c S
Ugrabitev vrhovnega sodišča
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
22.10.2018 Sodišče EU (SEU) je v petek, 19. oktobra, potegnilo zgodovinsko zasilno zavoro v procesu poljskega ustavnega nazadovanja. Podpredsednica SEU de Lapuerta je na predlog Evropske komisije v zadevi C-619/18 R izdala začasno odredbo, s katero je ne samo zaustavila izvajanje »reforme« poljskega vrhovnega sodišča, ampak je naložila restitutio in integrum za vse že odstavljene vrhovne sodnike. Madžarski scenarij, ki ga je posvojila nova poljska oblast in ki ga je EU predolgo tolerirala, utegne torej vsaj v Varšavi doživeti svoj zasluženi pravni epilog.

Zakaj gre? Po tem ko je nova poljska vlada že ugrabila ustavno sodišče, se je lotila še »reforme« rednega sodstva. Pri tem, jasno, ključno vlogo igra vrhovno sodišče. Politični naskok nanj je bil izveden v dveh, dobro premišljenih, korakih. Prvič, zakonodajalec je upokojitveno starost sodnikov zmanjšal na splošno upokojitveno starostno mejo 65 let. S tem je, poleg številnih drugih vrhovnih sodnikov, mandat čez noč prenehal predsednici in dvema podpredsednikoma vrhovnega sodišča. Drugič, zakonodajalec je ob znižanju upokojitvene starosti hkrati povečal število vrhovnih sodnikov s 93 na 120.

Vse to očitno samo zato, da bi vladajoča politična stranka nastavila sebi lojalne vrhovne sodnike. Da je to res izhaja tudi iz dejstva, da vrhovni sodnik, ki je že dopolnil 65 let, lahko nadaljuje svoj mandat, če za to zaprosi, izkaže zmožnost za nadaljnje delo z zdravstvenim potrdilom in, kar je najbolj pomembno, če mu podaljšanje mandata odobri predsednik republike. Ta, pozor, pri tem ni vezan na nobene kriterije, niti ni njegova odločitev podvržena sodnemu nadzoru. Politični arbitrarnosti pri imenovanju na poljsko vrhovno sodišče so torej vrata odprta na široko. In predsednik republike je, zavedajoč se te priložnosti, že objavil razpis kar za 44 novih vrhovnih sodnikov.

Izdana začasna odredba podpredsednice SEU je tako prišla v zadnjem trenutku. Ko ne bi bila izdana, bi se spet ponovil Orbanov scenarij. Ta je prav tako s predčasno upokojitvijo iz sistema rednega sodstva odstranil okrog 300 sodnikov. Ko je SEU na tožbo Komisije ugotovilo kršitev in naložilo njeno odpravo, pa je bilo že prepozno, saj se večina starih sodnikov ni mogla več vrniti na svoje nekdanje položaje, ki so jih zdaj »veljavno« že zasedli novi. Bolj naši sodniki. Tovrstni politični scenariji, kjer vsakokratne politične večine rovarijo po sodstvu in, če so le dovolj močne, nastavljajo vedno bolj pravoverne sodnike, seveda nikakor niso združljivi z načelom neodvisnosti sodstva. Ko postanejo praksa, od vladavine prave ostane le še mrtva črka na papirju.

Tak zaključek bi moral uživati podporo vseh, ne oziraje se na vrednostni ali politični nazor. Politično nastavljeno sodstvo, pa ne glede na to ali gre za naše ali njihove, pač nima nič opraviti z vladavino prava. Zaključek ni prav nič drugačen, ko politično nastavljamo sodnike zato, da odstavimo druge, menda prav tako politično nastavljene sodnike. Zamenjava ene politike v sodstvu z drugo politiko še ni pravna država. Gre le za ta isto ugrabitev sodstva z drugega političnega pola.

Pri ocenjevanju »reformnih« ukrepov na Poljskem in na Madžarskem prav tako ne gre soditi (izključno) s slovenske perspektive. V obeh zadevnih državah je po padcu komunizma, to velja še posebej in zlasti za Poljsko, prišlo do globoke zamenjave ne le političnih ampak tudi pravnih elit. Nekdanja predsednica poljskega vrhovnega sodišča tako prihaja iz disidentskega gibanja Solidarnost, pa je bila razrešena v akciji odstranjevanja komunističnih elementov z vrhovnega sodišča. Primerjave s Slovenijo so seveda nemogoče. Tudi pri nas sicer določene sodnike podijo z Vrhovnega sodišča, pa ne zaradi njihovega komunističnega slovesa, pač pa zaradi sedanjega disidentstva. Narobe svet.

Kakorkoli že, Evropska komisija je tokrat ravnala prav. SEU se je ustrezno zganilo. Poljska politika je dobila jasen signal iz Luksemburga, da obstajajo določene meje, ki jih v skupnosti, v kateri vlada vladavina prava, preprosto ni mogoče prestopiti. Na Madžarsko je ta signal prišel mnogo prepozno, pa še to pretežno v politični obliki, česar nekateri ne bodo nikdar hoteli razumeti, spet drugi pa se bodo sklicevali na prizadeta čustva madžarskega naroda. Slovenija v tej zgodbi ostaja nesvetla izjema. Pri nas še naprej pod plaščem vladavine prava v precejšnji meri ohranjamo nepravni status quo. Politika mora storiti nič, pa bo vse v redu. Seveda, za tiste v plaščih. Ne pa tudi za vse ostale državljane. Tega oreha, se bojim, tudi Evropska komisija ne more streti.  


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.