c S
Demokracija po slovensko
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
04.07.2014 Potem ko je proces Patria v pravnem pomenu dokončno razpadel in ga zaradi kršitve minimalnega civilizacijskega načela nemo iudex since actore, flagrantnih kršitev človekovih pravic in nepoštenega postopka kot celote pravno ni več mogoče nadaljevati, si je treba zastaviti vprašanje o vplivu tega procesa na stanje demokracije v Sloveniji.

To vprašanje je še posebej pomembno, ker se kot politična skupnost nahajamo dober teden pred predčasnimi volitvami. Pred volitvami, ki so v normalnih evropskih državah praznik demokracije. V Sloveniji pa se, nasprotno, vsak dan bolj izpolnjujejo predpostavke za to, da bi bile volitve nepoštene, njihov rezultat pa temu ustrezno nelegitimen.

V demokraciji po slovensko leta 2014 se predvolilna kampanja odvija tako, da se prvaka opozicije tri tedne pred volitvami pospravi v zapor in se ga tako fizično eliminira iz politične tekme. S tem ne bi bilo v teoriji in praksi nič narobe, če bi zaporna kazen temeljila na procesu in sodbi, ki bi ustrezala vsaj minimalnim standardom pravne države. A v našem primeru je bil prvak opozicije obsojen za kaznivo dejanje, ki je neindividualizirano, nekonkretizirano, v svojem načinu storitve pa celo abstraktno.

Gre torej za evidentno pravno propadel in zavržen proces, ki vsebuje preštevilne indice za sum instrumentalizacije ali celo zlorabe pravosodja v politične namene. V takem kontekstu je, ali pa bi vsaj moralo biti, vsakomur jasno, da predvolilna politična tekma ni in ne more biti poštena. Za to ni treba biti ustavni pravnik, kaj šele etično brezmadežen.

Po drugi strani pa je brez dvoma etično nevzdržno sodelovanje v politični tekmi, kjer se s procesom, katerega pravna zavržnost bi morala biti očitna vsaj v očeh ustavnopravnih strokovnjakov, odstrani enega od poglavitnih političnih tekmecev. Niti v politiki, kjer smo vajeni marsičesa, še zlasti pa ne v politiki, ki prisega na etiko, moralo in vrednote, se ne bi smelo zgoditi, da nekdo sodeluje v tekmi, za katero ve, da je nepoštena in da od tega, torej od krivice, ki je bila storjena njegovemu tekmecu, črpa celo koristi.

V demokraciji po slovensko, ki je na verbalni ravni seveda zavezana najvišjim standardom, pa je to očitno mogoče. Tako kot je mogoče, da se volitve odvijajo v očitno izkrivljenem medijskem prostoru. V prostoru, kjer najbolj vplivni mediji, začuda in jasno po naključju, poročajo ali neporočajo o istih novicah, na isti način. V prostoru, kjer bi se nekaterih člankov in piscev najbrž sramovali tudi najboljši mojstri sovjetske propagande. V prostoru, kjer se, spet najbrž po naključju, zastavljajo napačna vprašanja, zato da se ne bi slišali pravi odgovori.

V slovenskem medijskem prostoru se niti enkrat samkrat ni resno in javno vprašalo, kaj pravzaprav pomeni dejstvo, da je proces v zadevi Patria od samega začetka popolnoma pravno pohabljen. Če pustimo ob strani vprašanje, kaj ta proces osebno in politično predstavlja za obsojenca v tej zadevi, ki se zaradi izrecne animozitete do zadevne osebe tako ali tako ne bo postavilo, se pa že moramo vprašati, kaj to pomeni za naše pravosodje, za našo pravno stroko, za akademske pravnike; kaj to pomeni za pravno državo in kaj to pravzaprav pomeni za slovensko družbo kot celoto?

Enako kot to vprašanje bi se mediji, še bolj pa pravna kakor tudi širša družboslovna stroka, morali vprašati, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji, da iz volitev v volitve beležimo ustanavljanje novih, izrazito personaliziranih, domnevno neideoloških, celo apolitičnih političnih strank. Takih, ki jih pred mesecem dni še ni, potem pa zmagajo na volitvah.

Seveda se ob tem lahko zabavamo, da nas fenomen uspeha in dinamike instant eno-osebnih strank uvršča v Guinessovo knjigo rekordov, vendar so stvari v resnici mnogo bolj resne. Namesto tako kritizirane strankokracije v Sloveniji, razen treh ali štirih političnih strank, sploh nimamo izdelanega političnega prostora v smislu normalne države. To pa pomeni, da nimamo hrbtenice demokracije.

Politične stranke so namreč medij med volivcem in oblastjo. So tudi vzvod politične socializacije državljanov in s tem eden od gradnikov politične skupnosti v ustavni demokraciji. Kot take nosijo veliko odgovornost, ki jo morajo s svojimi skozi čas izpričanimi ravnanji, s svojo notranjo ureditvijo, z ljudmi v organih in z vsem svojim članstvom tudi upravičiti. Če stranke niso stranke v takem pomenu besede, potem namesto njih, a z njihovo pomočjo, v resnici vlada nekdo drug, o katerem pa ne glasujemo na volitvah. Demokracija potemtakem postane le forma za pokritje neke povsem druge vsebine.  

Želel bi si, da slovenski javni prostor to vsaj sliši, če že ne želi prisluhniti. Demokracija po slovensko namreč ni enaka demokraciji, kot je poznamo iz ustavnopravnih učbenikov in kot se, v boljšem ali slabšem približku, izvaja v normalnih državah. Ta kolumna tako ni predvolilni apel o glasovanju za ali proti komurkoli. Pač pa je apel za pravno in demokratično normalnost. Za normalnost, ki je v resnici in na dolgi rok, pravzaprav za vselej, za leve, desne in tiste nekje vmes, naše skupno dobro, za katerega bi si morali vztrajno in vsak dan znova prizadevati vsi skupaj. 

Če se v kratkoročni slasti po oblasti tega ne moremo in nočemo zavedati; če tekmujemo v političnih bitkah, ki so očitno nepoštene; in se pri tem delamo, da je vse lepo in prav;  dosežemo le to, da se republika vsak dan bolj vpenja v spiralo nenormalnosti. V spiralo, ki dobiva vse večje pospeške in ki nas utegne odpeljati daleč, daleč stran od evropske Slovenije. Od ideala, ki smo si ga izbrali in še naprej ostaja zapisan v slovenski ustavi.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.