c S
Javni diskurz kot stanje iracionalnega
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
11.11.2011 Če je v Sloveniji kaj v resnici na psu, je to brez dvoma javni diskurz. Torej javni narativ – javna vest in zavest o slovenski družbi, ki se napaja iz analiz in izjav vodilnih opinion-makerjev. Tu smo že davno vstopili v stanje iracionalnega in nič ne kaže, da se bomo kaj kmalu izvili iz njega. Prej nasprotno.

Preden navedem nekaj dokazov v podkrepitev uvodne trditve ali hipoteze, naj na kratko opredelim pomen in vlogo javnega diskurza v družbi. Javni diskurz je tisto, kar konstituira polje javnega, zaznamuje družbo, ji daje smernice njenega delovanja danes in v prihodnje ter pri tem, kar je najbolj pomembno, določi meje sprejemljivega ter nesprejemljivega v družbi ter opredeli kriterije, na podlagi katerih ločimo pleve od semena.

Ustvarjalci javnega diskurza so, primeroma našteti, mediji: od rumenih do najbolj resnih, v katerih nastopajo politiki, javni komentatorji, javni intelektualci (laični in versko angažirani) ter, slednjič, predstavniki najrazličnejših, največkrat družboslovno obarvanih strok. Skozi njih ideje, besede, stavke in narative se oblikuje naš družbeni svet, naša stvarnost in tako tudi mi kot družbena bitja.

Dober javni diskurz zdrave družbe temelji na resnicoljubnosti, vsakršni integriteti njegovih ustvarjalcev in na zavezanosti k nekemu moralnemu oz. vrednostnemu prav. Nasprotje dobrega javnega diskurza je slab javni diskurz, ki ga zaznamuje docela utilitarna usmerjenost, katere značilnost je prikrojevanje diskurzivnih sredstev vsakokratnemu cilju, ki največkrat, pravzaprav vselej, nima nič opraviti s skupnim dobrom – torej javnim – ampak je izenačen s parcialnimi interesi vplivnih fakcijskih skupin.

V slabem javnem diskurzu je dovoljeno vse. Besede izgubijo svoj konvencionalni pomen in se napolnjujejo z vsebino, ki nikakor ne ustreza njihovim naslovnikom, pa vendarle nihče ne reagira; nihče ne zakriči, da je cesar gol, čeprav vsi, ali pa vsaj večina, vemo, da gre le še za besede, ki za seboj in pred sabo nimajo nobene realne in resnične teže, temveč le kuliso videza, včasih pa ustrezajo tudi čisti, pritlehni osebni maščevalnosti, celo hudobi.

S tem ravnanjem, ko iracionalnemu, če že ne pokvarjenemu, javnemu diskurzu podelimo – četudi z apatijo – status normalnega in sprejemljivega, transformiramo sami sebe, našo družbo, prav v to: v nenormalno, patološko, morda tudi elementarno pokvarjeno politično skupnost. V kateri, da ne bo pomote, nihče ni brez krivde, vključno s tistimi, ki so se pod pritiskom, takšnim in drugačnim, umaknili v zasebnost in stanju iracionalnega s pasivizacijo dopustili primat.

Ko stvari enkrat pridejo do te stopnje, je pot nazaj v stanje normalnega zelo težka, če je sploh še mogoča. Zakaj, ko nenormalno postane normalno, narobe prav, in pokvarjeno obče sprejemljiva diskurzivna teoretična in materialna praksa, se spremenijo tudi kriteriji normalnosti. Ali drugače, ko gledamo skozi izkrivljena očala, se nam kot »normalen« kaže le še izkrivljeni družbeni svet.

V okoliščinah monopola vsestransko patološkega javnega diskurza je edina rešitev, pa še ta sprva le za posameznika, primerjalni dialoški pristop. Z njim tisto, kar je v neki državi, v našem primeru v Sloveniji, prikazano kot obče sprejemljivo in zato normalno, poskušamo najprej predstaviti, nato pa še obraniti pred sogovornikom, ki prihaja iz države, v kateri velja demokracija zahodnega tipa, z relativno dolgo tradicijo, in ki temelji, saj mora temeljiti, na zdravem javnem diskurzu.

Poskusite, če si sploh upate in če je sploh mogoče – če si z vašim sogovorcem sploh delita soroden fenomenološki kod – takemu sogovorcu predstaviti ključne slovenske politične, pa tudi pravne, teme in nanje vezan javni diskurz. Kjerkoli boste začeli ali končali, pa naj si gre za: drugorazredne hude jame, titove ceste v 21. stoletje, za popolnoma deplasirane ustavnopravne (sic!) odzive bolj ali manj zaslužnih profesorjev nanje;  za personalizirane, brezvsebinske, listnate politične stranke, ustanovljene, kot je bilo rečeno, za en mandat; če naštejem le nekaj trenutno najbolj aktualnih, boste v očeh vašega sogovornika zaznali pomilovalen pogled. Ta vam bo sporočal, da pač prihajate iz drugega sveta.

To je resnica, ki boli. Še bolj pa boli, ker tega nočemo, ne želimo, ali pa sploh več ne moremo videti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.