Etimologija te tujke je že starogrškega izvora (talanton v pomenu 'utežna in tej ustrezna denarna enota'), ki je nato prešla v latinski talentum – s podobnim pomenom. Kasneje pa se uveljavi tudi figurativni pomen te besede v smislu prirojene bistroumnosti in nadarjenosti.
Ljudska »modrost« pravi, da pomeni talent le kakšnih deset odstotkov celotne naložbe v uspeh na nekem področju. Ne vem, če je tovrstna modrost tudi kakorkoli znanstveno (empirično) potrjena, vsekakor pa se zdi, da takšen odstotek varira glede na različna področja dejavnosti.
Tu me predvsem zanima, kaj naj bi predstavljal talent za pravo. Sprašujem pa se z vidika Jungove psihološke tipologije, s katero se v povezavi z razumevanjem prava ukvarjam že zadnjih deset let. Pri tem naj dodam, da je Jung svojo psihološko tipologijo zasnoval na podlagi določenih izsledkov predhodnikov, a izvirno kot sistem že skoraj pred sto leti. Je pa še vedno aktualna, saj jo v večji meri potrjuje sodobna nevroznanost, ki se na eksperimentalni način, v laboratorijih ukvarja z opazovanjem in merjenjem reakcij človeških možganov glede na določene dražljaje.
Tako v tej zvezi trenutno vneto prebiram knjigo ameriškega moralnega psihologa iz leta 2012, Jonathana Haidta, z naslovom The Righteous Mind. Nanjo me je opozoril in mi njeno kopijo celo velikodušno priskrbel znani hrvaški pravni teoretik, profesor Ivan Padjen.
Tu se glede razumevanja talenta za pravo predvsem omejujem na dve kognitivni funkciji, ki se mi zdita ključni za izgradnjo kakovostnega pravnika oz. pravnice: mišljenje in intuicijo. Mišljenje, katerega ena izmed paradnih lastnosti, je bržkone logično razmišljanje, je pravzaprav stalnica v pravu, saj je o pravu kot sistemu logične kompulzije bilo prelitega že nič koliko črnila. Tako je v misli, da kdor ne zmore logično razmišljati, ne bo dober pravnik, vsaj pol resnice. Reševanje osnovnih (praktičnih) logičnih problemov se tako standardno vključuje v morebitne sprejemne izpite za vpis na pravne fakultete, kot je tudi spremljevalni del pri številnih predmetih na pravnih fakultetah. Mimogrede zapisano, so za tovrstno vajo dobrodošli raznorazni priročniki o logiki v pravu. Pri nas imamo na žalost le prevod Schneiderjevega učbenika, ki je zanimiv, a njegova slabost je ta, da ne vsebuje primerov iz slovenskega prava.
Drugi del kognitivne »resnice« o pravu in talentu za pravo pa se nanaša na intuicijo. Furlan bi ji rekel 'prepoznava' – ko pravnik praktik izhaja: (i) iz spodnje premise življenjskega primera oz. dejanskega stanu in išče primerno zgornjo premiso; da ko jo najde, (iii) izlušči (najpogosteje) zakonski in konkretni dejanski stan; da bi končno (iii) sprejel sklep v smislu silogizma ujemanja obeh premis. Pri tem je stopnja iii gotovo edina, kjer gre za pravi deduktivni silogizem sklepanja v smislu formalne logike z rezultatom 1 (sequitur) ali 0 (non sequitur).
V fazah i in ii zgoraj omenjenega poteka pravniškega silogističnega razmišljanja pa je dedukcija močno napolnjena z intuicijo. Po Jungu je intuicija kot vrsta človeške zaznave (percepcije) iracionalna funkcija, zato je pravniško sklepanje v celoti (z izjemo formalnega sklepanja) del t. i. neformalne logike. Po Kaufmannu gre pri iskanju ustrezanja dejstev pravni normi v bistvu za analogijo, ki naj bi nadomeščala deduktivno odločanje. Za analogijo pa je značilno, da ni nikoli formalnologična, saj gre za verjetnost (judgement of probability), ne gotovost, da se dva primera ujemata, četudi mora iti za veliko verjetnost, če naj bo ujemanje bistveno.
Pri fazi i deduktivnega sklepanja gre za to, da pravnik nekako nagonsko, pravimo s pravnim občutkom, domala v trenutku pomisli na pravno normo ali njen del kot del pravne rešitve, prek katere v fazi ii intuitivno-racionalno (analitično) ovrednoti dejanski stan. Tu, torej v fazi i, je vloga t. i. ekstravertne intuicije ('ekstravertne', ker gre za prepoznavanje »izven subjekta«) najmočnejša. Nekoliko manjša je njena vloga pri ii, kjer gre tudi za logično analizo oz. iskanje ter začrtanje bistvenega ujemanja med spodnjo in zgornjo premiso.
Ena izmed ključnih lastnosti uspešnega pravnika je tako tudi zmožnost analognega razmišljanja, ki pride bistveno bolj v poštev v Kaufmannovem smislu kot pa pri t. i. zapolnjevanju pravnih praznin (v smislu treh znanih analogij: pravne, zakonske in intra legem), s katerimi se praksa redko ukvarja. Bistveno bolj redko kot pa z analogijo znotraj deduktivnega silogizma, kar je pravzaprav prisotno v vsakem primeru pravnega odločanja.
Res da se takšne dedukcijske analogije pravniki priučijo skozi kariero – če ne drugače, že avtomatično prek številnih primerov odločanja in obrazlaganja odločitev. Četudi bi osvetlitev (samo)refleksija) takšnega načina delovanja gotovo prispevala k še boljši uporabi.
Poleg zmožnosti formalnega logičnega razmišljanja se tako zdi, da bi se lahko tudi zmožnosti (v pomembnem delu) analognega razmišljanja lahko več posvetili ne le v fazi pravniškega izobraževanja, pri iskanju in rekrutiranju bodočih pravnikov, temveč tudi v fazi izpopolnjevanja (metodološkega) znanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
