c S
Pritožbena obravnava
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
22.10.2013 Marsikateri pravnik, ki je imel srečo ali vsaj možnost obiskovanja predavanj prof. B. M. Zupančiča na Pravni fakulteti v Ljubljani, se bo spomnil (tedaj še v slovenščino neprevedenega) učbenika Mladena Grubiše, Činjenično stanje u krivičnom postupku, ki je bil obvezna literatura pri njegovem predmetu kazensko procesno pravo. Meni je od tega denimo za vselej ostalo v spominu, da je – še posebej v kazenskem postopku – predvsem prvostopenjsko sodišče tisto, ki obvlada vso umetnost in obrt ugotavljanja dejanskega stanja in izvajanja dokazov, pritožbeno sodišče pa naj bi skrbelo bolj za reševanje pravnih vprašanj.

To se zdi celo nekakšen arhetip delitve dela med instancama, saj to pravilo ne velja le v evropskem kontinentalnem pravu, temveč tudi v anglo-ameriškem, kjer je resnici na ljubo to še strožje izpeljano, saj npr. ameriška pritožbena sodišča izključno razpravljajo le o pravnih vprašanjih.

A glej ga zlomka takšna »naravna« delitev dela med instancama je iz takšnih ali drugačnih razlogov postala resen problem za naše sodne postopke. Največji »greh« predstavlja tu razveljavitvena odločba pritožbenega sodišča, ki vrača zadevo na prvo stopnjo, da to o zadevi ponovno odloči. Takšen, oprostite besedi, ping-pong med instancama je bil prenekateri poglavitni razlog za večletne, nemara celo desetletne sodne postopke.

Da bi se zavoljo prevelikih sodnih zaostankov zadeve hitreje premaknile, je bila pred leti procesna zakonodaja delno spremenjena, delno pa so za izvedbo t. i. pritožbene obravnave obstajale možnosti že prej. Ideja je v tem, da skušamo hitreje priti do dokončne odločitve v zadevi, saj lahko pritožbeno sodišče neko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (ali procesno napako) sanira samo, s pomočjo pritožbene obravnave. Mislim, da se o tem strinjamo vsi, le v praksi do tega prihaja manjkrat, kot bi si vsi želeli. Sam s strani sodnikov še nisem slišal nobenega nasprotnega argumenta, ki bi pogostejši pritožbeni obravnavi oporekal, prej kritike o tem, zakaj njihovi instančni kolegi tega ne počno v večji meri. Menda pa, da se stanje počasi izboljšuje. 

Res, tudi meni samemu se mi zdi ideja o pogostejši pritožbeni obravnavi, da ne rečem o njeni množični uporabi, dokaj privlačna. A zavoljo česa? Predvsem je tu načelo ekonomičnosti in pospešitve postopkov. Toda v ozadju se lahko skriva cela kopica pasti in pomislekov. Eden od teh je vsaj ta, da se s tem prenaša večja mera odgovornosti na pritožbena sodišča in se s tem delo prvostopenjskih sodnikov vsaj nekoliko razbremeni. A nemara s tem obremenimo višje sodnike bolj, kot bi si želeli – in kaj smo potem naredili za sistem kot celoto? Smo nekaj:  ne prvostopenjskemu ne pritožbenemu sodišču se ni treba v takšnem primeru ukvarjati z isto zadevo dvakrat, ampak se mora pritožbeno sodišče pač (zgolj enkrat) bolj ukvarjati z zadevo, kot bi se sicer.

Prihranek za pravosodni sistem bi lahko tudi nekako izrazili z enačbo, pri čemer bi šteli, da je enkratno obravnavanje zadeve 1 enota.  Torej namesto: 2 + 2 = 4, bi se posledično enačba glasila: 1 + 1,5 = 2,5. Zelo poenostavljeno rečeno, prihranek je enoto in pol za pravosodni sistem. Seveda je to zgolj nekakšno praktično razumsko razmišljanje »zunanjega« opazovalca, insiderji bodo seveda našli kup problemov, na katere bi bilo treba sicer ustrezno odgovoriti.

Kaj pa še bolj drzna ideja, ki bi še bolj razbremenila močno obremenjeni pravosodni sistem? Denimo, da bi celo tako izboljšali ugotavljanje dejanskega stanja na prvi stopnji, da bi pritožni razlog iz njegove nepravilne ugotovitve celo prenehal biti redni pritožbeni razlog? Da bi se bilo možno pritožiti zoper takšno nepravilnost le izjemoma? Tu bi za pravosodni sistem potem bila možna enačba, če se malce izrazim pravno-ekonomistično, 1,5 + 0,5 = 2. Torej še dodatni prihranek v enotah energije. A kaj bi to podrazumevalo, kakšne so sploh predpostavke za takšno drzno razmišljanje?

Nekdo bi rekel, da je edina varianta za to, da uvedemo porotno sojenje po anglo-ameriškem vzoru in s tem sodnika razbremenimo glede odločanja o ugotovljenem dejanskem stanju, ki se na koncu izteče v odločanje o krivdi, kar je v izključni pristojnosti porote. Toda v Angliji in ZDA pride porotno sojenje v realnosti v poštev v zelo malem številu primerov, v Angliji pa so celo povsem prenehali s porotnim sojenjem v civilnih zadevah. Torej takšen argument ni odločilen. Poleg tega še načelo materialne resnice, ki je eden od temeljnih razlogov za ideal popolnega in s tem pravilno ugotovljenega dejanskega stanu, vsaj v kazenskem pravu izgublja še dodatno vrednostno zaslombo z uvedenim institutom procesnega mešetarjenja (plea bargaining) ali pogajanja o priznanju krivde in posledičnem znižanju kazenske sankcije (po B. M. Zupančiču pa materialna resnica tako ali tako ni bila nikoli dosegljiva sodiščem, ker gre za historično neponovljive dogodke primerov, ki se obravnavajo na sodiščih). S tem se kazenski postopek vsaj delno približuje pravdnemu postopku.     

A če je v grobem rečeno delitev dela med prvostopenjskim in pritožbenem sodiščem v smislu razlikovanja med dramo oz. teatrom človeških usod in kabinetno justico bolj ali manj geografsko univerzalna in časovno arhetipska, tako rekoč od vekomaj, čemu je potem pritožbena obravnava smiselna in zato upravičena? Je, saj pomeni hitrejšo pot do zaključka postopka in tako do pravice. Je pa le dodatno odprtje procesnega ventila, ki ne ruši vsebinsko utemeljenih in univerzalno utrjenih konceptov prve in druge sodne instance.   


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.