Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.

V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.

Bližajo se evropske volitve. Predsednica Evropske komisije je že podala svoj zadnji nagovor o stanju v Uniji v tem mandatu. Vroče je tudi v Sloveniji. Na t. i. desnici, ki je bila vselej doslej – morda pa bo tokrat drugače? – izrazito proevropska in je posledično tudi dosegala dobre rezultate, vre. NSi ne bi s SDS, sama pa tudi ne. SLS bi z obema. Logarjeva Platforma itak ni politična stranka, društva pa na volitvah ne kandidirajo. Na t. i. levici je še vse tiho. Kar nas zanima v tej kolumni, pa niso politična predvolilna preigravanja, temveč diskurzivni okvir, v katerem se bodo odvile tokratne evropske volitve. Tega definira evropski politični pluralizem.

Od nekdaj je bivanje na tem planetu imelo smisel, če se je napajalo in bilo osmišljeno iz nečesa presežnega. Tistega, kar v nasprotju s tem, kar naj bi bilo dobro za posameznika ali največje število ljudi, postavlja temelje tega, kar je prav. Ta presežni »prav« je v zahodni civilizaciji, katere del je tudi Slovenija, v različnih zgodovinskih obdobjih: od antike, neizbrisljivih sedimentov judovstva in krščanstva ter razsvetljenstva, nosil različna poimenovanja za eno in isto stvar: narava; božji zakoni, pisano z malo; Bog, pisano z veliko; Razum, pisano z veliko – v bistvu vse hkrati. V tej nikdar docela doumljeni presežnosti, ki je univerzalna, večna in neminljiva in brez katere ni, saj ne more biti smisla, je bilo tako že vse zapisano in izrečeno.

Slovensko ustavno sodišče se je v razvpiti zadevi RTV U-I-479/22, katere vrednostna ocena ni predmet tokratne kolumne, neposredno naslonilo na sodno prakso nemškega zveznega ustavnega sodišča. To sodišče je bilo tudi v preteklosti pogosta referenčna točka slovenske ustavnosodne presoje. S tem ni nič narobe, saj gre za najvplivnejše evropsko ustavno sodišče, katerega sodna presoja pogosto vpliva tudi na sorodna sodišča drugih držav. Pri tem pa je pomembno, da pri rabi primerjalnopravnega argumenta, za kar pri izposojanju iz tujih jurisdikcij gre, ustavno sodišče ravna argumentativno prepričljivo in da ne zoba samo tistih češenj, ki mu z vidika želenega rezultata v nekem konkretnem primeru pač pridejo prav.

Vlada Republike Slovenije je 29. maja v Uradnem listu objavila Uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti. Uredba je izvedbeni predpis Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID). Oba pravna akta pa v delu, kjer se nanašata na odprto znanost, sledita politiki Evropske unije o odprti znanosti. Na tej podlagi bo v nekaj letih v praksi prišlo do paradigmatičnih sprememb zlasti v smislu dostopnosti rezultatov znanstvenih raziskav. To je hvalevredno. Hkrati pa se, še posebej v specifičnem slovenskem kontekstu, ob tem porajajo številni pereči izzivi.

Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.

O miru in pravu redko razmišljamo skupaj. Pravo deluje, ko je mir, in zato mir jemlje za nekaj samoumevnega. Če miru ni, pa tudi pravo molči. Inter arma enim silent leges. Prav zato je pojem miru v pravu izrazito teoretično podhranjen. Za mnoge je mir preprosto: mir. Javne razprave v zvezi z vojno v Ukrajini v zadnjih tednih pa vendarle dokazujejo, da stvari niso tako preproste. Pod semantično enako zvenečim izrazom »mir« se namreč lahko skrivajo precej različna razumevanja miru s prav tako precej razhajajočimi se pravnimi posledicami.

Ustavno sodišče je na svoji seji 16. 2. 2023 odločilo, da se izvrševanje novele ZRTVS-1B do njegove končne odločitve zadrži. Postopka ustanovitve novih teles upravljanja, vodenja in nadzora posledično ni mogoče pripeljati do konca. Ohranja se torej zatečeno stanje opravljanja tekočih poslov s strani subjektov, ki jih je novela ex lege obglavila.

Naša ljudska demokratična republika Slovenija je res prvovrsten dokaz utemeljenosti znamenitega reka, da bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Ponovno potrditev tega prinaša novi zakon o RTV Slovenija, ki je doživel tudi vseljudsko podporo na referendumu. Kdo ve, ali se tisti, ki so glasovali v prid tega zakona, sploh zavedajo, kaj so izglasovali. Upam, da ne. Kajti novi zakon v sistem upravljanja naše nacionalke ne uvaja nič več in nič manj kot delegatski sistem. Tisti sistem torej, ki smo ga z novo ustavo leta 1991 poslali v ropotarnico zgodovine. Ker se zgodovina očitno ni končala, se je ta ropotarnica vrnila nazaj. Ali pa se je v ropotarnico spremenila kar Slovenija?!

Tale naslov, priznam, je star že več kot dve desetletji. Leta 2001 smo, tedaj še kot nadobudni študenti prava, organizirali strokovni seminar, na katerem smo razpravljali, kdaj in s kakšnimi argumenti naj se spreminja ustava. Povod za študentsko strokovno srečanje je bila odločitev zakonodajalca, potem ko je bilo na mostograditeljski način v parlamentu zbrano zadostno število glasov, da s spremembo ustave preprosto povozi odločitev Ustavnega sodišča in namesto večinskega volilnega sistema, ki je bil izbran na referendumu, v ustavo zapiše proporcionalni volilni sistem.

Sodišče Evropske unije je nedavno v zadevah C-156/21 in C-157/21 temeljne vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji razglasilo za del ustavne identitete EU. V skladu s tem členom Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških. Prav pluralizem, ki je conditio sine qua non EU, pa je v zadnjih letih najbolj na udaru, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, zares na nivoju evropskega kontinenta kot celote.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 14. septembra spet nagovorila Evropski parlament. Govor o stanju v Uniji je postal že tradicionalen. Z zgledovanjem po izkušnjah ameriške federacije želi evropska izvršna oblast na bolj odmeven način, ki naj bi Unijo približal njenim državljanom, predstaviti svoje politične načrte in normodajne ambicije v nadaljevanju svojega mandata. Kljub najboljšemu namenu, da bi prispeval k zmanjšanju evropskega demokratičnega primanjkljaja, pa tak govor le stežka doseže svoj cilj, predvsem zaradi ignorance nacionalnega medijskega prostora. Stanje v EU tako še naprej zaznamujejo predvsem sanje o tem, kako bo Evropa učinkovitejša, bolj demokratična in nasploh v vseh pogledih boljša.

Po počitnicah je za vse težko. Treba se je zagnati na novo. Možgane spet priklopiti na »on« in se zakopati v delo. Tako je bilo tudi že pred trideset in več leti. Ko smo ponovno pridrli nazaj v šolske klopi, so od poletja zdelani tovariši in tovarišice tako za prebijanje ledu vsako leto znova nadobudnim učencem naložili popočitniški spis o počitnicah. Vsi ti spisi so se, brez izjeme, končali z enakim stavkom. Počitnice so hitro minile.

Ustavno sodišče je 16. junija 2022 sprejelo dve odločbi (U-I-486/20, Up-572/18 in U-I-91/21, Up-675/19), s katerima je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov. Izreku obeh odločb ni mogoče očitati ničesar. Sta v skladu s trendom družbenega in ustavnopravnega razvoja zadnjih dvajsetih let v liberalnih demokracijah zahodnega sveta, katerega del je tudi Slovenija.

Slovenija je dobila novo vlado. Zaradi političnih manevrov dela opozicije sicer še ni polno operativna na način, kot si ga je sama izbrala, vendar se bo to že v kratkem spremenilo. Tako bo na čelu izvršilne veje oblasti nova politika, novi ljudje, tradicionalni novi obrazi, s katerimi naj bi po naravi stvari prišle tudi nove ideje. Prav zato bi v deželi moralo vladati prešerno vzdušje. Po demokratičnih volitvah, ki vedno znova in znova pomenijo nov zagon politične skupnosti, bi nova vlada morala prav tako pomeniti in biti obet za nove priložnosti vse bolj poglobljenega razvoja slovenske republike. Zakaj pri nas ta občutek in praksa manjkata?

V sredo, 16. februarja 2022, je Sodišče EU (SEU) izdalo dolgo pričakovano sodbo v zadevi C-156-57/21. Sodba v sebi nosi potencial začetka konca politikantskega kulturkampfa v EU v zvezi s spoštovanjem vladavine prava. Je morda torej vendarle nastopil čas, da bi o vladavini prava v EU, kot smo vztrajali že ob samem sprejetju uredbe, razpravljali predvsem pravno?

Na pravkar minulem blejskem strateškem forumu se je poglobljeno, prepričljivo in precej vključujoče razpravljalo o prihodnosti Evropske unije. Izbor osrednje tematike, seveda, ni bil naključen. Za tiste, ki tega morda niste niti opazili, ali pa ste že pozabili, velja poudariti, da smo vendarle sredi potekajoče konference o prihodnosti Evrope, v kateri naj bi državljanke in državljani  izrekli svoje skrbi in svoja pričakovanja do EU v prihodnje. Kot se je izkazalo na Bledu, je v osrčju razprav o evropski prihodnosti eno izmed najbolj izpostavljenih vprašanj tisto, ki se dotika naših skupnih vrednot.

Napetosti v Evropski uniji se stopnjujejo. Na Madžarskem so, očitno kot politično provokacijo za homogenizacijo domačega volilnega telesa, sprejeli zakon, ki neposredno diskriminira na podlagi spolne usmerjenosti. Politični odziv evropskih partnerjev je bil izredno buren. Razglašena je bila sramota, slišati pa je bilo celo pozive k izstopu Madžarske iz EU. Med vzhodom in zahodom se je politična razpoka še poglobila. Vladavina prava oziroma njena odsotnost je tako postala politična tema par excellence. To ima svoje prednosti in slabosti. Tudi za vladavino prava samo.

Čeprav je odločba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol U-I-110/16 že doživela nekaj strokovnih odzivov, pa so bili ti zaenkrat bolj publicistične narave. Predvsem pa so bili zelo kritični. Utemeljeno. Odločba si namreč res zasluži grajo in to s številnih aspektov. Z vidika trajanja odločanja; z vidika odsotnosti razrešitve protiustavnega položaja pobudnikov; z vidika odkrite političnosti, ki je prevladala nad pravom; z vidika nerabe prepričljivih (tudi primerjalnih) ustavnopravnih argumentov. In še bi lahko naštevali. V sistemskem smislu za prihodnost pa je najbolj problematičen odstop od doktrine ustavne demokracije, ki ga ta odločba na prikrit način prinaša.

Ste opazili, kako globoko sta v zadnjih mesecih, zlasti pa po poletnih počitnicah, zdrsnila raven javnega dogajanja in nivo javne razprave v Sloveniji? Že zdavnaj smo se, vedoč sicer, da dna ni, tolkli po glavi in se spraševali, ali gremo lahko še niže. Danes je odgovor na dlani. Prišli smo tako daleč, da prvi med enakimi aktualne oblasti najtežja vprašanja o najbolj žgočih temah odpravi s paberkovanjem o, reci in piši, klobasah in krofih. Kako v takih razmerah sploh še upati na okrevanje javne razprave ter s tem na slovenski demokratični preporod?

Katera ideologija druži slovenske ustavne sodnike? So po večini levi ali desni? Pripadajo Janezu, Mirotu, ali so že od Marjana? Nekako takole se sliši ljudski glas, o katerem lahko prebiramo v slovenskem tisku. Iz akademskih slonokoščenih stolpov so dolga leta odgovarjali, da ustavni sodniki, seveda, niso ideološki, njihovo imenovanje, pa čeprav čez politiko, pa tudi ne šteje nič. Ustavni sodniki, kot vsi ostali pravniki, so vendar objektivni, strokovnjaki brez vonja in okusa, ki na podlagi prebiranja pravnih tekstov svoji javnosti, ali vsaj strankam v postopku, povedo, kaj je objektivno prav. Raziskovalci na projektu Ideologija na sodiščih, ki ga s podporo ARRS izvajata FDŠ in Re-forma, smo postavili hipotezo, da to ne drži. Zdaj vas o potrjevanju hipoteze lahko prepričamo že z nekaj več izbranimi empiričnimi podatki.

Začela se je napovedana rekonstrukcija Ustavnega sodišča. Jeseni mandat nastopita nova sodnika, ki ju je pravkar izvolil Državni zbor. Mediji so ju najavljali in predstavljali zelo kičasto, v kontrastnih barvah. Starejši moški in mlajša ženska. Sodne izkušnje in mladostna zagnanost. Ena sama, za slovenske razmere povsem nenavadna harmonija. Zakaj? Ker je bil vendar dosežen politični kompromis: en desen in en levi kandidat.

Pretekli teden so v zlati Pragi obeležili 25. obletnico Višegrajske skupine, ki povezuje Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Kot se za obletnico spodobi, je bilo izrečeno veliko pohval, nekaj je bilo tudi samohvale, za moj občutek pa je tisto ključno ostalo zamolčano. Višegrajska skupina ni bila še nikoli tako daleč od svojih ustanovnih vrednot, kot je danes.

Pred dobrima dvema tednoma sem bil v Solunu. Vzdušje je bilo odlično. Center mesta bleščeč. Lokali polni. Že nekaj korakov stran se je sicer kazala povsem drugačna slika, ki pa obiskovalcu nikakor ni ponujala niti priložnosti za slutnjo, da se že zelo kmalu obeta nekaj silno temačnega. Bankrot. V zraku je morda visela neka napetost, celo stigma v očeh pretežno zahodno-evropejske družbe, da je Grčija postala nepopravljiv problem. A na to smo pozabili v istem hipu, ko smo na letališču sledili oznaki:  ?ξοδος.

Ne morem se načuditi, kako razširjena je v Sloveniji praksa postavljanja napačnih vprašanj. To so vprašanja, ki v danem kontekstu niso primarnega pomena, preprosto niso prava, ker ne morejo pripeljati do pravih odgovorov. Pravi odgovori pa so tisti, ki lahko odpravijo nek izoliran problem, ali pa, če so take narave, lahko prispevajo celo k izboljšanju določenih praks na nekem področju.

Nekaterim v tej državi, če že ne večini pa vsaj številnim najbolj vplivnim, prav gotovo pa naj bolj glasnim, se dogaja nezaslišana krivica. Kljub vse bolj jasno izpričanim hotenjem po nasprotnem živijo v post-jugoslovanskem sistemu v psevdo-demokratični slovenski državi, kjer sta sicer ključni oviri post- in demokracija, a največja krivica se dogaja na ravni temeljnega akta. Kako je mogoče, da smo si postavili ustavo, ki je niti ne poznamo, še manj razumemo in še toliko manj izvajamo?!

V dobi, ko se utapljamo v informacijah, ko besede kar dežujejo na nas z vseh koncev in ko jezik, zaradi inflacijske rabe besed, izgublja svoj pomen, ne doseže več svojih naslovnikov ali širše javnosti, se le še redkokdaj zgodi, da naletimo na stavek, ki pove vse. Tako zelo zadene bistvo nečesa, da nas v svoji preprostosti pusti osuple in hkrati odločno pokaže pot naprej. Tak stavek se je znašel na tvitu @BrdoFDS: »Slovenija ni imela 'Zahodne' Slovenije«.

Pred kratkim sem v Pravni praksi objavil prispevek, z naslovom Obsojeni Božiček. V njem polemično grajam Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 15366/2011 v zadevi Furlan v. Janković, kjer je bil prvi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve drugega po 2. in 1. odstavku 158. člena KZ-1. Inkriminirane besede so bile »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.«

Predstavljate si, da vam nekega dne zamrznejo vse vaše premoženje in da ta dan traja 12 let. Še bolje bi bilo zapisati, da se vaše premoženje zamrzne. Samo. Ker ne veste, da se je to sploh zgodilo, zakaj se je zgodilo in vsaj nekaj let se zdi, da nimate na voljo niti pravnega foruma, na katerem bi lahko branili svoje temeljne človekove pravica. Zares, tudi to se dogaja. In to v Evropski uniji.

Je že tako, da je pisanje kolumn tudi priročen način za sproščanje notranjih (intelektualnih) napetosti, ki jih piscu povzroča opazovanje zunanjega sveta. Kolumne so zato po svoji naravi običajno kritične. Vsaj moje. Vendar pa je, ko stvari postanejo že tako neznosne, da je zanje še beseda farsa premila, in ko je to jasno malodane vsem, razen tistim, ki so k temu v prvi vrsti poklicani, treba svojo pozornost usmeriti tudi drugam.

Naši časi so turbulentni. Na eni strani smo paradoksalno na globalni periferiji. Za Evropsko unijo se v globalnem smislu zanimajo le še redki. Še najbolj tisti, ki skačejo po mrtvem telesu takozvanega imperialističnega zahoda. Slovenija še mrtvec več ni. Smo le še ostanki strohnjenca, zamotanega v provincialne zgodbe, ki se zdijo velikanske. A niso vredne več izgubljanja besed.

To je vprašanje, ki bi si ga moral v tej državi postaviti prav vsakdo, ki mu je mar ne le zase, temveč tudi za sfero javnega, za širšo politično skupnost. Za tisto, čemur s pozicije ustavnega prava rečemo skupno dobro. Zares, kakšna družba pravzaprav smo? Zakaj je to pomembno in kako naj na tako zastavljeno vprašanje sploh odgovorimo?

Evropska unija je utemeljena na štirih temeljnih ekonomskih svoboščinah, tudi na prostem pretoku oseb. S primerom Baumbast je ekonomski pogoj za prost pretok oseb odpadel in danes za vseevropsko mobilnost zadošča že evropsko državljanstvo, če ima državljan zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje. Za evropske državljane znotraj Schengenskega obroča tako ni več notranjih meja in uživajo v območju svobode varnosti in pravice. Drugače pa je s tistimi, ki prihajajo od zunaj.

Svojo zadnjo kolumno letos posvečam tradicionalni kazenskopravni konferenci GV. Letos bo že petnajsta po vrsti potekala 28. in 29. novembra v Portorožu.

Pogosto se sprašujemo, kaj je pomembnejše: pot ali cilj, in odgovori so precej različni. Tako kot ljudje. Po poti pridemo do želenega cilja ali pa tudi ne. Seveda smo lahko razočarani že zaradi težav in preprek na njej, kaj šele cilja, ki ga ni ali je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali. Smo torej res gospodarji svojega popotovanja? Lahko je govora o zasebnem ali poklicnem življenju, z zanimanjem in večno radovednostjo pa spremljamo tudi povsem tuje poti. Eni takih sem s hitrostjo čudovitega branja sledila v povsem novi knjigi dr. Marka Pavlihe Svetilnik: Padci in pobiranja poetičnega pravnika, v kateri avtor pravi, da je zaceljena duša odpornejša prav na mestu brazgotine. In prav brazgotin je precej. Mojih, tvojih, vaših, Markovih.

Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.

Konec oktobra 2023 je Sodišče Evropske unije obiskala predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Svečani dogodek je bil posvečen predaji treh slovenskih umetniških del Sodišču Evropske unije, ki bodo naslednjih pet let, torej do jeseni 2028, krasila stavbe evropske sodne palače. Gre za dve sliki uveljavljenega akademskega slikarja Tuga Šušnika »Poletje« in »Zima« ter za reprezentativen bronasti kip »Lipicanec« uglednega slovenskega umetnika Janeza Boljke.

Združeni narodi (ZN) so 16. november razglasili za mednarodni dan strpnosti. Namen tega dneva je okrepiti strpnost po vsem svetu s pobudami in razpravami, ki spodbujajo medsebojno razumevanje med kulturami in ljudmi.

Ko te dni spremljam uničujoči konflikt med Izraelci in Palestinci, ko premišljujem o grozovitem množičnem terorističnem dejanju palestinskega Hamasa ter nato o grozljivem množičnem pobijanju civilistov v Gazi s strani izraelske vojske, se mi misli vedno znova vračajo k enemu najstarejših načel kaznovanja, to je k talionskemu načelu. Po tem načelu, ki se uporablja predvsem pri kazenskih sankcijah, očitno pa tudi pri oboroženih spopadih, se povzročeno zlo storilcu povrne s kaznijo, ki je podobna njegovemu dejanju. V slikovitem izrazu: oko za oko, zob za zob. V zvezi s tem želim opozoriti na dvoje. Prvič, zagovorniki talionskega načela utemeljujejo to načelo kot izraz božje ali družbeno upravičene zahteve po pravičnosti, ki pa v psihološkem pogledu upravičuje tudi maščevalnost, ki naj bi potešila bolečino in jezo prizadetih ljudi. Drugič, talionsko načelo je tudi danes bolj živo, kot si upamo priznati. Vojne, mučenja, zatiranja in druga hudodelstva so tudi v sodobnem času pogosto izraz tovrstnih povračilnih ukrepov. Prav omenjena tragična vojna ter dolga desetletja konfliktov na bližnjem vzhodu nazorno kažejo, kako groba sila ter maščevalnost vedno vodita le v začarani krog nasilja in človeške bolečine.

Simbol sodnega sistema je Pravičnost (Justicia), upodobljena s tehtnico, z mečem in s prevezo na očeh. Tehtnica predstavlja nepristranskost, meč simbolizira moč. Zgodovina nima jasnega odgovora o izvoru preveze čez oči, po nekaterih razlagah naj bi nakazovala toleranco ali nevednost do zlorabe prava s strani pravosodnega sistema. Danes je preveza splošno sprejeta kot simbol in zagotovilo o presoji brez predsodkov. Naj bo kratek zgodovinski pogled na simbol sodnega sistema uvod v moje današnje razmišljanje prav o tem – nepristranosti.

"Bliža se optična cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
informacija kakor svetloba poleti."

Za začetek sem si dovolila malce umetniške svobode, ko sem parafrazirala znan Prešernov verz iz njegove pesmi Od železne ceste. Verjetno nam danes optika oziroma telekomunikacijska povezava v splošnem pomeni približno to, kar je v časih Prešerna ljudem pomenila železnica. Njena učinkovitost (tj. učinkovitost železnice) je na žalost tudi ostala približno tam, ampak to je zgodba za drugič.

Se vam zdi, da preveč delate in boste vsak čas izgoreli, pa še slabo spite, nimate časa zase in svoje hobije, vas mladež sili v stalno norenje od ene do druge prostočasne aktivnosti, seveda njihove, ste z eno nogo pod tušem in z drugo na pedalu za plin, vas šef sploh ne razume in celo »mobingira«, nekateri pa tarnate, da niti v penziji nimate prostega trenutka, saj vas otroci obremenjujejo z vnuki, ki jih je treba peljati k telovadbi, plesu, košarki, šahu, tenisu, tekate pa še od enega do drugega zdravnika, nabavljate, pospravljate in kuhate, predvsem za druge? Iščete čudežne zvarke, meditirate, berete knjige z nasveti za dolgo in srečno življenje brez stresa? Če je z vami vsaj približno tako, obstaja rešitev. Povsem preprosta. Spoznajte nekatere, ki jih izgorelost redkeje doleti. Ker je njihovo življenje že tako posebno. Vredno velikega poklona.

V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.

Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.

Z naraščanjem uporabe umetne inteligence se odpira vse več novih pravnih problemov, ki izzivajo tudi prve sodne spore. Primer takšnega sodnega spora je nedavno vložena in precej odmevna razredna tožba (ang. class action) ameriških avtorjev umetniških del, v kateri tožniki zatrjujejo, da je podjetje OpenAI ob ustvarjanju aplikacije umetne inteligence ChatGPT kršilo njihove avtorske pravice. Natančneje, avtorji v tožbi navajajo, da je podjetje OpenAI v fazi usposabljanja aplikacije nezakonito uporabilo njihova avtorsko zaščitena dela. Prek podatkovne baze, ki naj bi jo sestavljala tudi umetniška dela tožnikov, naj bi podjetje OpenAI usposabljalo aplikacijo ChatGPT z namenom ustvarjanja novih »umetniških« del, pri tem pa naj bi po mnenju avtorjev kopiralo, povzemalo ali posnemalo njihova avtorska dela. Tožniki zatrjujejo, da naj bi podjetje OpenAI lahko usposabljalo svojo aplikacijo na podatkih, ki so javno dostopni, oziroma za dostop plačalo razumno licenčnino in da gre pri navedeni uporabi avtorskih del za kršitev ameriškega zakona o avtorskih pravicah. Vendar pa to ni edini primer tožbe, povezane z umetno inteligenco. Zanimivo se, še posebej v Združenih državah Amerike, tožbe zoper aplikacije umetne inteligence vrstijo druga za drugo, pri tem pa poleg avtorskopravne podlage temeljijo tudi na primer na kršitvah varstva osebnih podatkov ali na očitkih obrekovanja.

Velikokrat odvetniki živimo na način, da si želimo tistega, česar nimamo, stvari, ki jih že imamo, pa se nam zdijo samoumevne. Prevečkrat nismo zadovoljni. Imamo preveč ali pa premalo strank. Počutimo se, da nas stranke ne cenijo. Hudujemo se nad slabim ravnanjem nasprotnikov in nejevoljnimi sodniki. To pojasnjuje dejstvo, zakaj mnogi iščejo »mirnost« na sodišču: »Če le ne bi imel strank in nujnih rokov, potem bi bil srečen.« To tudi pojasnjuje, zakaj pogosto slišimo o pričakovani ekstazi ob bližajoči se upokojitvi.

Pred nekaj dnevi mi je prijatelj dejal, da vladi verjetno pride prav, da se pozornost javnosti z bolj ali manj zaukazanih odstopov treh vladnih ministrov medijsko preusmerja na vprašanje svobode izražanja in pravice do splava, ki ga je sprožilo postavljanje in snemanje sporočilnih zastavic na ljubljanskem Kongresnem trgu s strani mladih aktivistk/ov, ki se različno opredeljujejo do vprašanja abortusa. Vsekakor je (pre)usmerjanje pozornosti zelo pomemben psihološki in širši družbeni fenomen. Če se nam namreč še danes zdi nekaj zelo pomembno (npr. vojna v Ukrajini, vremenske ujme ali odstop ministra), se nam lahko že jutri zgodi, da bomo ob spremenjenih medijskih poudarkih ter drugih sugestijah na vse to pretežno pozabili in se usmerili v nove »prioritete«. Koliko smo torej sugestibilni in koliko so pomembne zadeve res pomembne?

Saj ni res, pa je! Kar iz domačega kroga sem dobila, sicer prijazno in z nasmehom pospremljeno, pripombo, da septembrska kolumna ni bila v mojem, sicer menda prepoznavnem stilu. Priznam, da sem bila prijetno presenečena in seveda tudi hvaležna – vedno se najde prostor in čas za izboljšave. Če že govorimo o času, pa dajmo.

K pisanju te kolumne me je spodbudila novica, ki sem jo zasledila na Facebooku, ki mi omogoča, da ostajam tudi v stiku z dogajanjem v moji Baški grapi, in ki mi jo je kasneje seveda besno delila tudi moja mama. Novica, da bo s koncem septembra v Podbrdu prenehal delati zdravnik, da se pričakuje, da bi ambulanto prevzel nov zdravnik, v vmesnem času pa imajo občani možnost, da si izberejo osebnega zdravnika v drugih ambulantah tolminskega zdravstvenega doma. Slednje je, domnevam, verjetno najbolj zaželeno in bi predstavljalo še dodaten argument za dokončno ukinitev zdravstvene postaje v Podbrdu.

Ob zelo pomembnih vprašanjih, zlasti takih, ki se dotikajo življenja in smrti, je prav prisluhniti zagovornikom in nasprotnikom ter šele nato izreči kakršnokoli »sodbo«. V primeru evtanazije naj mi bo dovoljeno skromno osebno mnenje. Celo »sodba v imenu ljudstva« običajno ni pravnomočna takoj po razglasitvi, saj so možna pravna sredstva in po njih njena potrditev ali razveljavitev. Pri predlogih zakonodaje pa številni popravki pred njenim sprejetjem v DZ. Predlog skoraj nikoli ni enak končni rešitvi. Zato je prav slišati vse pomisleke. Tudi o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Bližajo se evropske volitve. Predsednica Evropske komisije je že podala svoj zadnji nagovor o stanju v Uniji v tem mandatu. Vroče je tudi v Sloveniji. Na t. i. desnici, ki je bila vselej doslej – morda pa bo tokrat drugače? – izrazito proevropska in je posledično tudi dosegala dobre rezultate, vre. NSi ne bi s SDS, sama pa tudi ne. SLS bi z obema. Logarjeva Platforma itak ni politična stranka, društva pa na volitvah ne kandidirajo. Na t. i. levici je še vse tiho. Kar nas zanima v tej kolumni, pa niso politična predvolilna preigravanja, temveč diskurzivni okvir, v katerem se bodo odvile tokratne evropske volitve. Tega definira evropski politični pluralizem.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči.

Sklep glede sodišču pridružene mediacije v družinskih sporih, ki sem ga sprejela pred leti, ko sem še zmogla po stopnicah hoditi v stavbe sodišč, se glasi, da kontradiktorno okolje ni primerno za družinske zadeve. Pred kratkim sem se kot pooblaščenka v družinskem sporu z električnim skuterjem udeležila sodne obravnave na enem izmed naših sodišč. Med čakanjem na hodniku pred sodno dvorano sem se spomnila, kako sem pred leti prišla do tega sklepa.

V avtoritarnih ali totalitarnih režimih se od posameznika pričakuje, da je ponižen v odnosu do oblasti. Če se takšni režimi sklicujejo še na vrednoto socialnega egalitarizma ali kaj podobnega, se od ljudi seveda pričakuje tudi skromnost, kajti bogatenje in zbujanje pozornosti s kakršnimkoli izstopanjem od povprečja se kaznuje. Seveda vse to ne velja za vladajočo elito in tiste, ki jim ta elita izjemoma dovoli nadpovprečno izjemnost. Povsem drugače je v demokratični družbi, ki temelji na kapitalističnem modelu gospodarstva, kajti v taki družbi so tekmovalnost, različnost in posledično izstopanje od povprečja priznane in spodbujane vrednote. Te dajejo vsakomur upanje, da se lahko obogati, se povzdigne na oblast ali si kako drugače pridobi nadpovprečen družbeni status, čeprav lahko seveda to dejansko uspe le manjšini. V takšni družbi torej ponižnost in skromnost nista vrednoti. Od posameznika se pričakuje, da bo samozavestno razvijal in navzven izkazoval svojo drugačnost in nadpovprečnost ter se skratka ne le trudil biti boljši od drugih, pač pa se znal s tem tudi pohvaliti oziroma samopromovirati.

Današnji prispevek bo bolj ali manj namenjen mojim stanovskim kolegom – predvsem zato, ker so se verjetno tako kot jaz že znašli v nezavidljivem položaju, ko je sodnik/sodnica (v besedilu bom zgolj zaradi poenostavitve uporabljala izraz sodišče) »prijazno« razcefral/a vlogo z navedbo, da zapisane trditve niso dovolj konkretizirane.

Tokratna kolumna bo za spremembo bolj pravno naravnana. Ustavno sodišče je namreč 6. 7. 2023 na zadnji plenumski seji spomladanskega zasedanja sprejelo delno odločbo št. U-I-144/19. Pritrdilni ločeni mnenji sta podala sodnica dr. Katja Šugman Stubbs in sodnik dr. Matej Accetto. Gre za tretjo delno odločbo v okviru presoje Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19, v nadaljevanju ZKP), ki jo je sprožila zahteva skupine poslancev Državnega zbora.

Ponovno, torej drugič v poletnem avgustu razmišljam o zdravstvu. Je res tako slabo kot mnogi z lahkoto trdijo? Ste bili kdaj v tujini, kjer tudi ni vse tako bleščeče, kot si morda mislite? Ne vem, zakaj, a mnogi otroci mojih prijateljic raje uporabljajo naše zdravstvene storitve kot tiste v prestolnici Evrope, kjer delajo in že leta tudi živijo. Zelo zanimivo. Če ste bili kdaj na naši urgenci, veste, da tam noč in dan vsi zaposleni izjemno, res izjemno garajo, čeprav prav hitro trdimo, da smo čakali nekaj ur, kot bi bilo to res preveč. Kaj pa, če bi morali za vse preiskave iskati napotnice in nato letati od klinike do klinike? Kaj, če bi vsakega 31. 12. dobili še finančni pregled porabe leta in celo našega življenja? Mnogi bi se šele tedaj zavedeli, kako bi bilo to težko plačati. Toliko bolj vsi hudo ali kronično bolni, pa brezposelni in tisti, ki od svoje minimalne plače plačujejo bore malo in takih ni prav malo. Kaj menite? Je pa seveda prav, da smo kritični, saj lahko prav konstruktivna kritika vodi k napredku.

Od nekdaj je bivanje na tem planetu imelo smisel, če se je napajalo in bilo osmišljeno iz nečesa presežnega. Tistega, kar v nasprotju s tem, kar naj bi bilo dobro za posameznika ali največje število ljudi, postavlja temelje tega, kar je prav. Ta presežni »prav« je v zahodni civilizaciji, katere del je tudi Slovenija, v različnih zgodovinskih obdobjih: od antike, neizbrisljivih sedimentov judovstva in krščanstva ter razsvetljenstva, nosil različna poimenovanja za eno in isto stvar: narava; božji zakoni, pisano z malo; Bog, pisano z veliko; Razum, pisano z veliko – v bistvu vse hkrati. V tej nikdar docela doumljeni presežnosti, ki je univerzalna, večna in neminljiva in brez katere ni, saj ne more biti smisla, je bilo tako že vse zapisano in izrečeno.

Tedensko dežurstvo v t. i. izvenobravnavnih ali zunajobravnavnih senatih (v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) opredeljenih kot senat po šestem odstavku 25. člena ZKP) je lahko na Okrožnem sodišču v Ljubljani hudo adrenalinski »šport«. Zgodi se, da v tednu dni napišeš za par doktorskih disertacij različnih sklepov. Da o študijih spisov, ki jih včasih pritovorijo v škatlah oz. plastičnih zabojih volumna kakšnih 100 litrov, niti ne govorim. Delo v teh senatih bo, ko bom enkrat v penzionu, gotovo sodilo med zgodbice, ki jih bom pripovedoval svojim vnukom, skupaj s kakšnimi iz vojne.

Poplave, ki so prizadele skoraj dve tretjini Slovenije, so ponovno dokazale razsežnost podnebnih sprememb, ki skozi naravne katastrofe dosegajo prav vsak kotiček sveta. Rekordne količine vode, ki so se v začetku avgusta zlile nad Slovenijo, so nujna posledica visokih temperatur, ki že več let zaporedoma podirajo rekorde. Čeprav je meteorologija zapletena znanstvena veda, pa so osnove vremenoslovja fizikalna logika – poleti je zaradi močnega sonca na severni polobli na voljo več energije, ki pa zaradi nakopičenega CO₂ ostaja v našem ozračju in segreva kopno in vode. Višja ko je temperatura ozračja, hitreje izhlapeva voda, posledično pa je večja tudi količina dežja. To pa je še posebej problematično za našo deželo, katere pretežno gorsko podnebje zadržuje prehod oblakov ter z ohlajanjem zraka povzroča izločanje padavin nad našim ozemljem. Na severozahodnem delu naše države tako v povprečju pade do 3000 mm padavin letno (za primerjavo: najbolj deževna država na svetu je Kolumbija, kjer povprečno na leto pade 3240 mm padavin).

Imam privilegij, da se lahko družim s študenti prava, ko jih v predavalnici skušam navdušiti nad uporabnim študijem prava, in ne samo golim memoriranjem zakonskih določb.

Zdi se mi, da predvsem za najlepše ali najhujše izkušnje človeštvo nima besed, s katerimi bi jih lahko dovolj doživeto opisalo. Kadar je čustvo sreče ali bolečine premočno, tega ne more zajeti nobena beseda v nobenem jeziku. Katastrofalna vremenska ujma, ki je s poplavami, zemeljskimi plazovi in drugimi uničujočimi posledicami te dni (od 4. avgusta dalje) tako hudo ranila Slovenijo in njene ljudi, je vsekakor takšen nesrečen dogodek, ob katerem v nekem trenutku dobesedno umolkneš. Katastrofa, kataklizma in celo apokalipsa so besede, ki jih najpogosteje slišimo te dni, ko je bolečina nekaterih postala bolečina (skoraj) vseh, ko sta sočustvovanje in empatija presegli vse dosedanje meje in ko je poenotena in iskrena solidarnost slovenskih ljudi verjetno dosegla najvišjo točko v naši zgodovini.

Pravo se razvija in prilagaja. Tudi moja prva kolumna ni več povsem aktualna. Na Hrvaškem zakon še vedno zahteva, da nerezidenti v zemljiškoknjižnih postopkih postavijo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Hrvaški. Toda po novem zemljiška knjiga sprejema samo predloge, ki jih vložijo notarji, zato ne pride več do zagat, opisanih v kolumni. Postopki vpisa v zemljiško knjigo so sedaj hitrejši, saj zemljiškoknjižni referenti niso več obremenjeni z nepopolnimi laičnimi vlogami. Ni treba, da zapletena pravila spremenimo – zadostuje, da v njihovo uporabo vključimo strokovnjake. Pravnike?

Spominjam se časov, ko je bila beseda leta covid, morda tudi korona, a zagotovo bi lahko bila beseda desetletja zdravstvo oziroma kar dve: kriza zdravstva. Pa je res pri nas vse tako zelo slabo? Ni napredka, so res čakalne dobe (za vsa področja) tako zelo dolge, in to po krivdi samega zdravstva ali kar politike? In koga sploh postaviti za ministra? Zakaj so kar naenkrat iz vseh medijev izginile novice o čakajočih na osebnega zdravnika? Se je to uredilo ali ne in kaj je pokazala analiza? Obljubljali so jo tudi za obseg dela vseh v javnem zdravstvu. Ali res primanjkuje toliko zdravnikov in zlasti medicinskih sester, ko pa jih je izšolanih celo vse več, a niso ravno v javnem sektorju (le kje so?), res pa, da niti eni in drugi skupaj ne uspejo oskrbeti vseh ta hip bolnih? Prav teh je namreč vsak dan več in več. Nenehno spremljam številne sorodnike, znance, prijatelje, pa tudi medijske objave, in zdi se, da je na tem področju sicer veliko resnic, a tudi neresnic oziroma celo zavajanja. Stvari sem vzela pod čisto svoj drobnogled. Ni ga bilo težko sestaviti in v veselje mi ga bo predstaviti.

Slovensko ustavno sodišče se je v razvpiti zadevi RTV U-I-479/22, katere vrednostna ocena ni predmet tokratne kolumne, neposredno naslonilo na sodno prakso nemškega zveznega ustavnega sodišča. To sodišče je bilo tudi v preteklosti pogosta referenčna točka slovenske ustavnosodne presoje. S tem ni nič narobe, saj gre za najvplivnejše evropsko ustavno sodišče, katerega sodna presoja pogosto vpliva tudi na sorodna sodišča drugih držav. Pri tem pa je pomembno, da pri rabi primerjalnopravnega argumenta, za kar pri izposojanju iz tujih jurisdikcij gre, ustavno sodišče ravna argumentativno prepričljivo in da ne zoba samo tistih češenj, ki mu z vidika želenega rezultata v nekem konkretnem primeru pač pridejo prav.

Dobrodošli v obdobju, za katero upam, da bo najbolj vznemirljivo v vašem življenju. Lotevate se nečesa novega, drugačnega in zahtevnega. Spomnim se, da sem bila pred tridesetimi leti v položaju, v katerem ste zdaj vi, ko sem pred sprejemnimi izpiti sedela v predavalnici in poslušala govor takratnega dekana pravne fakultete.

Zgodovina je prepolna misli o tem, kako se vse spreminja. Toda hitrost spreminjanja človeške družbe in ljudi kot posameznikov ni bila še nikoli takšna, kot je v zadnjih desetletjih. Temu se pridružujejo še relativno nagle podnebne spremembe, glede katerih lahko skoraj vsak dan preberemo, da s hitrostjo in radikalnimi posledicami presenečajo celo tiste znanstvenike, ki so jih doslej ves čas napovedovali in nas svarili pred njimi. Ker pospešek ne pojenja, temveč se celo povečuje, bi se morali pravzaprav vse resneje spraševati, kaj to pomeni za vse nas kot ljudi in za človeštvo. Toda zdi se, da tako preizpraševanje ostaja tudi tokrat le domena redkih posameznikov, medtem ko se večina ljudi raje zamoti z vsakodnevnim delom in zabavo ter na ta način nekako odganja tovrstne skrbi in temne misli.

365 dni, v prestopnem letu pa dan več, vsi pridno in vestno delamo, opravljamo svoje poklice, izpolnjujemo obveznosti. Seveda se vsake toliko časa zgodi, da imamo vsega preveč, da si želimo samo svojih pet minut (pa pri tem ne mislim na poznano pekovsko sladico) – kdaj pa kdaj jih imamo, včasih spet ne.

Če si na neki, čeprav posreden način vpet v vzgojno-izobraževalni proces, se zdi, da vsako leto še hitreje mine. Najbolj sem to občutila, ko sem še sama hodilo v šolo in študirala, pa tudi pozneje, ko sem delala na fakulteti. Vsako šolsko/študijsko leto se je hitreje obrnilo. In spet sedaj, ko je hčerka v vrtcu. Spet je tukaj konec leta, po koroni spet neokrnjen zaključek vrtca z mnogimi aktivnostmi, za kar sem neizmerno hvaležna. Da se otrokom spet dogaja vse, kar naj bi se jim dogajalo. Da uživajo in dobivajo izkušnje. Kolesarski in vodni dan. Letos celo prvič nastop otrok na zaključku in zaključni izlet v ljubljanski živalski vrt, saj se slednjega jaslični otroci niso smeli udeležiti zaradi prometnih pravil (do treh let se po prometni zakonodaji ne smejo voziti v vozilih, ki nimajo vgrajenega zadrževalnega sistema). S tem letnim časom je povezana tudi izbira daril za vzgojiteljice (po možnosti izvirnih, a ne t. i. praholovcev), zaključni nastopi na raznih gibalnih in glasbenih aktivnostih itd.

Vsak dan spremljamo pospešen napredek na številnih področjih življenja. Umetna inteligenca nas preseneča že na vsakem koraku. V trenutku vstopimo v oddaljene dežele, muzeje in galerije, si ogledamo jedilnike slavnih restavracij, iz oddaljenih koncev domovine in tujine prižigamo domače naprave, kontroliramo svoj dom in vrt, tesla se po nas v lokal pripelje kar sama, napišemo esej o knjigi, ne da bi jo prebrali, prevedemo besedilo iz kateregakoli jezika, spremljamo let in pristanek letala na drugem koncu sveta, roboti nas že operirajo, nadomeščajo tudi natakarje ... Ob vsem se morda zgrozimo in vprašamo, kam to vodi. Nekdo je izjavil, da je umetna inteligenca skoraj kot atomska bomba. Torej nikakor ne sme eksplodirati.

Vlada Republike Slovenije je 29. maja v Uradnem listu objavila Uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti. Uredba je izvedbeni predpis Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID). Oba pravna akta pa v delu, kjer se nanašata na odprto znanost, sledita politiki Evropske unije o odprti znanosti. Na tej podlagi bo v nekaj letih v praksi prišlo do paradigmatičnih sprememb zlasti v smislu dostopnosti rezultatov znanstvenih raziskav. To je hvalevredno. Hkrati pa se, še posebej v specifičnem slovenskem kontekstu, ob tem porajajo številni pereči izzivi.

Od vseh stvari, ki me motijo pri obravnavi kaznivih dejanj, ima vloga motiva storilca verjetno največjo težo. Nekoč sem že pisal o tem, kako problematična je obravnava dejanj z izrazito subjektivno komponento, ker se ta vedno izmika jasnemu spoznanju. Nizkotni nagibi, recimo, ki pri kaznivem dejanju umora predstavljajo bistven element. Dejstvo, da nekdo drugemu naklepno vzame življenje, je že po osnovi kršitev ultimativnih vrednot človeštva. Zakaj potem sploh vprašanje, ali so bili nagibi storilca nizkotni? Ta vprašanja so mi vedno predstavljala težavo, še najbolj takrat, ko se je ugotavljanje dejstev obravnavanega dejanja mešalo z ugotavljanjem motiva, oz. bolje rečeno, če je obtožnica pretirano gradila na domnevnem motivu.

Na področju umetne inteligence se v vse večji meri sprejemajo dokumenti, ki bi jih lahko uvrstili pod »mehko pravo«. Gre za smernice delovanja, ki so jih objavili na primer Algorithm Watch, Google, IEEE, OECD, GPAI itd. Ker se t. i. »internetni velikani« teh smernic pogosto držijo, se zastavlja vprašanje njihove pravne narave. Po eni strani gre za mehko pravo, po drugi strani pa dokumenti včasih predvidevajo tudi pravno sankcijo, kar je tipično za klasične pravne norme.

Na socialnih omrežjih in v medijih je zaznati nov trend, ki je prišel iz ZDA, ki je nekoliko pričakovan: razvezani pari zdaj na spletu objavljajo »razvezne sebke« (selfije) z uporabo ključnikov #uganikdosejeločil ali #ločitveniselfi.

Eden izmed čudežev tega sveta je zagotovo (tudi) različnost. Vsak človek je drugačen od drugih. Enako velja za živali, rastline, kamnine in druge strukture. Vse čutno prepoznane strukture v naravi in družbi so raznolike. Seveda obstoje med bitji in med stvarmi številne podobnosti. Toda to ne spremeni dejstva različnosti. Tudi človeški pogledi, vrednotenja, nazori glede vsega okoli nas so različni. Še več, kot so ugotavljali že mnogi stari misleci, jih je mogoče tudi poljubno spreminjati, relativizirati, obračati na glavo. In tako pridemo do naslednjega čudeža. Kljub vsem razlikam ter posledično ob neštetih nestrinjanjih in konfliktih človeštvo za zdaj uspeva preživeti ter vsaj do neke mere urejeno družbeno sobivati. Ob tem se je vsekakor zanimivo vprašati, kakšno vlogo ima pri tem pravo in koliko je tudi pravo »žrtev« te neskončno razmnožujoče se različnosti.

Pisalo se je leto 1930. Mlada kmečka gospodarica (naj bo Ana) se je s sosedovim sinom (ta naj bo Jurij) dogovorila, da se poročita. To je bil čas, ko je bila Amerika obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko, kjer je mogoče hitro zaslužiti veliko denarja. Priložnost, ki se ji je le redkokdo lahko uprl. Tudi Ana in Jurij sta se v toplih poletnih nočeh pogovarjala (no, morda ne le to), da bi bilo dobro, če bi imela nekaj denarja, da bi lahko mirno kmetovala, kupila še kakšno njivo, nekaj gozda.

Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.

Pred kakšnim letom dni so mediji pisali o javnomnenjski raziskavi Eurobarometra, ki je razkrila, da smo Slovenci med vsemi državljani EU najmanj zadovoljni z delovanjem demokracije v svoji državi. Podatek me ni presenetil – na rezultate javnomnenjske raziskave je najverjetneje vplivalo dejstvo, da je bila izvedena v času prejšnje vlade, ki so jo močno zaznamovali omejevalni ukrepi koronakrize. Čeprav si upam trditi, da bi bila danes stopnja zadovoljstva z demokracijo v naši državi nekoliko višja, pa bi me presenetilo, če bi se rezultat vidno izboljšal. Lahko bi rekli, da moji tezi pritrjuje poročanje medijev o naraščajočem nezadovoljstvu nad trenutno vlado, ki je sicer aprila 2022 dosegla zgodovinsko dobre rezultate. Trend naraščanja nezadovoljstva s predstavniki, ki jim družba sama nameni svoj glas, odpira pomisleke o učinkovitosti aktivne volilne pravice in zastavlja vprašanje, ali bi bilo smotrnejše raziskati njen pasivni vidik – torej pravico biti izvoljen in aktivno sodelovati pri odločanju in sprejemanju zakonov. Sodelovanje v procesih odločanja namreč po definiciji stvari pomeni večjo stopnjo demokracije.

Volilna pravica je ena od temeljnih pravic v naši državi in značilnost naše demokracije. Številne osebe z invalidnostjo so še vedno izključene iz tega temeljnega vidika državljanstva. Osebe z intelektualno invalidnostjo ne morejo voliti zaradi predsodkov o njihovih sposobnostih. Osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke ali druge pripomočke za gibanje, kot so hodulje, niso mogle vstopiti na volišče in oddati glasovnice, ker ni bilo klančine. Slepi ali slabovidni ljudje niso mogli oddati svojega glasu, saj jim je bil volilni listič popolnoma nedostopen.

Sodobna demokracija postaja resno motena z družbeno patologijo različnih vrst. Tudi v Sloveniji. Namesto da bi se lahko po 30 letih samostojne državnosti in uvedbe demokratičnega sistema veselili napredka na področju politične kulture, vidimo v tem pogledu marsikje celo znake nazadovanja. Pri nas in v marsikateri demokratični državi se pojavljajo skrajna in zato potencialno nevarna ideološka nasprotja, politiko močneje kot kadarkoli usmerjata populizem in demagogija, marsikje so v porastu erozija demokratičnih vrednot, korupcija, nepotizem itd. Ljudje si sicer v demokraciji po eni strani želijo dostojno urejeno državo, toda s svojim praktičnim ravnanjem pogosto močno odstopajo od teh svojih idealov, saj hrepenijo predvsem po tem, da se »kaj dogaja«. Toda v taki logiki, ki vsekakor kaže na naraščajočo družbeno patologijo, ni nobene zdrave pameti, kar običajno pokaže prihodnost v obliki takšne ali drugačne krize.

Stavek, ob katerem smo se vsi pripadniki mlajših generacij vidno zdrznili, je bil: Časi so drugačni. Po tihem sem si obljubila, da sama tega svojim otrokom nikoli, ampak res nikoli, ne bom rekla. In tudi nisem – vsaj ne na glas.

Po tihem sem se vedno spraševala, kdaj bo prišel tisti trenutek, ko se bom zavedela, da imam do sodobnih tehnologij, do tega, kaj vse zmorejo, za kaj jih lahko uporabljamo in za kaj bi bilo meni smiselno, da jih uporabim, enak odnos kot moji starši. Recimo, da je to trenutno zame mejnik spoznanja, da sem stara. Pustimo ob strani vprašanje, kaj je bil ta mejnik pri štirinajstih, osemnajstih letih, vendar trenutno recimo, da je kriterij v tem, koliko in do kdaj lahko vsaj v splošnem sledim modernim tehnologijam in jih dojemam pretežno kot koristne.

K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.

Upokojeni odvetnik mi je ob prijetnem kramljanju nedolgo nazaj razlagal razliko med gorečnostjo in zagrizenostjo zastopanja strank ter o tem, kaj se zgodi, ko odvetnik svojo gorečnost za dosego cilja spremeni v zagrizenost. Ko sem ga poslušala, se mi je zazdelo, da je to, kar mi pripoveduje, pomembno za odvetniško prakso na splošno in še posebej za prakso družinskega prava. Ob tem sem se spomnila nekaterih nesrečnih situacij, v katerih je nasprotnik dovolil, da je goreče zastopanje postalo zagrizenost.

Izločitev ustavnih sodnikov (s tem seveda tu in v nadaljevanju označujem ustavne sodnice in sodnike) postaja vse bolj opazen in pomemben pravni institut. K tej popularizaciji so pripomogli nekateri odmevni primeri, pri katerih se izločitev zahteva ali spodbuja tudi iz političnih razlogov. Zadnji takšen primer so (bile) zahteve po izločitvi štirih ustavnih sodnikov, ki naj bi odločali o enem doslej najbolj spolitiziranih ustavnih sporov, tj. o presoji ustavnosti novele > Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS-1).

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročila predlagana sprememba > Zakona o zavodih (ZZ). Sprememba opredeljuje razloge, na temelju katerih se lahko razreši direktor javnega zavoda. Ko sem zapisala ta stavek, sem pred samostalnik »razloge« zapisala pridevnik »jasne«, in tako hitro, kot sem ga zapisala, sem ga tudi pobrisala. Razlogi absolutno niso jasni in predvsem zadnji dve alineji dopuščata neizmerno domišljijo pristojnih organov.

Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.

Ko sem začela s svojimi prvimi poskusi pravnega pisanja v času, ko sem postala asistentka in mlada raziskovalka na katedri za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem naivno mislila, da bom v okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela lahko preučevala zgolj vprašanja, ki bodo meni zanimiva, oziroma da si bom sama določala, o čem, s katerega vidika, in najpomembneje, s katerega stališča bom pisala. Torej, katero stališče bom glede določenega vprašanja zavzela.

Kakorkoli že obrnemo, je jasno, zakaj je treba sovražni govor tudi kazenskopravno zamejiti. Zgodovina je namreč pokazala, da lahko tudi premišljeno ali nepremišljeno izrečene besede povzročijo hude posledice, še zlasti če so usmerjene proti določeni družbeni skupini. Najjasnejši je seveda primer sovraštva proti Judom, ki je svoj vrhunec (pogromi nad Judi nikakor niso bili nemški izum) dosegel v nemških koncentracijskih taboriščih pred in med drugo svetovno vojno.

O miru in pravu redko razmišljamo skupaj. Pravo deluje, ko je mir, in zato mir jemlje za nekaj samoumevnega. Če miru ni, pa tudi pravo molči. Inter arma enim silent leges. Prav zato je pojem miru v pravu izrazito teoretično podhranjen. Za mnoge je mir preprosto: mir. Javne razprave v zvezi z vojno v Ukrajini v zadnjih tednih pa vendarle dokazujejo, da stvari niso tako preproste. Pod semantično enako zvenečim izrazom »mir« se namreč lahko skrivajo precej različna razumevanja miru s prav tako precej razhajajočimi se pravnimi posledicami.

Prizadevati si, da bi invalidom zagotovili dostop do sodišč, da niso izključeni ali marginalizirani, je hkrati izpolnjujoče in frustrirajoče. Življenje s kakršnokoli invalidnostjo je izziv, s katerim se invalidi srečujemo vsakodnevno. Invalidnost se lahko zgodi vsakomur in se lahko pojavi zaradi dednosti, nesreče ali bolezni. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) v prvem odstavku 3. člena opredeljuje invalide kot osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Invalidnost je stanje, ki vpliva na to, kako oseba hodi, govori, sliši, vidi in deluje v primerjavi z drugimi. Živeti zunaj izzivov invalidnosti pomeni živeti polno življenje in doseči zastavljene realne cilje, hkrati pa spregledati ovire, povezane z invalidnostjo.

Vprašanje, kaj je bilo prej: kura ali jajce, je za znanstvenike popolnoma neprimerno, saj je njim odgovor jasen. Vsi običajni ljudje se ob tem vprašanju rahlo nasmehnemo in se v pravi družbi spustimo v zabavno debato, ob kateri bi se našim osnovnošolskim učiteljicam biologije vsi lasje postavili pokonci!

Na nekem idiličnem hrvaškem otoku je izpostava sodišča s celine, vključno z zemljiškoknjižnim  oddelkom. V njem delata dva referenta – Ivan in Slađana.¹ Ivan se trudi, da bi bili postopki za stranke čim bolj učinkoviti in čim manj stresni. Slađana pa se drži črke zakona, ki je na Hrvaškem lahko precej svojevrstna.

Na popularno nemško pevko Neno me veže prav poseben spomin. Njen album Fragezeihen (Vprašaj) je bil ena od dveh kaset, ki sem jih poslušal v času, ko sem služil svojih šest mesecev v Zaščitni enoti milice (ZEM), daljnega leta 1984 (sic!). Imel sem poceni kopijo Walkmana in poleg omenjene v žepu še kaseto slovenske skupine Videosex. Obe kaseti sem vrtel, dokler so pač trajale baterije, in seveda največkrat prav tam, kjer ne bi smel. Še zdaj, če slišim kako skladbo s teh albumov, se spomnim na Rožno dolino in stražo pred vilo, danes bi rekli varovane osebe.

Ustavno sodišče je na svoji seji 16. 2. 2023 odločilo, da se izvrševanje novele ZRTVS-1B do njegove končne odločitve zadrži. Postopka ustanovitve novih teles upravljanja, vodenja in nadzora posledično ni mogoče pripeljati do konca. Ohranja se torej zatečeno stanje opravljanja tekočih poslov s strani subjektov, ki jih je novela ex lege obglavila.

Pri vprašanjih življenja in umiranja ter vprašanju, čigavo je življenje, strokovne kompetentnosti, prepričljivosti in verodostojnosti ne zmorem umestiti v sebi, teže in dometa pravnih mnenj, teorije, stališč ali sodb Evropskega sodišča kritično preveriti na konkretnem problemskem polju in pri tem razumeti ter prepričljivo utemeljiti, zakaj kaže nekaterim stališčem slediti bolj kot drugim. Golo povzemanje stališč pravnih teoretikov, sodb in pravnih teorij, ki bi ustrezala mojim prepričanjem, ideološkim nazorom, z resnim argumentiranjem, nima nič skupnega z mojim pravnim vedenjem o življenju in umiranju. Ali imamo bolniki pravico odločati o svojem življenju in tudi o njegovem koncu, sem se spraševala ob ponovnem gledanju dokumentarne oddaje Družbeni fenomeni: Evtanazija. Strinjam se z dr. Božidarjem Voljčem, ki je v oddaji dejal, da je treba o razlikah v stališčih pro et contra razpravljati s potrebno strpnostjo, s kulturo dialoga in se izogibati medijsko všečnim pretiranim argumentacijam, ki bi dajale vtis, da je slovenska družba razcepljena tudi na teh etičnih področjih.

Akademska literatura o uporabi umetne inteligence pri sodniškem odločanju je vse bolj obsežna. Avtorji v njej izpostavljajo prednosti in ovire za uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju in pri tem na eni strani poudarjajo olajšanje sodniškega dela in možnost večje učinkovitosti, hkrati pa opozarjajo na potrebo po sodniških izkušnjah, predvsem v zapletenih in nevsakdanjih primerih (gl. npr. Cofone, Reiling). V tej kolumni, ki bo objavljena v dveh delih, želim s kritičnega vidika na kratko predstaviti pogled na uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju, ne le na teoretični ravni, temveč predvsem na podlagi praktičnih problemov, ki jih izzove uporaba te tehnologije na sodiščih.

V prvem filmu, ki sem ga gledala na televiziji in sem ga vsaj približno razumela, mi je med vsemi liki najbolj ostal v spominu sodnik. Tisti angleški, s čudnim pokrivalom, ki je sedel visoko nad vsemi ostalimi in grmeče predaval o pravici in kazni za tiste, ki se ne držijo dogovorjenih ali zapisanih pravil.

Kot izhodišče te kolumne izpostavljam dve zadevi, povezani z umetno inteligenco. Prva je zdaj že marsikomu znani ChatGPT – jezikovni model, ki ga proizvaja umetna inteligenca in ki napoveduje velike spremembe v našem intelektualnem in drugačnem delovanju. Kot verjetno že veste, nam ta model s pomočjo umetne inteligence v nekaj sekundah ali minutah napiše besedilo na katerokoli temo, pri čemer je vsebina takšnega besedila že zdaj (ta in drugi modeli se bodo seveda še razvijali) boljša od besedila, ki ga je sposobna napisati večina ljudi. Druga takšna zadeva je nedavna novica o 37-letnem moškem, ki je javno pojasnil, da goji resnična čustva do svoje virtualne spremljevalke – klepetalne robotke (t. i. replike), ki z uporabo umetne inteligence uporabnikom nudi romantično druženje (vir: Business Insider, New York, 9. 2. 2023). Kam nas takšne reči vodijo in kaj se lahko iz njih naučimo?

To ni kolumna o poskusu navezave stika z onstranstvom oziroma z duhom. Čeprav, če dobro pomislim, primerjava niti ni slaba. Včasih se namreč prav tako počutim, ko skušam navezati stik in dobiti kak odgovor. Gre za vprašanje stika s prodajalcem storitev ali blaga (v nadaljevanju poenostavljeno prodajalcem) zaradi kakršnega koli vprašanja v zvezi z nabavo, uporabo, itd. teh storitev ali blaga v najširšem možnem smislu. Na primer, ker me zanima, ali je neka pretočna storitev kompatibilna z našim televizorjem, ali lahko uporabim že kupljeno programsko opremo tudi na drugem računalniku, ali lahko čevlje določene velikosti prestavijo v drugo, meni bližjo poslovalnico. Pri tem imam včasih res občutek, da kličem duhove ali pa lovim lasten rep.

V svoji prvi kolumni bom združila dve temi, ki tako ali drugače krojita moje zasebno in poklicno življenje – otroci in javna naročila. Verjamem, da veste, v katero sfero spada kdo!

Čeprav sta nacionalno pravo in pravo Evropske unije (v nadaljevanju: pravo EU) formalno ločena pravna vira, lahko nacionalno pravo v pravu EU igra pomembno vlogo. Nacionalno pravo je lahko za pravo EU relevantno kot neformalni pravni vir oziroma kot iztočnica za interpretacijo pravnega pojma v pravu EU, kot formalni pravni vir v primerih, ko mora Sodišče EU razsoditi na podlagi nacionalnega prava, ter celo kot dejansko vprašanje.

»Ko se učiš, uči. Ko dobiš, daj.” – Maya Angelou

Ko smo v družbi, veliko raje govorimo o svojem poklicu, o svojih nazivih in pridobljenih seminarskih znanjih. Tako težko pa načnemo pogovore o tem, kdo zares smo, o željah, kakšne misli švigajo skoz glavo ta hip, tiste, ki se zjutraj prve porodijo in nas zvečer zadnje zazibljejo v spanec. Radi govorimo o hiši in čistih oknih, avtomobilih, dragocenostih v naših domovih. Zanimajo me vsebine, ki so v nas, imetja, ki imajo vrednost. Materialne in vidne stvari imajo ceno in s časom so brez vrednosti.

Civilizirana družba kot družba višje stopnje omike, urejenosti, pravičnosti in ne nazadnje solidarnosti zanesljivo potrebuje tako pravno kot socialno državo. Družba, ki ni pretežno pravično ter kulturno pravno urejena in svojim članom ne nudi vsaj zadostne mere blagostanja, v resnici ni (dovolj) civilizirana. Oceno o tem, koliko smo v luči takšnega merila v Sloveniji, Evropi in svetu (ne)civilizirani, prepuščam bralcu. Dejstvo pa je, da sta pravna in socialna država, ki nam zagotavljata človekove pravice, solidarnost ter miroljubno in varno sobivanje, medsebojno pogojeni. Zato je pomembno, da razumemo, da lahko ustavno načelo socialne države uspešno uveljavljamo le, če uspešno razvijamo tudi ustavno načelo pravne države, ki v svojem širšem (integralnem) pomenu zajema tudi koncept vladavine prava. In zakaj socialne države dejansko sploh ne more biti brez pravne države?

Za nami je prav posebno leto. Takega ne doživimo pogosto. Rekli smo mu »super volilno«, saj je prineslo parlamentarne, predsedniške in županske volitve, pa še tri referendume, k sreči vsaj te na en sam dan. Marsikaj se je spremenilo. Dobili smo mnoge povsem nove politične obraze, veliko zelo srečnih in precej nesrečnih ljudi. Nekateri so prišli, drugi odšli, nekaj jih je celo ostalo. Vedno se sprašujem: kaj je pomembnejše, pot ali cilj? In kaj je za nekatere cilj? Osrečiti sebe ali tudi druge? Čeprav mnogi prisegajo na slednje, jim preprosto ne gre kar verjeti. Marsikaj jih namreč »demantira« in od velikih besed počasi ostaja bore malo. Oblast je vendar slast!

Ko mi je bila prvič ponujena priložnost, da bi občasno pisala kolumno, sem jo na mah zavrnila. Zdaj sem si premislila. Včasih se moram brcniti in poskusiti kaj izven lastne cone udobja. Pa naj bo tudi moje 40. leto razlog za to odločitev.

Po zaslugi enega izmed mojih zaključenih primerov prejemam revijo Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht.¹ Čeprav to ni ravno področje, ki bi me pretirano zanimalo, ker je moja običajna problematika bistveno bolj profana (vlomi, droge, poslovne goljufije), se občasno najde kakšna stvar, ki je zanimiva.

Z leti vse mineva hitreje in zdi se, da so samo še ponedeljki in petki. December je tako zgolj en sam velik petek. Vsak od nas sicer nosi svoje križe in težave, zgodbe, čustva in pričakovanja.

V bistvu je smešno, kako potek leta razdeli naše življenje na določene sekvence, ki imajo svoj začetek in svoj (začasni) konec. Ne vem sicer, ali je pri vsakem od nas tako, a sam sem očitno nagnjen k takšnemu razumevanju. Konec koledarskega leta navsezadnje ne pomeni ničesar drugega kot samo številko na koledarju. Nič drastičnega se ne zgodi, ob polnoči dvignemo kozarec šampanjca, nato se počasi razgubimo v postelje in naslednje jutro se krog začne znova. Celo začetek novega desetletja in celo tisočletja, kot lahko sam pričam, ne prinese kakšne bistvene spremembe. Ni nobenega konca sveta, kot so ga napovedovali v mojem času, kar nekajkrat (majevski koledar, pa neke poravnave planetov itd.). Nobene katastrofe, ki naj bi se začela prav takrat, ko kazalec zdrkne čez polnoč v novo obdobje, npr. virus Y2K, ki naj bi na prehodu v 21. stoletje zrušil vse računalniške sisteme.

V bližnji preteklosti je bilo mogoče z navdušenjem opazovati razvoj projekta uvedbe pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave, na kar v Sloveniji čakamo že več kot trideset let. Projekt, vsekakor državotvoren, saj je njegov namen izgraditi državo do konca, je nastajal izven formalnih političnih okvirov pod pokroviteljstvom Državnega sveta in Predsednika republike, pri čemer obe instituciji lahko štejemo med nestrankarsko politiko. Angažiranih je bila cela kopica najrazličnejših strokovnjakov, veliko tudi pravnih strokovnjakov, skorajda vsak, ki kaj ve o lokalni samoupravi z enega ali drugega vidika. A zdaj se zdi, da je bilo vse zaman!

Vse več evropskih ustavnih demokracij se sooča z izzivi omejevanja moči vsakokratnih državnih oblasti. Vladavina prava se v šibkih ustavnih demokracijah spreminja v pravo vladavine. Da se državne oblasti v šibkih ustavnih demokracijah znebijo svojih civilnodružbenih in političnih nasprotnikov, se v slabi veri vse prevečkrat poslužujejo tudi sicer zakonitih mehanizmov Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Kako se v zadnjih letih na vprašljive prakse iz domačih pravnih redov odziva Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)?

Prvega decembra je v praznično okrašenem hotelu Slon potekala okrogla miza Lexpere na temo Lepa beseda lepo mesto najde, ki jo je več kot odlično vodil ugledni pravnik, ki se je poleg dr. Mira Cerarja največkrat uvrstil med najvplivnejše (moške) pravnike v državi, dr. Marko Pavliha. Tema, ki izjemno leži njegovi duši in srcu, pospremljena z znanimi citati pregovorne preteklosti in slavnih, je bila rdeča nit prireditve, ki se je je udeležila tudi novoizvoljena predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Sledili so enotni zaključki, da mora biti vsaka javna beseda tudi karseda iskrena. Prav v teh dneh pa (že) spremljamo buren pogrom besed in očitkov v visoki politiki. Javno, zasebno in medijsko. Kaj bo prinesel in kaj ter koga »odnesel«? Se bo (s)tresel naš politični svet? Ta se vendar nenehno trese, približno tako kot tla. O tem poročajo seizmografi, o politikih bodo prihodnje raziskave javnega mnenja. Volitve so namreč mimo. Zakaj vedno nove afere? Le zakaj?

Naša ljudska demokratična republika Slovenija je res prvovrsten dokaz utemeljenosti znamenitega reka, da bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Ponovno potrditev tega prinaša novi zakon o RTV Slovenija, ki je doživel tudi vseljudsko podporo na referendumu. Kdo ve, ali se tisti, ki so glasovali v prid tega zakona, sploh zavedajo, kaj so izglasovali. Upam, da ne. Kajti novi zakon v sistem upravljanja naše nacionalke ne uvaja nič več in nič manj kot delegatski sistem. Tisti sistem torej, ki smo ga z novo ustavo leta 1991 poslali v ropotarnico zgodovine. Ker se zgodovina očitno ni končala, se je ta ropotarnica vrnila nazaj. Ali pa se je v ropotarnico spremenila kar Slovenija?!

»Neparticipacija volivcev je torej pravo politično DEJANJE: nasilno nas sooči s praznostjo današnjih demokracij. Včasih je največje nasilje prav v tem, da ne storimo ničesar.« (Slavoj Žižek, Nasilje, Analecta, 2007, str. 173) In to velja še naprej. Velja za vse.

Sam sebi se včasih zdim kot liki, ki jih je običajno igral ameriški igralec Walter Matthau, godrnjajoči starejši gospod, ki na vsako spremembo svojega življenjskega okvira reagira z zadržano jezo. Saj veste, v smislu: »To, kar se posluša danes, ni več prava muz'ka,« in podobno. Na tem mestu se ne bom spuščal v psihološke razloge, zakaj je tako, brez skrbi. Nikakor pa se ne navdušujem nad vsako spremembo zakonodaje, ki tvori osrednjo točko mojega dela, ker se zavedam, da vsaka novota praviloma predstavlja nove probleme, ki jih bo treba reševati. Sploh je na področju kazenskega prava po naravi stvari tako, da vsaka sprememba osnovnih zakonov posega v celo vrsto stvari, ki so skrajno težavne, ko jih je treba v praksi uresničevati.

Pred nekaj dnevi (1. 12. 2022) so v okviru tradicionalne okrogle mize pravniki iz izbrane deseterice najvplivnejših slovenskih pravnikov s pomočjo moderatorja dr. Marka Pavlihe razpravljali o temi z naslovom: Lepa beseda lepo mesto najde. Ker se srečanja nisem mogel udeležiti, izkoriščam to kolumno, da napišem nekaj svojih misli o prijaznosti, ki je z navedeno temo tesno povezana.

Agresija Ruske federacije na Republiko Ukrajino traja že več kot devet mesecev. Nenehne kršitve prepovedi vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost ter kršitve drugih človekovih pravic so postale del vsakdana. Številni evropski odločevalci v drugih delih Evrope so zaradi dolgotrajne agresije vse bolj utrujeni, še bolj kot Ukrajinci. Vse več si jih želi mirovnega dogovora, tudi za ceno nekaznovanosti storilcev hudodelstev in izgube območij v vzhodni Ukrajini. Ali se lahko ponovijo evropske napake iz leta 1938?

Zaradi umora v družinskem krogu na svetu vsako uro umre pet žensk. Storilci so večinoma najožji družinski člani. Kovidna kriza je stanje le še poslabšala.  Ali še kdo ne ve, da 25. novembra obeležujemo dan boja proti nasilju nad ženskami in otroki? Ne le ta dan, kar ves mesec je namenjen ozaveščanju o nasilju, pa tudi o vseh možnostih, kamor se žrtve lahko obrnejo po pomoč. Pa je z leti nasilja kaj manj? Se vam zdi, da so postopki učinkoviti? Ali nismo kar vsi sleherni dan priča nasilja? Bo kdaj drugače? Kdo je torej kriv in ali nam iskanje krivcev sploh lahko pomaga? Mrtvim nikakor. Včasih pa »ubijajo« že besede. Z njimi se običajno vse začne.

»Razlastitveni upravičenec lahko v primeru 'dejanske razlastitve' uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku. Seveda pa morajo biti za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene uporabe tuje stvari izpolnjeni pogoji, ki jih določa 198. člen OZ.« (VSRS, sklep št. III Ips 46/2014).

Moralo je biti nekako v enakem letnem času kot zdaj, ko sem ravno začel nočno izmeno v svoji prvi službi, na Postaji milice Maribor Tezno. Navedena postaja se je, povedno, nahajala na Ukrajinski ulici v Mariboru in je bila dejansko stara stanovanjska hiša. Najverjetneje so jo nekje po drugi svetovni vojni preuredili, da je služila temu namenu. Vsekakor je bilo po deseti zvečer, ko je zazvonil črni bakelitni telefon. Ko sem se javil, je na drugi strani prestrašen ženski glas dejal: »Pri Haložanu se tepejo, pridite, strah me je!« Haložan je bil bife na drugi strani Ptujske ceste, vsega petdeset metrov od postaje. V mojih žilah je zaplala mlada kri, pograbil sem gumijevko in stekel skozi vrata, ko me je nič kaj nežno za naramnico opasača nazaj potegnil Ribaš, starejši miličnik, ki je dežural z mano.

Razpravljanja o spremembi Ustave Republike Slovenije glede volitev (ali pravilneje imenovanja) sodnikov se zdaj nadaljujejo na Ustavni komisiji Državnega zbora (DZ). Poleg uvedbe zaključka postopka imenovanja sodnikov pri predsedniku/-ci republike namesto DZ je na mizi še vedno dodatni (kompromisni) predlog, da se ob tem sodniki imenujejo v triletni poskusni mandat. Takšno ureditev naj bi poznala tudi Nemčija, kar je nedvomno upoštevanja vredno dejstvo. Kljub temu argumentu pa ostajam do poskusnega sodniškega mandata skeptičen.

Zdravstvene težave ne poznajo ideoloških barv. Slej ko prej enako prizadenejo vsakogar. Večina ranljivega prebivalstva se na Slovenskem zaradi različnih zdravstvenih, socialnih in drugih težav težko prebija iz meseca v mesec. Odrinjeni na obrobje družbe ostanejo daleč od pozornosti države. Čez teden dni bomo na referendumu odločali o zamiku uveljavitve že sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi. Kako smo kot država padli tako nizko, da dolgotrajne oskrbe nismo uveljavili že vsaj pred desetletjem in več ter da še naprej zanikamo človekovo dostojanstvo najbolj pomoči potrebnim?

Kdaj je človek pravzaprav star? So to določena leta ali zgolj počutje in izgled? Smo sami lahko dovolj kritični do svojih ravnanj ali znamo preceniti sposobnosti, ki nam z leti morda uhajajo izpod nadzora? Kako je z vožnjo po določeni starosti? So vozniki povsem (samo)kritični ali bi morali odgovornost prevzeti tudi njihovi družinski člani, predvsem pa zdravniki? In kje so starostne meje za adrenalinske športe, kje odgovornost za številne poškodbe in (ne)nujne zdravstvene posege? Jih kdo postavlja in resnično preverja? Se kdo zaveda, da je riziko nekaterih športov v starosti res prevelik?

Tale naslov, priznam, je star že več kot dve desetletji. Leta 2001 smo, tedaj še kot nadobudni študenti prava, organizirali strokovni seminar, na katerem smo razpravljali, kdaj in s kakšnimi argumenti naj se spreminja ustava. Povod za študentsko strokovno srečanje je bila odločitev zakonodajalca, potem ko je bilo na mostograditeljski način v parlamentu zbrano zadostno število glasov, da s spremembo ustave preprosto povozi odločitev Ustavnega sodišča in namesto večinskega volilnega sistema, ki je bil izbran na referendumu, v ustavo zapiše proporcionalni volilni sistem.

Institucijam javne oblasti in njihovim odločitvam je legitimnost po prepričanju Ronalda Dworkina mogoče priznavati le toliko časa, dokler ustrezajo načelu integritete. V tem primeru si zaslužijo spoštovanje »tudi« na temelju ideje o bratstvu (angl. fraternity), ne zaslužijo pa si spoštovanja »zgolj« na temelju ideje o bratstvu, če ob tem ni hkrati upoštevano načelo integritete.

Film Zelena milja je zgodba, ki se vrti okoli obsojenca na smrt Johna Coffeyja, ki ga je zaigral nepozabni Michael Clarke Duncan. Poleg njega nastopajo še Tom Hanks, Sam Rockwell in Doug Hutchinson. Film je prejel kar nekaj oskarjev in se ga gotovo splača pogledati.

Nemčija je že desetletja tradicionalno največji trgovinski partner slovenskega gospodarstva. Čez slaba dva meseca bo v nemškem pravnem redu začela veljati nova pravna ureditev o obveznem skrbnem pregledu v dobavnih verigah večjih gospodarskih družb glede varstva človekovih pravic in okolja. Nova ureditev bo tako začela veljati tudi za marsikaterega slovenskega izvoznika, ki posluje kot (ne)posredni dobavitelj večjih nemških podjetij.

Na Sindikat Sonce Slovenije in Inštitut Ustavnik se večkrat obrnejo delavke ali delavci, ki prosijo za pravno razlago glede zakonitosti sklepanja pogodb za določen čas. Ugotoviti gre, da se ta institut delovnega prava še naprej prepogosto uporablja nezakonito, dejansko zlorablja. Seveda – v škodo delavk in delavcev.

V minulih dneh smo lahko brali: »Za hudo prometno nesrečo kriv 82-letnik, dve osebi v smrtni nevarnosti«, in: »Nesrečo povzročil 86-letnik, ki je na avtocesti polkrožno obrnil, udeleženih pet vozil, dve osebi umrli, dve hudo poškodovani«, pa tudi o starejšem vozniku, ki je z avtomobilom zapeljal naravnost v lokal, tam poškodoval nekaj ljudi, kasneje pa v bolnišnici umrl.

V letošnji ne zgolj topli, temveč tudi »demokratično-praznični« jeseni bomo po izbiri predsednika-ca naše republike glasovali tudi na naknadnih zakonodajnih referendumih, med drugim tudi glede (ne)uveljavitve novele zakona o RTV SLO. Ljudje bomo povedali, ali soglašamo z »depolitizacijo« javne RTV, kar bo povsem politično glasovanje. Ob tem pa je treba opozoriti tudi na nekatere pravno-strokovne dileme omenjenega zakona, ki postavljajo pod vprašaj njegovo ustavnost.

Rudi Erjavec je bil zanimiva pojava. Obraz z gubicami okoli oči, ki so pričale o tem, da je dostikrat gledal v nebo, nenavadnih valovitih, tesno počesanih las in s čevlji, ki bi prej sodili na plesišče kot v letalo. Kot učitelj letenja je dajal velik poudarek na to, da nisi grobo ravnal z letalom (sam je pilotiral izredno elegantno), in večina se njegovih inštrukcij spominja po opozarjanju na to, da je treba krmilno palico držati z občutkom, ki je potreben za določen del moške anatomije. Njegova avtoriteta na letališču je bila absolutna in kot upravnik je bil tisti, ki je odločal, kdaj in kako se bo letelo. Mladci, takrat polni vseh mogočih hormonov in predvsem željni letenja, nismo imeli ravno razumevanja za njegove zahteve po čistoči in urejenosti na letališču (kamor je sodilo pobiranje cigaretnih ogorkov, čiščenje letal, pometanje hangarjev itd.). Naša edina želja je pač bila skočiti v kabino letala in se spraviti v nebo.

Ponavljajoče se krize so v zadnjih desetletjih preoblikovale razmerja moči v mednarodni skupnosti. Evropske ustavne demokracije ostajajo vse bolj osamljene pri uresničevanju standardov vladavine prava tako v domačih pravnih redih kot v mednarodnem pravu. Dohitevajo jih neliberalne demokracije oziroma avtokratski režimi, ki evropske diplomate privabljajo s skoraj neomejenimi viri fosilnih goriv. Evropske ustavne demokracije so kljub naukom iz ruske agresije na Ukrajino našle zaveznike v avtokratskih režimih, ki bodo morda že jutri njihovi nasprotniki. Kratkoročne in nepremišljene odločitve pričajo o zmedi v evropski zunanji in varnostni politiki.

Skoraj ne mine mesec, da ne bi izvedeli za kak škandal. Mnogi so povezani tudi z naivneži, ki vedno znova nasedajo goljufom vseh vrst. Seveda po oškodovanju mnogi molčijo in tiho prebolevajo izgube, o katerih pred tem niso niti razmišljali. Pred leti so nas mediji svarili pred sektami, ki izvabljajo denar v zameno za srečo in radost, ki sta bili seveda zelo kratkotrajni. Če sploh. Ob zadnjih TV-oddajah namreč kar nisem mogla verjeti podatkom o dajanju hipotek in najemanju visokih kreditov za tiste, ki so znali lepo govoriti in izvabljati denar, za njimi pa se je nekega dne izgubila prav vsaka sled. Živijo v toplih krajih, zagotovo tudi na račun naivnih žrtev. Kako ljudem dopovedati, da takih dobrotnikov in sejalcev sreče preprosto ni? Kako ozavestiti vse nesrečne, bolne in revne, da ne bi še bolj zboleli, seveda ne zgolj telesno, pač pa tudi psihično? Vse, kar se sliši nenaravno in preveč obetavno, namreč »smrdi« ali vsaj zaudarja po prevari.

Sodišče Evropske unije je nedavno v zadevah C-156/21 in C-157/21 temeljne vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji razglasilo za del ustavne identitete EU. V skladu s tem členom Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških. Prav pluralizem, ki je conditio sine qua non EU, pa je v zadnjih letih najbolj na udaru, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, zares na nivoju evropskega kontinenta kot celote.

V ustavnem redu RS so STARŠEVSTO, OTROCI in DRUŽINA posebej izpostavljene ustavne kategorije (zlasti 53. do 56. člen Ustave RS). A ne običajne ustavne kategorije. To so (podobno kot invalidnost, invalidi, delavci invalidi, otroci s posebnimi potrebami itd.) POSEBEJ USTAVNO VAROVANE KATEGORIJE. V teoriji in doktrini. V praksi, žal in prepogosto, ne.

Kadarkoli se pred pravnika postavi neki življenjski primer, se le-ta praviloma ukvarja z rešitvijo, ki jo ponujajo pravna pravila, ki tvorijo neki pravni red. To je osrednji del prava kot obrti, tisto, kar mu daje širši pomen – znanosti ali celo umetnosti (po znamenitem Celzovem reku Ius est ars boni et equi), je pogosto v ozadju – na primer razumevanje in upoštevanje celotnega pravnega sistema, sistema vrednot, ki je njegova podlaga, itd. Ta, recimo temu višji nivo razumevanja prava, deluje nekako v ozadju, kot del življenjskega sveta pravnika. »Uporabnik«, ki išče pravni nasvet ali se znajde v kakšnem sodnem postopku, je tako pogosto presenečen, ko se v zadevi iščejo popolnoma drugi elementi kot tisti, ki so bili pri njem ključni ali vsaj pomembni.

Spet smo v tednu otroka in ponovno lahko opozorimo na kršitve, ki se jim dogajajo. Pri nas in drugod. Jih krize vseh vrst le še poglabljajo? Jih odrasli v svoji sebičnosti sploh še vidijo? Kljub temu da se vlade trudijo, da bi težave vsaj zmanjšale, so za krivice najbolj odgovorni prav otrokom najbližji; starši, sorodniki, vzgojitelji, učitelji socialni delavci … Jih opazijo ali kdaj celo ustvarjajo, najmanj pa poglabljajo? Kje sploh začeti, ko pa je področij veliko – preveč? Kaj pa politika? Se lahko vsaj posuje s pepelom?

Pravna država (vladavina prava) je neločljivo povezana s sodobnim konceptom (pretežno) liberalne demokracije. Povedano na kratko: ni demokracije brez pravne države in ni pravne države brez demokracije. Toda, to ne pomeni, da je pravna država kot takšna demokratični koncept, pač pa pomeni, da lahko pravna država (pre)živi le v demokratičnem okolju in da se v (zgolj) določene sfere prava vključujejo tudi demokratične prvine. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se pravo demokratiziralo v preveliki meri?

Ustavno sodišče tudi nikoli ni ujeto v samoprevaro ali samozanikanje. Ustavno sodišče se nikoli ne pretvarja ali spreneveda. Nojevska drža mu je tuja. Odgovorno in marljivo je zavezano k varovanju in razvijanju pravne države – kot vladavine prava – in ustavnosti v ustavni demokraciji (… temeljnih človekovih pravic in svoboščin, torej »temeljski«). Brezkompromisno in odločno, neomajno. Na krilih dokazov o dejstvih in objektivnih dejstev. Predvsem pa se Ustavno sodišče nikoli ne zlaže.

Pravni realizem v svoji ameriški in skandinavski različici v ospredje in središče postavlja sodnike in druge državne uradnike, ki odločajo v konkretnih pravnih primerih. Kot navajajo pregledi teorij o naravi in bistvu prava, se pravna znanost pri tem obrača od law in books k law in action, torej, kako pravo resnično nastaja. Pravni realisti so, kot navaja Teorija prava Marijana Pavčnika, odločilno prispevali k metodam in tehnikam, s katerimi sodniki ugotavljajo dejstva, razlagajo zakone, se odločajo med več možnostmi in nato utemeljujejo svoje odločitve.¹ Razumevanje dogajanja v praksi mora predstavljati integralni del razumevanja delovanja prava v družbi, ker imamo sicer lahko še tako filigransko in strokovno izdelano zakonodajo, pa to ne bo imelo pravega učinka.

Prizadevanja za samostojno institucijo varuha otrokovih pravic segajo najmanj v leto 2008. Obstajajo pa še starejša. Takratna Pahorjeva zmaga na parlamentarnih volitvah je vodila v sestavo koalicijskega sporazuma, v katerem je bil naveden tudi povsem samostojen in neodvisen varuh otrokovih pravic. Zaveza se niti tedaj niti kasneje ni uresničila, zato ne preseneča nov poskus njegove ustanovitve. Sedaj ga je predlagal državni svetnik Tomaž Horvat, o njem pa sta 14. 9. 2022 razpravljali Komisija za državno ureditev in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v Državnem svetu RS.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 14. septembra spet nagovorila Evropski parlament. Govor o stanju v Uniji je postal že tradicionalen. Z zgledovanjem po izkušnjah ameriške federacije želi evropska izvršna oblast na bolj odmeven način, ki naj bi Unijo približal njenim državljanom, predstaviti svoje politične načrte in normodajne ambicije v nadaljevanju svojega mandata. Kljub najboljšemu namenu, da bi prispeval k zmanjšanju evropskega demokratičnega primanjkljaja, pa tak govor le stežka doseže svoj cilj, predvsem zaradi ignorance nacionalnega medijskega prostora. Stanje v EU tako še naprej zaznamujejo predvsem sanje o tem, kako bo Evropa učinkovitejša, bolj demokratična in nasploh v vseh pogledih boljša.

Bolonjska reforma (iz leta 1998–1999) je seveda oznaka za reformo visokošolskega izobraževanja v Evropski uniji. Ime je dobila po slavni Alma mater studiorum, kjer se je ob koncu 11. stoletja rodila prva univerza moderne dobe. Ideja bolonjske reforme je bila povečati sodelovanje med akademskimi institucijami, poenotiti njihove načine študija, omogočiti samodejno medsebojno priznavanje izobrazbe, dvigniti kakovost študija in zagotavljati njegovo kakovost v okviru Evropske unije. Ob tem naj bi univerze EU postale bolj konkurenčne najboljšim svetovnim univerzam in v tem smislu študij skrajšale ter teorijo bolj približale praksi. Mar večina slovenskega pravnega izobraževanja temu maha v slovo?

Pandemija koronavirusa (Covid-19) nas je tudi na področju šolskega in univerzitetnega izobraževanja intenzivno soočila z novo realnostjo, ki jo omogočajo sodobne tehnologije. Predavanja, seminarji, vaje in celo izpiti – na daljavo. Prek spleta. Prav tako tudi sestanki, strokovni posveti, znanstvene konference ipd. Zdaj vemo, da to kljub (fizičnemu) povratku v študijske učilnice in službene pisarne ostaja pomembna dopolnilna komunikacijska možnost. Toda danes tehnologija omogoča še mnogo več. Ali bo predavatelje prava v prihodnje lahko nadomestil robot oziroma umetna inteligenca?

Vlade evropskih držav v zadnjih tednih hitijo s sprejemanjem različnih ukrepov, da bi ublažile posledice vojne, inflacije in drugih prihajajočih težav. Njihovi ukrepi žal prihajajo veliko prepozno. Vse od ruske okupacije polotoka Krim pozimi 2014 so bila tveganja za evropsko energetsko suverenost visoka. Kako večini prebivalstva pomagati, da dostojanstveno preživi zimo?

Mitja Vilar je v mojih očeh genij. V skromnem človeku iz Šmarja - Sapa prepoznamo optimalno kombinacijo srca, zdravega razuma, znanja in intelekta. Ogromno zadev odlično razume, jih zmore in uspe tudi tako pojasniti, zato brez pravega predaha, zlasti pa brez zadržka, ponuja dobre in hitre rešitve za aktualne in velike probleme.

Ko sem v srednji šoli prebiral Richarda Bacha, točneje njegovo knjigo Podarjena krila, določenih stvari seveda nisem razumel. Zlasti reči, ki jih lahko razumeš šele takrat, ko sediš za krmilom letala. Recimo dela (citiram ga po spominu): „Vedno sem sovražil vrije. Že ko sem se šolal. Moj učitelj, ki je sedel na desni strani, mi je rekel: „Tako, zdaj pa mi napravi obrat vrija v desno!“ Z obrazom negibnim kot star kos mila, sem posilil desni pedal in svet se je zavrtel. Ko sem ga spravil iz vrija, sem vedel, kaj mi bo rekel: „Tako; sedaj pa še v levo.“

Po počitnicah je za vse težko. Treba se je zagnati na novo. Možgane spet priklopiti na »on« in se zakopati v delo. Tako je bilo tudi že pred trideset in več leti. Ko smo ponovno pridrli nazaj v šolske klopi, so od poletja zdelani tovariši in tovarišice tako za prebijanje ledu vsako leto znova nadobudnim učencem naložili popočitniški spis o počitnicah. Vsi ti spisi so se, brez izjeme, končali z enakim stavkom. Počitnice so hitro minile.

Ko je govora o odgovornosti, se marsikdo sprašuje, ali nam je ta položena v zibelko in jo imajo nekateri zato več ali si jo moramo pridobiti; beri: dobesedno prigarati. Besedo sicer radi precej pogosto uporabljamo, ne da bi se sploh zavedali kako težka je njena dosledna uresničitev v praksi. 

Številne ustavne demokracije se v zadnjih letih srečujejo s poskusi različnih interesnih družbenih skupin za znižanje obstoječih družbenih standardov na področju uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko vsakokratna ustavna demokracija doseže določen standard varstva človekovih pravic, ali jih lahko njeno najvišje sodišče stvarno prepričljivo in upravičeno zniža?

Ne, mi tega ne smemo spraševati. Ne, njim o tem ni treba govoriti. Ne, nam se na ta spraševanja ne sme odgovoriti. Ne, oni na ta vprašanja ne smejo odgovoriti. Zato tudi o tem uradno ne obstaja nobena informacija javnega značaja. Tako piše v njihovih odločbah. V vseh, teh, ki jih imam tu, pred seboj.

Ustavno sodišče je 16. junija 2022 sprejelo dve odločbi (U-I-486/20, Up-572/18 in U-I-91/21, Up-675/19), s katerima je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov. Izreku obeh odločb ni mogoče očitati ničesar. Sta v skladu s trendom družbenega in ustavnopravnega razvoja zadnjih dvajsetih let v liberalnih demokracijah zahodnega sveta, katerega del je tudi Slovenija.

Pred dobrim mesecem je v Združenih državah Amerike v visoki starosti osemindevetdesetih let preminila Staša Furlan Seaton, hči Ane Furlan in Borisa Furlana, medvojnega intelektualca, povojnega dekana Pravne Fakultete Univerze v Ljubljani in dvakrat obsojenega na smrt v dveh različnih totalitarnih režimih. Njeno življenje simbolizira trpljenje v vojnem in povojnem času ter hkrati opozarja na banalnost zla v slovenski družbi tako nekoč kot v sedanjosti.

Vsako leto izbiramo prostovoljce leta in se čudimo, kako je mogoče, da jih je toliko in opravijo milijone ur brezplačnega dela. Ste vedeli, da je v Sloveniji vsaj 300.000 prostovoljcev, kar je okoli 15 odstotkov vsega prebivalstva? Ali veste, koliko ur brezplačnega dela opravijo? Kar 11 milijonov ur! En sam človek bi za to delo porabil okoli 1300 let. Imamo 2150 prostovoljskih organizacij in društev. Številke nas vedno znova osupnejo in ko mislimo, da smo že prav vse slišali, izvemo za novo hrabro in plemenito dejanje ter posameznika, ki ga je opravil. Pa so vedno vsi tudi pošteni ali se najde kdo, ki izkoristi dobroto ljudi in koga prav grdo ogoljufa? 

Prejšnji petek je Ustavno sodišče nesoglasno, s 6:3, odločilo o vprašanju zakonske zveze istospolnih parov in vprašanju skupne posvojitve s strani istospolnih parov. Obe vprašanji, glede katerih je večina odločila v prid vključenosti, sta vsebinsko tesno povezani, zato sem v obeh prispeval eno, skupno ločeno mnenje. Predstavljam ga v nadaljevanju, večinska odločitev z vsemi ločenimi mnenji pa je dosegljiva na gornji povezavi.

Sodobne demokracije zaznamujejo globoki nesporazumi (deep disagreements) med navadno dvema poloma družbe, ki ju radi imenujemo liberalni ter konservativni. Ti globoki nesporazumi, ki pogosto prerastejo v resne spore, so po pravilu vrednostne narave, torej vključujejo ne le racionalne, temveč predvsem tudi idejno ter čustveno obarvano dimenzijo. Pogosto postanejo tudi nasilni, pri čemer njihova rešitev prek različnih sodnih teles na žalost ne prinese neke trajnejše družbene pomiritve. Tako se zdi, da bi trenutne civilizacijske načine reševanja sporov morali v prihodnje nadgraditi.

»Morda je smisel življenja res ležanje na plaži in čivava na straži. Država ščiti javne uslužbence, ne pa državljanov« (Mitja Vilar). »Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos« (Zoran Predin).

Pred nekaj dnevi (29. junija) je minilo pet let od sprejema arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško. Kot je splošno znano je Slovenija to odločbo že izvršila (implementirala) v tisti meri, kolikor je to lahko storila sama, Hrvaška pa razsodbe iz znanih razlogov noče pripoznati in implementirati. V zadnjih mesecih Janševe vlade so mediji pisali o tajni diplomaciji med obema državama ter o dogovoru o skupnem ribolovu, ki naj bi ga v tajnosti skupno pripravljali vladi obeh držav. Ta sporazum doslej ni ugledal luči dneva, pri čemer je seveda sprožal hipotetična vprašanja povezana z mejo na morju. Na splošno pa ostaja odprto vprašanje, kako naj Slovenija po petih letih hrvaškega zanikanja veljavnosti arbitražnega sporazuma ravna v prihodnje.

Ob naslovu ste zagotovo pomislili na politike, morda poslance, celo člane vlade, predvsem nekatere ministre in še na marsikoga. A teh nisem imela v mislih, pa čeprav igrajo pomembno vlogo v naših življenjih. Le kdo so torej ti pomembni ljudje? Vsi smo jih že srečali in zagotovo se marsikoga od njih še vedno spominjamo. Kako ne, ko pa smo se zaradi njih veselili, kdaj jezili, morda celo jokali, zaradi sebe in njih uspeli ali celo ne. Bili so pravični in pošteni, kdaj nekateri prav nasprotno. Kdo jih ni imel "čast" spoznati? Dolgo so se izobraževali, a kasneje kdaj pošteno zatajili... Kdo torej? Ste morda vsaj malo pomislili na učitelje?

Avtonomija

»Običajno ljudje, ko so otožni, ne storijo ničesar. Samo jokajo nad svojim stanjem.Toda, ko se razjezijo, storijo spremembo." (Angl.: “Usually when people are sad, they don't do anything. They just cry over their condition. But when they get angry, they bring about a change.”) Malcolm X.
Tokrat bom premišljeno krajši, kot običajno. Vseeno pa bom ponovil že tolikokrat ponovljeno - ker očitno ne uspem, pa tudi ne želim obmolkniti.

Slovenija je dobila novo vlado. Zaradi političnih manevrov dela opozicije sicer še ni polno operativna na način, kot si ga je sama izbrala, vendar se bo to že v kratkem spremenilo. Tako bo na čelu izvršilne veje oblasti nova politika, novi ljudje, tradicionalni novi obrazi, s katerimi naj bi po naravi stvari prišle tudi nove ideje. Prav zato bi v deželi moralo vladati prešerno vzdušje. Po demokratičnih volitvah, ki vedno znova in znova pomenijo nov zagon politične skupnosti, bi nova vlada morala prav tako pomeniti in biti obet za nove priložnosti vse bolj poglobljenega razvoja slovenske republike. Zakaj pri nas ta občutek in praksa manjkata?

Vera v zdravnika se veča z boleznijo.

Baurzhan Toyhibekov

Ste že slišali za Vivino akcijo Moj zdravnik? Poteka že 26. leto zapored in v njej prav in zgolj pacienti izbirajo najboljše zdravnike, sprva so le med družinskimi, pediatri in ginekologi, letos pa v kar dvanajstih kategorijah. Med njimi so enkratni, srčni, navdihujoči in posnemanja vredni ljudje, ki svoj poklic jemljejo kot izjemno poslanstvo. Žarijo ob mislih, da naredijo vse za svoje bolnike. Njihov delavnik se ne konča po osmih urah. Za bolnike skrbijo tudi v prostem času. Zato so nekaj posebnega. Zakaj pa niso vsi taki? Zakaj je toliko nezadovoljnih pacientov? Upravičeno?

V letošnjem super-volilnem letu nas poleg že narejenega koraka z državnozborskimi volitvami čakata še drugi in tretji volilni korak: izbrali bomo še novega-o predsednika-co Republike, opravili pa bomo še tudi demokratični izbor na lokalni ravni. V tej kolumni se sprašujem, kakšnega-o predsednika-co Republike bi potrebovali glede na dosedanje tridesetletne državniške izkušnje, pa tudi, kaj terja konkretna politična situacija v Sloveniji glede na politično razmerje sil. Končno se zdi izbor predsednika-ce pomemben tudi za razvoj Slovenije glede na njen položaj v regionalni povezavi Evropske unije ter globalnem svetu.

Prva kovidna odločba ustavnega sodišča, št. U-I-83/20 (glej kolumno), je bila pospremljena s štirimi odklonilnimi ločenimi mnenji. Odličnimi. V njih je bilo med drugim argumentirano prepričanje, da javne izjave, gola mnenja in razmišljanja ene ali dveh uradnih predstavnic javnega zdravstva ne pomenijo znanstvenih dognanj in dokazanega prepričanja »stroke.« Slovenske. Evropske. Svetovne. In o tem ne more biti razumnega dvoma.

Včasih je prav nenavadno, ko te dohiti lastna zgodovina in se te dotakne s strani, ki je v bistvu nisi pričakoval. Tako me je pred kratkim sodelavec iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (dejansko je od takrat minilo že 40 let – čas resnično beži) zaprosil, da si malce pogledam, kako razumeti določbo Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) v delu, ki se nanaša na tako imenovano „osebno zaznavo“. Slednjo opredeljuje 30. člen ZDD-1 in v bistvenem določa, da lahko detektiv pridobiva informacije z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora.

Svobodna gospodarska pobuda ustvarja temeljne pogoje za družbeno ekonomski razvoj in blaginjo. Sodobne ustavne demokracije lahko po drugi strani razumno omejujejo podjetniško svobodo iz različnih razlogov v javnem interesu. Evropska komisija je pred nekaj meseci podala nov predlog za spoštovanje človekovih pravic in okolja v gospodarstvu. Njen predlog je v zadnjih mesecih še okrepila praksa evropskih gospodarskih družb v kontekstu agresije na Ukrajino.

Pred dobrimi desetimi dnevi je Evropska komisija izdala svoje deseto in tako jubilejno letno poročilo o stanju sodstva v EU (t. i. Justice Scoreboard). Dokument je v javnosti na svoji spletni strani pokomentiralo Ministrstvo za pravosodje, ki je na splošno ugotovilo nadaljevanje napredka slovenskega sodstva glede na okvir EU. Minister je obenem poudaril pomembnost t. i. zunanjega, neobremenjenega pogleda na stanje v slovenskem sodstvu. Takšno ogledalo je vsekakor potrebno, tu pa se ustavljam le pri določenih, za nas bolj kritičnih kazalnikih. Politika bo seveda hvalila »svoj resor« in iz poročila poudarila tisto najboljše, sam pa sem kot opazovalec bolj pogledal v njegovo drobovje in našel tudi kazalnike, ki niso tako bleščeči.

V teh dneh je bil za generalnega sekretarja WHO ponovno izvoljen več kot le kontroverzni in genocida legitimno osumljeni dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus Tedros. Bil je – zelo demokratično in prepričljivo - edini kandidat. Pričakovano in logično, tudi glede na svetovno družbeno realnost, je bil izvoljen tako rekoč soglasno. V izvršnem svetu WHO je ponovno pristala tudi ga. Vesna Kerstin Petrič, ki je v Sloveniji vodja Direktorata za javno zdravje na MZ.

V drugem odstavku 43. člena ZDR-1 je določena posebna zakonska obveznost, ki jo ima delodajalec do delavca in zadeva prost dostop do delovnega mesta in poslovnih prostorov: »Če ni drugače dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov.« Za spremembo te določbe je zahtevan pisni dogovor med delavcem in delodajalcem. Ni dovolj gola enostranska zahteva delodajalca, ali enostranski sprejem splošnega akta delodajalca.

V predvolilnem času je bila standardna tema razpravljanja med političnimi strankami tudi pravna država. Seveda je to pomembna tema, saj gre za eno ključnih vrednot ustavne demokracije in pravzaprav rdečo nit prava ter sam vrh celotne piramide nekega pravnega sistema. V pravu ima pojem pravne države relativno začrtano vsebino v najvišjem pravnem aktu, njegovih nadaljnjih izpeljavah v posameznih členih in navsezadnje v judikaturi Ustavnega sodišča. V politiki pa gre za bolj porozen pojem, ki je podvržen tudi številnim zavajanjem in manipulaciji govorca z občinstvom.

Ruska agresija na Ukrajino je v zadnjih dveh mesecih pretresla institucije evropskega sodelovanja in tudi domače pravne rede. Svet Evrope in Evropska unija sta se ažurno, skrbno in jasno odzvala na kršitve mednarodnega prava. A evropske družbe, vključno s slovensko, se vsakodnevno soočajo s težkimi izzivi nadaljnjega sobivanja, sodelovanja in strpnosti. Izzive lahko zasledimo na področju normativnega varstva, pluralizma in gospodarstva.

Več kot mesec dni je minilo od začetka samovoljne in nezakonite ruske agresije na Ukrajino. Civilno prebivalstvo še vedno beži pred napadi in umira v nediskriminatornem obstreljevanju. V zadnjih tednih lahko opazujemo umik številnih gospodarskih družb z ruskega trga. Kakšni so razlogi za njihov odhod? Kakšne so obveznosti gospodarskih družb do varstva človekovih pravic pri poslovanju?

»Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo« (Konfucij). »Vladati pomeni pravilno ravnati. Če vi prevzamete vodstvo v pravilnem ravnanju, kdo bi si upal napak ravnati … Če želi vaša visokost dobro, bo ljudstvo dobro. Krepost vladarja je kot veter, krepost malega človeka je kot trava. Trava se mora upogniti, ko veter zaveje preko nje« (Konfucij).

V sredo, 16. februarja 2022, je Sodišče EU (SEU) izdalo dolgo pričakovano sodbo v zadevi C-156-57/21. Sodba v sebi nosi potencial začetka konca politikantskega kulturkampfa v EU v zvezi s spoštovanjem vladavine prava. Je morda torej vendarle nastopil čas, da bi o vladavini prava v EU, kot smo vztrajali že ob samem sprejetju uredbe, razpravljali predvsem pravno?

Ne bom pisal o pričakovanju jeseni in zime, četudi devetdeset odstotno vem, kaj naj bi nas takrat pričakalo. Tudi o volitvah ne bom pisal, četudi zanesljivo vem, kdo vse, kako in zakaj laže, blefira in se spreneveda. Bom pa nekaj napisal na temo neposredne grožnje za zlom, popolno odpoved pravne države – kot vladavine prava, etike, morale in razumnosti. Zaradi delovnih in socialnih sodišč in zaradi vodstev šol. Tega mi je zelo žal.

O znameniti anekdoti o ameriškem časopisnem mogotcu iz 19. stoletja Williamu Randolphu Hearstu oziroma njegovih besedah ilustratorju, ki ga je med kubansko vojno za samostojnost (1895–1898) poslal na Kubo, naj mu priskrbi slike, on pa bo poskrbel za vojno, se večina zgodovinarjev strinja, da je mit. Ilustrator naj bi Hearstu namreč sporočil, da je vse mirno, zato je moral prirediti svoje risbe za dnevi tisk, kar je imelo za posledico dvig podpore javnosti takratnemu predsedniku ZDA Williamu McKinleyu glede začetka ameriško-španske vojne. Z zmago ZDA v tem spopadu je več teritorijev, ki so bili pod špansko oblastjo, končalo v ameriških rokah.

V letih 2020-2021 smo na MZ, NIJZ, pa JAZMP, MF ULJ, IJS, Vlado RS, SPSV… naslovili in naslavljali vloge za posredovanje informacij javnega značaja. Vloge so vsebovale (1) zaprosilo za pojasnila in odgovore na bistvena kovidna vprašanja in (2) zaprosilo za posredovanje informacij javnega značaja. Vselej smo prejeli isti, copy-paste odgovor: »vloga se zavrne, ker informacije ne obstajajo.«

Ljudje smo vsakodnevno razpeti med družinsko življenje in družbo. Družinsko življenje pogojuje naše javno življenje kot tudi javno življenje pogojuje naše družinsko življenje. Nekdanje nedemokratične režime so v začetku devetdesetih let nadomestile mlade ustavne demokracije, ki niso bile uspele izpolniti obljub o svobodi. Kako torej razumeti pojem svobode v sodobnih demokracijah?

S pomanjkanjem družinskih zdravnikov, kjer naj kar 130.000 prebivalcev Slovenije ne bi imelo svojega osebnega zdravnika, se zdi, da je tovrsten problem na primarni zdravstveni ravni izbil sodu dno. Tudi v tem vidiku je naš tako opevani javni zdravstveni sistem daleč od tega, kar naj bi bil oziroma je nekdaj bil. Nekaj, kar bi morala biti pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je očitno postala neke vrste privilegij. In tu bi morali zvoniti vsi alarmi!

»Vemo, da lažejo. Vedo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Vemo, da vedo, da vemo, da lažejo. A vseeno še naprej lažejo« (Alexander Solzhenitsyn). Ta »spirala laži« je trdovratna. Morda gre celo za največjo in najbolj trdovratno, nemara tudi najbolj usodno tegobo človeka in njegove vpetosti v družbo. Vsak poskus upiranja tej spirali in njenim škodljivim posledicam za človeka in družbo spremlja še dodatna težava, da so človekovi lastni možgani najpogostejši in največji lažnivec, ki mu mora človek kljubovati. A to ne spremeni dejstva, da mora človek pri kljubovanju spiralam laži, tudi zmot, odločno vztrajati. Ta naloga ni nemogoča, je pa težka. Tako težka je, da je prednostna.  

Počasi se sam sebi vedno bolj zdim kot oni palček iz nadaljevanke Smrkci, ki mu pravijo Zmrda. Saj veste, tisti, ki ni zadovoljen z ničimer. Sam se tolažim, da dokler nisem na stopnji Jeremije iz Skupine TNT, bo še nekako šlo. Ena izmed stvari, ki jo tako kot prvonavedeni Zmrda sovražim, so posegi v sistemske zakone tam, kjer to ni ravno potrebno, in odsotnost posegov tam, kjer bi bilo.

Premnogi med nami, še posebej laiki, a moram priznati kdaj pa kdaj tudi pravniki, so preprosto zmedeni, katera od pravnih pravil, sprejetih v boju zoper epidemijo, formalno veljajo v danem trenutku. Če smo torej še pravniki pogosto v negotovosti, pomislimo na starejše občane. Pa tudi tiste, ki ne bolščijo v ekran za prav vsake novice, ki bodo poročale o spremembah ukrepov. S številnimi ukrepi, ki se spreminjajo iz dneva v dan, lahko (brez kakšne paranoje) prepoznamo dobronamerno delovanje vlade, ki ukrepe uvaja/spreminja/ukinja sorazmerno – glede na dano epidemiološko situacijo v državi. To se pravzaprav dogaja po celem svetu. Toda ob tako spreminjajočih se razmerah in posledično dinamičnih pravnih odzivih, bi morala biti pravna sporočila javnosti bistveno bolj jasna, kot so. Saj tudi pravna nejasnost epidemijo pospešuje, namesto da bi jo (pravni) ukrepi zatirali.    

Država in nedržavni subjekti so v demokratični in pravni državi nosilci obveznosti do varstva pravice do življenja. V času epidemije je s covidom-19 v slovenski družbi umrlo že preveč ljudi. Strokovnjaki za modeliranje so prikazali, da bo v naslednjih tednih in mesecih s covidom-19 umrlo vsaj še nekaj sto oseb, še več jih bo trpelo zaradi dolgotrajnih posledic covida-19. Kaj mora država in vsi mi kot zasebniki storiti, da preprečimo vsaj katero od predvidenih smrti in da zadostimo lastnim obveznostim do varstva pravice do življenja?

Informacijska pooblaščenka (IP) ima tudi tokrat – načeloma - prav. Pri svojem delu je preveč kompetentna, odgovorna in natančna, ko gre za veljavno, v zakone zapisano pravo, torej za tisto, kar piše v zakonodaji, da glede dopustnosti preverjanja osebnih dokumentov (in, v tem članku, samo glede tega!) ne bi imela načelno prav. Tokrat mislim na Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). 

Pred kratkim je v javnosti odmevala izjava Komisije za človekove pravice SAZU z naslovom 'Za izhod iz pandemije in avtokracije'. Natančneje, izjavo je podpisalo sedem akademikov, članov omenjene komisije. Že naslov daje slutiti, kaj naj bi bila vsebina izjave – prst uperjen v aktualno Vlado RS kot glavnega krivca za vse križe in težave tega trenutka na Slovenskem. Menim, da je sporočilo vsej nepotrebno, če že ni škodljivo, saj priliva olje na ogenj trenutne izrazite razklanosti slovenske družbe, za izhod iz pandemije pa bi rabili predvsem več enotnosti. Bolj kot apel za splošni blagor je sporočilo razumeti kot prispevek k skorajšnji predvolilni kampanji.

ESČP: "Slovenija diskriminirala invalide pri volitvah." ESČP je razsodilo, da je Slovenija diskriminirala oba pritožnika, ker jima Vrhovno in Ustavno sodišče nista omogočila, da na sodišču pred glasovanjem zahtevata prilagoditve volišča. Pritožnika, oba uporabnika invalidskih vozičkov, sta pred referendumom o Družinskem zakoniku leta 2015 prosila za prilagoditve volišč. Vrhovno sodišče, poročevalec je bil sodnik dr. Erik Kerševan, je odločilo, da volivci nimajo pravice zahtevati prilagoditev volišča vnaprej, ampak šele po volitvah. Ustavno sodišče pod vodstvom dr. Rajka Kneza je ustavni pritožbi zavrglo brez obrazložitve. 

Pandemija covida-19, ki ji ni videti konca, mestoma zakriva druge pomembne družbene zgodbe, ki jih je vendar treba občasno ponovno osvetliti, da ne potonejo v pozabo. Tu bi rad spomnil na eno največjih okoljskih nesreč v Sloveniji, namreč požar v podjetju za obdelavo in odstranjevanje nevarnih odpadkov Kemis na Vrhniki. Sredi maja letos so minila že štiri leta od te katastrofe. Tedaj je bil dogodek v žarišču pozornosti celotne slovenske javnosti, protesti civilne družbe na Vrhniki so bili tedaj prva novica dnevnega poročanja osrednjih medijskih hiš.