c S
(De)politizacija vladavine prava v EU
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
12.07.2021

Napetosti v Evropski uniji se stopnjujejo. Na Madžarskem so, očitno kot politično provokacijo za homogenizacijo domačega volilnega telesa, sprejeli zakon, ki neposredno diskriminira na podlagi spolne usmerjenosti. Politični odziv evropskih partnerjev je bil izredno buren. Razglašena je bila sramota, slišati pa je bilo celo pozive k izstopu Madžarske iz EU. Med vzhodom in zahodom se je politična razpoka še poglobila. Vladavina prava oziroma njena odsotnost je tako postala politična tema par excellence. To ima svoje prednosti in slabosti. Tudi za vladavino prava samo.

Ko vladavina prava zasede osrednje mesto v politični razpravi, se okrepi tudi njena javna prepoznavnost. V splošni javnosti se razvije zavest o vladavini prava kot nasprotju samovolje, arbitrarnega ravnanja oblasti, kot predpostavki poštenega političnega boja. Izpostavljanje kršitev vladavine prava, še posebej sistemskih, je zato ne le dobrodošlo, temveč nujno za sam obstoj vladavine prava. Ta namreč terja aktivno podporo ne le kritične mase institucionalnih akterjev, ampak tudi večine državljank in državljanov.

Seveda pa je povsem drugače, kadar javne in politične razprave o vladavini prava bodisi neposredno bodisi posredno služijo doseganju določenih političnih ciljev. Tedaj je skrb za vladavino prava zgolj navidezna, vladavina prava pa se sprevrže v svoje nasprotje in sama postane orodje političnega boja. Do podobnega rezultata pride tudi, kadar je skrb za vladavino prava selektivna, tako da se določene dejanske kršitve obešajo na veliki zvon, pri drugih, morda še bolj eklatantnih, pa se zamiži na obe očesi. Samovoljno, arbitrarno zavzemati se za nearbitrarnost, ki je srž vladavine prava, pač ne gre. 

Tveganje za uporabo vladavine prava v politične namene, torej za politizacijo vladavine prava, je vselej prisotno, ko je ta tema na parlamentarnem dnevnem redu in s tem v rokah političnih strank. Od stopnje pravne in politične kulture političnega prostora je nato odvisno, v kolikšni meri se bodo tudi parlamentarni akterji strokovno, da ne zapišem objektivno, zavzeli za dejansko in vsestransko spoštovanje vladavine prava; v kolikšni meri pa bodo vladavino prava zgrabili kot sredstvo za krepitev svoje politične agende in lastne prepoznavnosti.

Ko gre za delovanje slovenskega parlamenta in naših političnih strank v povezavi z vladavino prava, nas pretekle izkušnje v zvezi s politično kulturo učijo, da naša pričakovanja ne smejo biti previsoka. Zato tudi razočaranje, ko pričakovanja jasno niso uresničena, ni tolikšno, ali pa sploh ne obstaja več. Priznam pa, da sem bil prepričan, da je in bo drugače v okviru Evropskega parlamenta. Dogajanje v evropski politiki v zadnjem času me je, nasprotno, podučilo, da je bil moj pogled na Evropski parlament mnogo preveč idealiziran, morda celo naiven.

Pa pri tem nimam v mislih razprav in odnosa do Madžarske. Zadeva tam je domala nesporna in večkratno sodno potrjena, s strani Sodišča EU in ESČP. Madžarske oblasti že več kot desetletje s posamičnimi in sistemskimi ukrepi grobo kršijo določene temeljne postulate vladavine prava. O tem ni dvoma, pa naj se v ta namen še tako maha z vrednostnimi zastavami menda krščanske Evrope.

Drugače pa je v zvezi s Slovenijo. V zvezi z njo se v EU propagira politični narativ, ki preprosto ne ustreza stvarnosti. Ki posiljuje dejstva in ki vse tranzicijske patologije zadnjih treh desetletjih prikazuje kot evropsko normalnost, ki jo je treba obraniti pred nastajajočo desno diktaturo. Kar je najbolj zavržno, pa je to, da ta narativ v deklarirano skrbi za vladavino prava ciljno širijo in propagirajo tudi evropske politične skupine, ki so v Sloveniji menda na misijah ugotavljanja dejstev. Pri čemer ta »dejstva« ugotavljajo le pri tistih, katerih vrednostna mnenja očitno želijo slišati. Če pa slišijo kakšno dejansko dejstvo, ki ne sodi v želeni narativ, pa ga preprosto spregledajo. Vaclav Havel je to imenoval življenje v laži. Za laična ušesa pa temu lahko rečemo tudi propaganda.

Da ne bo pomote. Pri izgradnji tega zveriženega narativa svoj pomemben prispevek nosi tudi aktualna oblast s svojim nepotrebnim političnim pobalinstvom, zlasti na twitterju, ter politično povsem neproduktivnimi, a nadvse razvpitimi konflikti, ki bi lahko bili minornega pravnega pomena. Tisti, ki to spremljamo od strani, tako iz sredine, pa lahko le nemo in z vse večjo nejevero opazujemo, kako se nam res publica topi med tnalom in nakovalom politikantskih, populističnih in propagandističnih prijemov v boju za oblast na nacionalni in evropski ravni. Kakšni časi!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.