretnem primeru se državne institucije sistematično izogibajo svojih pooblastil. S prelaganjem pristojnosti in strogim ločevanjem predmeta različnih postopkov se dopušča izvajanje dejavnosti pod istimi pogoji kot pred požarom.
Nekateri celo ugibajo, da je velikim proizvajalcem nevarnih odpadkov v interesu, da se Kemis ohrani, saj da je z nižjimi cenami bolj konkurenčen od drugih morebitnih izvajalcev tovrstne dejavnosti, ki bi reciklirali drugje. Izselitev Kemisa, ustavitev njegovega delovanja ali prepustitev posla drugemu ponudniku tovrstne storitve bi menda povišala ceno tovrstnih odpadkov in potem se zdi logično, da je v interesu teh velikih igralcev, da lobirajo pri državi, da se pravzaprav nič ne zgodi in Kemis lepo posluje dalje.
Navkljub različnim možnostim vsebinskih ter postopkovnih pravnih manevrov, ki le podaljšujejo vse skupaj, se bo morala celotna zgodba razrešiti okoli ključnega vprašanja, ali takšen nevaren objekt, ki je svojo nevarnost celo že dokazal, sploh lahko sobiva z občani v skupnem urbanem okolju.
Glede na požar, ki je že prizadel okolje, se omogočanje dosedanjega preživetja Kemisa na tej lokaciji – ob podpori države – zdi pravi posmeh celotni Sloveniji ob vseh velikih besedah družbene odgovornosti, trajnostnega razvoja, zelene industrije itd. Občani bomo sicer vztrajali naprej, saj v 72. člen Ustave, ki nam omogoča pravico do zdravega življenjskega okolja, še verjamemo. Čas pa bi bil, da tudi pristojni državni organi dokažejo, da so zgornja ugibanja skeptikov, res le ugibanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
