c S
Sodstvo v primežu politike
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
09.08.2021 Ob treh neuspešnih poskusih imenovanja novega ustavnega sodnika oziroma ustavne sodnice je v javnosti odmevala parlamentarna zavrnitev imenovanja kar dveh novih vrhovnih sodnikov. Tak kot v primeru ustavnih sodnikov bi tudi tu v nekem smislu lahko govorili o ustavni krizi (glej sicer kolumno profesorja Avblja). Zavoljo ohranitve »komunistične« ureditve v naši Ustavi se problem (občasne) zavrnitve imenovanja (vrhovnih) sodnikov v Državnem zboru sicer že vleče kot jara kača v naši tridesetletni zgodovini. Pri tem si politika, takšne ali drugačne barve, preprosto da duška in kandidata ali kandidatko zavrne, namesto da bi svojo energijo usmerila k pravim problemom v sodstvu in prispevala k njegovem kakovostnejšem delovanju.

Še enkrat ponovno je treba zapisati, da je slovenska Ustava ena redkejših v svetovnem merilu, kjer sodnike (še) voli parlament. V primeru vrhovnih sodnikov se mora to zgoditi celo dvakrat, če pa želimo dobiti predsednika oziroma predsednico Vrhovnega sodišča, pa mora iti tovrstni kandidat ali kandidatka v svoji sodniški karieri v parlament po »zaupnico« celo trikrat. Mislim, da je to pravi svetovni rekord.

V (ožji) strokovni javnosti je sicer že dolgo uveljavljeno mnenje, da bi bilo treba Ustavo oziroma zakon v tem delu spremeniti. Glasovi v to smer so vsakič močnejši po kakšni tovrstni zavrnitvi imenovanja sodnika ali sodnice v parlamentu. Toda vse ostaja pri pozivih in v realnosti ne pride do nikakršne spremembe bodisi Ustave ali vsaj zakonodaje – v primeru vrhovnih sodnikov. Vedno politična volja umanjka, kajti politika tu deluje predvsem politikantsko in ne državotvorno. Za takšno spremembo bi namreč rabili politike, ki so obenem državniki, ki so zmožni svoje ozke politične interese preseči v smeri splošnega državnega interesa.

Parlament je seveda vrhovni odraz demokratične volje in njegova zgodovinska uveljavitev je nesporna. Tudi se je treba zavedati, in tudi to je civilizacijska pridobitev, da ima tudi sodna veja oblasti demokratični nadzor, če naj velja sistem zavor in ravnovesij v siceršnjem sistemu delitve oblasti. Toda razmerja v sistemu zavor in ravnovesij morajo biti premišljena in dorečena, da lahko po eni strani oblast dobro deluje in je po drugi strani tudi primerno omejena. V primeru imenovanja sodnikov v parlamentu je stroka že davno povedala, da je to neposrečena ureditev, saj lahko poslanci, če jim nek kandidat ali kandidatka »ne paše« - tudi iz povsem nestrokovnih razlogov – tega zavrnejo in svojega glasu niti ne rabijo obrazložiti. Takšen sicer politično nesporen način delovanja pa se zdi močno sporen in neprimeren v primeru izbire sodnikov, saj vnaša v njihovo izbiro povsem politične kriterije, namesto in celo proti strokovnim kriterijem, ki jih upošteva Sodni svet kot predlagatelj.

Jasno je, da mora imeti tudi sodna veja oblasti – in tudi v kadrovskih zadevah – demokratičen nadzor, saj bi se sicer justica lahko spremenila v povsem elitističen klub strokovnjakov, ki bi bili povsem oddaljeni od ljudstva. Tukaj imamo sicer vrsto demokratičnih varovalk že v sedanji ureditvi. Tako pet članov Sodnega sveta izmed pravnih strokovnjakov imenuje Državni zbor na predlog predsednika države – obeh vrhovnih demokratičnih organov. Tu lahko celo vladajoča politika vpliva na izbiro teh kandidatov oziroma kandidatk. Četudi so ti t. i. zunanji člani v Sodnem svetu v manjšini, saj je v njem še šest članov oziroma članic, ki jih iz svojih vrst imenujejo sodniki, pa sodniki zunanjih članov enostavno ne morejo preglasovati, saj je za vse pomembne odločitve v Sodnem svetu potrebna dvotretjinska večina vseh članov (tj. osem glasov). Če bi sodniki v Sodnem svetu želeli pri kakšni posamični odločitvi vplivati na ne-sodnike, velja seveda lahko tudi obratno.

Možnost zavrnitve kandidatka ali kandidatke v parlamentu na zgoraj omenjen način nikakor ni v skladu z evropskimi standardi (tako Sveta Evrope kot EU – prek Evropske mreže sodnih svetov (ENCJ), ki jo financira tudi Evropska komisija). Četudi bi nekdo argumentiral, da evropski standardi lahko normalno veljajo za bolj razvito evropsko justico, češ da so pri nas še številne anomalije, ki legitimnost takšne uporabe vsaj delno relativizirajo, to ne opravičuje neuporabe evropskih standardov. Ne smemo se z bivšimi komunističnimi prijemi, kar trenutna ureditev v nekem smislu še vedno je, boriti proti starim »ostalinam« ali post-socialističnim problemom v našem sistemu, če na primer priznamo, da ti do neke mere še obstajajo. To bi bil absurd! Morebitne anomalije moramo popravljati na daljši rok, s premišljenimi ukrepi. A od zadnjega reformatorja v sodstvu (tj. ministra Klemenčiča) je minilo že preveč časa nekakšne letargije na tem področju. Reforme so povsem zastale. Kje je reforma mreže sodišč, enovitega sodnika, odprava plačnih anomalij, nova sodna palača, reforma PDI, nadaljnje skrajševanje časa trajanja postopkov oziroma uvedba časovnih standardov? (Prav verjetno pa sem še kaj pomembnega izpustil.)

Že nekaj časa pa vemo, da kakovost delovanja sodstva in s tem pravne države deluje tudi na višino BDP v neki državi. Vse to so problemi, ki se jih bo morala lotiti verjetno prihodnja vlada, saj je za to že prepozno in bo zaključila mandat z reševanjem že dovolj veliko problemov, ki jih prinaša predsedovanje Svetu EU. Resnost pristopa k tem problemov se bo namreč videla tudi z razdelitvijo resorja in izbiro ustreznega ministra oziroma ministrice.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.