Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 14. septembra spet nagovorila Evropski parlament. Govor o stanju v Uniji je postal že tradicionalen. Z zgledovanjem po izkušnjah ameriške federacije želi evropska izvršna oblast na bolj odmeven način, ki naj bi Unijo približal njenim državljanom, predstaviti svoje politične načrte in normodajne ambicije v nadaljevanju svojega mandata. Kljub najboljšemu namenu, da bi prispeval k zmanjšanju evropskega demokratičnega primanjkljaja, pa tak govor le stežka doseže svoj cilj, predvsem zaradi ignorance nacionalnega medijskega prostora. Stanje v EU tako še naprej zaznamujejo predvsem sanje o tem, kako bo Evropa učinkovitejša, bolj demokratična in nasploh v vseh pogledih boljša.

Po počitnicah je za vse težko. Treba se je zagnati na novo. Možgane spet priklopiti na »on« in se zakopati v delo. Tako je bilo tudi že pred trideset in več leti. Ko smo ponovno pridrli nazaj v šolske klopi, so od poletja zdelani tovariši in tovarišice tako za prebijanje ledu vsako leto znova nadobudnim učencem naložili popočitniški spis o počitnicah. Vsi ti spisi so se, brez izjeme, končali z enakim stavkom. Počitnice so hitro minile.

Ustavno sodišče je 16. junija 2022 sprejelo dve odločbi (U-I-486/20, Up-572/18 in U-I-91/21, Up-675/19), s katerima je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov. Izreku obeh odločb ni mogoče očitati ničesar. Sta v skladu s trendom družbenega in ustavnopravnega razvoja zadnjih dvajsetih let v liberalnih demokracijah zahodnega sveta, katerega del je tudi Slovenija.

Slovenija je dobila novo vlado. Zaradi političnih manevrov dela opozicije sicer še ni polno operativna na način, kot si ga je sama izbrala, vendar se bo to že v kratkem spremenilo. Tako bo na čelu izvršilne veje oblasti nova politika, novi ljudje, tradicionalni novi obrazi, s katerimi naj bi po naravi stvari prišle tudi nove ideje. Prav zato bi v deželi moralo vladati prešerno vzdušje. Po demokratičnih volitvah, ki vedno znova in znova pomenijo nov zagon politične skupnosti, bi nova vlada morala prav tako pomeniti in biti obet za nove priložnosti vse bolj poglobljenega razvoja slovenske republike. Zakaj pri nas ta občutek in praksa manjkata?

V sredo, 16. februarja 2022, je Sodišče EU (SEU) izdalo dolgo pričakovano sodbo v zadevi C-156-57/21. Sodba v sebi nosi potencial začetka konca politikantskega kulturkampfa v EU v zvezi s spoštovanjem vladavine prava. Je morda torej vendarle nastopil čas, da bi o vladavini prava v EU, kot smo vztrajali že ob samem sprejetju uredbe, razpravljali predvsem pravno?

Na pravkar minulem blejskem strateškem forumu se je poglobljeno, prepričljivo in precej vključujoče razpravljalo o prihodnosti Evropske unije. Izbor osrednje tematike, seveda, ni bil naključen. Za tiste, ki tega morda niste niti opazili, ali pa ste že pozabili, velja poudariti, da smo vendarle sredi potekajoče konference o prihodnosti Evrope, v kateri naj bi državljanke in državljani  izrekli svoje skrbi in svoja pričakovanja do EU v prihodnje. Kot se je izkazalo na Bledu, je v osrčju razprav o evropski prihodnosti eno izmed najbolj izpostavljenih vprašanj tisto, ki se dotika naših skupnih vrednot.

Napetosti v Evropski uniji se stopnjujejo. Na Madžarskem so, očitno kot politično provokacijo za homogenizacijo domačega volilnega telesa, sprejeli zakon, ki neposredno diskriminira na podlagi spolne usmerjenosti. Politični odziv evropskih partnerjev je bil izredno buren. Razglašena je bila sramota, slišati pa je bilo celo pozive k izstopu Madžarske iz EU. Med vzhodom in zahodom se je politična razpoka še poglobila. Vladavina prava oziroma njena odsotnost je tako postala politična tema par excellence. To ima svoje prednosti in slabosti. Tudi za vladavino prava samo.

Čeprav je odločba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol U-I-110/16 že doživela nekaj strokovnih odzivov, pa so bili ti zaenkrat bolj publicistične narave. Predvsem pa so bili zelo kritični. Utemeljeno. Odločba si namreč res zasluži grajo in to s številnih aspektov. Z vidika trajanja odločanja; z vidika odsotnosti razrešitve protiustavnega položaja pobudnikov; z vidika odkrite političnosti, ki je prevladala nad pravom; z vidika nerabe prepričljivih (tudi primerjalnih) ustavnopravnih argumentov. In še bi lahko naštevali. V sistemskem smislu za prihodnost pa je najbolj problematičen odstop od doktrine ustavne demokracije, ki ga ta odločba na prikrit način prinaša.

Ste opazili, kako globoko sta v zadnjih mesecih, zlasti pa po poletnih počitnicah, zdrsnila raven javnega dogajanja in nivo javne razprave v Sloveniji? Že zdavnaj smo se, vedoč sicer, da dna ni, tolkli po glavi in se spraševali, ali gremo lahko še niže. Danes je odgovor na dlani. Prišli smo tako daleč, da prvi med enakimi aktualne oblasti najtežja vprašanja o najbolj žgočih temah odpravi s paberkovanjem o, reci in piši, klobasah in krofih. Kako v takih razmerah sploh še upati na okrevanje javne razprave ter s tem na slovenski demokratični preporod?

Katera ideologija druži slovenske ustavne sodnike? So po večini levi ali desni? Pripadajo Janezu, Mirotu, ali so že od Marjana? Nekako takole se sliši ljudski glas, o katerem lahko prebiramo v slovenskem tisku. Iz akademskih slonokoščenih stolpov so dolga leta odgovarjali, da ustavni sodniki, seveda, niso ideološki, njihovo imenovanje, pa čeprav čez politiko, pa tudi ne šteje nič. Ustavni sodniki, kot vsi ostali pravniki, so vendar objektivni, strokovnjaki brez vonja in okusa, ki na podlagi prebiranja pravnih tekstov svoji javnosti, ali vsaj strankam v postopku, povedo, kaj je objektivno prav. Raziskovalci na projektu Ideologija na sodiščih, ki ga s podporo ARRS izvajata FDŠ in Re-forma, smo postavili hipotezo, da to ne drži. Zdaj vas o potrjevanju hipoteze lahko prepričamo že z nekaj več izbranimi empiričnimi podatki.

Začela se je napovedana rekonstrukcija Ustavnega sodišča. Jeseni mandat nastopita nova sodnika, ki ju je pravkar izvolil Državni zbor. Mediji so ju najavljali in predstavljali zelo kičasto, v kontrastnih barvah. Starejši moški in mlajša ženska. Sodne izkušnje in mladostna zagnanost. Ena sama, za slovenske razmere povsem nenavadna harmonija. Zakaj? Ker je bil vendar dosežen politični kompromis: en desen in en levi kandidat.

Pretekli teden so v zlati Pragi obeležili 25. obletnico Višegrajske skupine, ki povezuje Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Kot se za obletnico spodobi, je bilo izrečeno veliko pohval, nekaj je bilo tudi samohvale, za moj občutek pa je tisto ključno ostalo zamolčano. Višegrajska skupina ni bila še nikoli tako daleč od svojih ustanovnih vrednot, kot je danes.

Pred dobrima dvema tednoma sem bil v Solunu. Vzdušje je bilo odlično. Center mesta bleščeč. Lokali polni. Že nekaj korakov stran se je sicer kazala povsem drugačna slika, ki pa obiskovalcu nikakor ni ponujala niti priložnosti za slutnjo, da se že zelo kmalu obeta nekaj silno temačnega. Bankrot. V zraku je morda visela neka napetost, celo stigma v očeh pretežno zahodno-evropejske družbe, da je Grčija postala nepopravljiv problem. A na to smo pozabili v istem hipu, ko smo na letališču sledili oznaki:  ?ξοδος.

Ne morem se načuditi, kako razširjena je v Sloveniji praksa postavljanja napačnih vprašanj. To so vprašanja, ki v danem kontekstu niso primarnega pomena, preprosto niso prava, ker ne morejo pripeljati do pravih odgovorov. Pravi odgovori pa so tisti, ki lahko odpravijo nek izoliran problem, ali pa, če so take narave, lahko prispevajo celo k izboljšanju določenih praks na nekem področju.

Nekaterim v tej državi, če že ne večini pa vsaj številnim najbolj vplivnim, prav gotovo pa naj bolj glasnim, se dogaja nezaslišana krivica. Kljub vse bolj jasno izpričanim hotenjem po nasprotnem živijo v post-jugoslovanskem sistemu v psevdo-demokratični slovenski državi, kjer sta sicer ključni oviri post- in demokracija, a največja krivica se dogaja na ravni temeljnega akta. Kako je mogoče, da smo si postavili ustavo, ki je niti ne poznamo, še manj razumemo in še toliko manj izvajamo?!

V dobi, ko se utapljamo v informacijah, ko besede kar dežujejo na nas z vseh koncev in ko jezik, zaradi inflacijske rabe besed, izgublja svoj pomen, ne doseže več svojih naslovnikov ali širše javnosti, se le še redkokdaj zgodi, da naletimo na stavek, ki pove vse. Tako zelo zadene bistvo nečesa, da nas v svoji preprostosti pusti osuple in hkrati odločno pokaže pot naprej. Tak stavek se je znašel na tvitu @BrdoFDS: »Slovenija ni imela 'Zahodne' Slovenije«.

Pred kratkim sem v Pravni praksi objavil prispevek, z naslovom Obsojeni Božiček. V njem polemično grajam Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 15366/2011 v zadevi Furlan v. Janković, kjer je bil prvi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve drugega po 2. in 1. odstavku 158. člena KZ-1. Inkriminirane besede so bile »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.«

Predstavljate si, da vam nekega dne zamrznejo vse vaše premoženje in da ta dan traja 12 let. Še bolje bi bilo zapisati, da se vaše premoženje zamrzne. Samo. Ker ne veste, da se je to sploh zgodilo, zakaj se je zgodilo in vsaj nekaj let se zdi, da nimate na voljo niti pravnega foruma, na katerem bi lahko branili svoje temeljne človekove pravica. Zares, tudi to se dogaja. In to v Evropski uniji.

Je že tako, da je pisanje kolumn tudi priročen način za sproščanje notranjih (intelektualnih) napetosti, ki jih piscu povzroča opazovanje zunanjega sveta. Kolumne so zato po svoji naravi običajno kritične. Vsaj moje. Vendar pa je, ko stvari postanejo že tako neznosne, da je zanje še beseda farsa premila, in ko je to jasno malodane vsem, razen tistim, ki so k temu v prvi vrsti poklicani, treba svojo pozornost usmeriti tudi drugam.

Naši časi so turbulentni. Na eni strani smo paradoksalno na globalni periferiji. Za Evropsko unijo se v globalnem smislu zanimajo le še redki. Še najbolj tisti, ki skačejo po mrtvem telesu takozvanega imperialističnega zahoda. Slovenija še mrtvec več ni. Smo le še ostanki strohnjenca, zamotanega v provincialne zgodbe, ki se zdijo velikanske. A niso vredne več izgubljanja besed.

To je vprašanje, ki bi si ga moral v tej državi postaviti prav vsakdo, ki mu je mar ne le zase, temveč tudi za sfero javnega, za širšo politično skupnost. Za tisto, čemur s pozicije ustavnega prava rečemo skupno dobro. Zares, kakšna družba pravzaprav smo? Zakaj je to pomembno in kako naj na tako zastavljeno vprašanje sploh odgovorimo?

Evropska unija je utemeljena na štirih temeljnih ekonomskih svoboščinah, tudi na prostem pretoku oseb. S primerom Baumbast je ekonomski pogoj za prost pretok oseb odpadel in danes za vseevropsko mobilnost zadošča že evropsko državljanstvo, če ima državljan zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje. Za evropske državljane znotraj Schengenskega obroča tako ni več notranjih meja in uživajo v območju svobode varnosti in pravice. Drugače pa je s tistimi, ki prihajajo od zunaj.