c S
Referendum – ta nebodigatreba
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
04.01.2010 Tik pred novim letom so v javnosti zaokrožile novice, da naj bi se na Slovenskem pripravljala reforma referendumskega odločanja. Tako naj bi bila v zraku ideja, da bi bil referendum veljaven le, če bi se ga udeležila vsaj tretjina vseh volilnih upravičencev; referenduma naj ne bi bilo več mogoče razpisati o človekovih pravicah, ustavnih vrednotah ter o zadevah, ki bi lahko povzročile nepopravljive posledice za državo; vsi razpisani referendumi pa naj bi se odvili na enega, največ dva referendumska dneva v letu.

Referendumska zgodba ima pri nas že kar dolgo domovinsko pravico. Pravzaprav je naša domovina v smislu svoje državnosti utemeljena na referendumu, točneje na plebiscitu. V letošnjem letu bo preteklo natanko dvajset let, od kar smo se Slovenci na vseljudskem neposrednem odločanju z ogromno, skorajda 90% večino opredelili za lastno samostojno državo.

Referendumsko odločanje je tako položeno v sam začetek naše neodvisne ustavne zgodovine, kamor je referendum zapisan z zlatimi črkami. Toda ta pozitivni značaj referenduma je v dvajsetih letih slovenske državnosti skorajda v celoti zbledel. Iz postulata slovenske demokracije: kot odraz samouveljavitve slovenskega naroda, njegove transformacije v nacijo, se je polagoma spremenil v nebodigatreba.

Razlogov za referendumsko preobrazbo je več, vsi pa se nekako stečejo v družbeni narativ, v skladu s katerim naj o družbenih temah odločajo za to izvoljeni poslanci, ki naj svoje odgovornosti ne prelagajo na ljudstvo, saj to bojda nima ne znanja ne časa, da bi se poleg vsakodnevnih križev in težav ukvarjalo še z zadevami občega pomena.

Takšno gledanje na pomen in vlogo referenduma v slovenski ustavni demokraciji je prav gotovo razočaranja vredno, še posebej ker z njim soglaša marsikateri ustavnopravni strokovnjak in še bolj, ker so vanj privolili tudi volivci sami, ki so tako pristali na tezo o svoji ignoranci in nesposobnosti za usmerjanje družbenih zadev.

To, da se k omejevanju referendumskega odločanja nagiba del politike, namreč samo po sebi ni nič nenavadnega. Referendum je namreč še ena zavora v sistemu delitve oblasti in zato največkrat služi v oporo tistemu, čigar stališča so v parlamentarnem boju ostala v manjšini. Referendum je tako v veliki meri tudi sredstvo opozicije za večje upoštevanje njenih stališč, kot takšen pa je trn v peti vsakokratne vladajoče koalicije.

Toda referendum je še več – je tudi korektiv, zagotovilo, da se v času svoje vladavine politična večina ne vzdigne nad ljudstvo, misleč, da je njena volja za trajanje mandata konzumirila in nadomestila ljudsko. Politična večina res dobi mandat za zastopanje ljudstva, ne zamenja pa ljudstva samega.

Referendum je sicer dvorezen meč, zato je z njim treba ravnati previdno, tako ko gre za odločanje o njegovem razpisovanju kot tudi ko gre za sprejemanje odločitev o njegovem omejevanju. V Sloveniji smo imeli že kar nekaj referendumov, ki se resnično niso dotikali širših družbenih interesov, ampak so se nanašali na ozka, pogosto tudi strokovno-tehnična vprašanja, za katera ni bilo pričakovati, da bodo mobilizirala široke množice volivcev.

Toda, še tisti volivci, ki so na omenjenih referendumih oddali svoj glas, na koncu niso dosegli ničesar, saj vse več referendumskih odločitev ostaja nerealiziranih, nekatere pa se v praksi izvajajo prav v nasprotju z izglasovanim referendumskim izidom.

Takšen neslavni primer par excellence je referendum o (večinskem) volilnem sistemu, ki je bil zminiran z ustavnim amandajem. Pa ni edini. Tako ob nedeljah še naprej dajemo duška svoji potrošniški vnemi, medtem ko čez teden nestrpno čakamo na vračila za telekomunikacijska vlaganja naših staršev in starih staršev… Tudi železnice so še naprej v ekonomski komi.

Tako smo torej v številnih primerih Slovenci z referendumom ravnali kontraproduktivno, toda ali to opravičuje napovedano omejevanje pravice do referenduma? Samo po sebi prav gotovo ne. Prej kot to, se mi dozdeva, da potrebujemo več politične in pravne kulture, v kateri bi tudi referendum, kot je zasnovan sedaj, precej bolje učinkoval.

V vsakem primeru pa onus probandi leži na tistih, ki želijo obstoječo referendumsko ureditev spremeniti. Ti bodo morali priti na dan ne samo s pragmatično utemeljitvijo, zakaj bi bilo dobro zmanjšati število referendumov, ali jih na določenih področjih celo prepovedati, temveč bodo morali to svojo odločitev tudi umestiti v ustrezno koncepcijo slovenske ustavne demokracije, ki bo sprejemljiva za večino slovenskih državljanov.

Ta je lahko bodisi: monistična, dualistična ali vrednostno osnovana. Vsi indici kažejo, da želijo trenutni akterji slovenski ustavni voz premakniti v smeri ustavnega monizma, torej v ureditev, v kateri naj ima primat vsakokratna parlamentarna večina, katere politična odgovornost naj se preverja le na rednih volitvah. Druge zavore in ravnovesja pa naj se umaknejo čim bolj v pozabo.

Trdim, da takšna koncepcija ustavne demokracije za Slovenijo ni (najbolj) primerna. O razlogih za to pa prihodnjič.




Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.