c S
Kako naprej po Brexitu?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
01.07.2016 Zgodilo se je tisto, kar se je pač zgodilo. Razlogi za Brexit so številni in prepleteni. Posvečene so jim bile, in jim bodo še, številne pomembne analize. Nič od tega ne bo v središču te kolumne. Ta se osredotoča na vprašanje, kako naprej po Brexitu. Spet ne v smislu tehničnih podrobnosti izstopa Britancev po 50. členu PEU in njihovega bodočega odnosa z Unijo, temveč v smislu strateške politične usmeritve Unije v prihodnjih letih.

V Slovenskem prostoru se zaenkrat kažejo obrisi treh vizij. Ker me zanimajo ad rem, ne bom našteval imen njihovih zagovornikov, s čimer pa jim ne odtegujem avtorskih pravic, pohval, a graje tudi ne. Te vizije so: ustavno-federalna; sui-generis, in vizija: več Evrope, manj EU. Druži in hkrati ločuje jih (ne)razumevanje konceptualnega korpusa, ki ga imamo na voljo za politično uokvirjanje EU, in pojem ter praksa suverenosti.

Največji problem vsekakor predstavlja suverenost. Zdi se, da vsi, tako njeni zagovorniki kot nasprotniki, suverenost še naprej pojmujejo v smislu 17. stoletja, tako da je suverenost absolutna oblast, na teritoriju, katere nosilec je država, znotraj nje pa ljudstvo. Ne samo, da taka suverenost ni nikdar obstajala v praksi, je tudi konceptualno nekoherentna. V ilustracijo: če je lastnost suverenosti absolutnost, potem ta ne more biti omejena samo na nek državni teritorij, temveč se mora raztezati čez vsa ozemlja. Če se ne razteza in je omejena, pa potem ni absolutna.

Kakorkoli že, dejstvo je, da v 21. stoletju ne moremo več uporabljati jezika tradicionalne suverenosti in da se moramo zavedati, da je srž suverenosti v njeni funkcionalnosti. To je v zmožnosti njene uporabe v mednarodnih odnosih z drugimi suverenimi državami. V skladu s tem je Evropska unija rešiteljica suverenosti svojih držav članic.

Brez EU bi se države lahko še trkale po prsih, češ da so formalno suverene, a v praksi, kot smo videli in še gledamo, v kontekstu globalizacijskih gibanj države same niso sposobne nadzirati ne svoje ekonomije, ne svojih meja, ne svoje nacionalne varnosti. Vse to jim omogoča prav EU, s tem da na višjem nivoju države strnejo moči, beri: prenesejo v izvrševanje del svojih pristojnosti, zato da se lahko bolje spopadajo z izzivi, na katere same nimajo več zadovoljivega odgovora.

Tisti, ki se bojijo ustavno-federalne Unije in vztrajajo v sui-generis taboru, zato da ne bi Slovenija izgubila svoje suverenosti, zakrivijo kategorično napako. Slovenija bo toliko suverena, kolikor bo vpeta v proces EU integracije. In ne obratno.  

Drugi, ki zahtevajo več Evrope, spet v imenu ohranjanja nacionalne suverenosti, in manj EU, pa niso krivi le kategorične napake, ampak preprosto govorijo neumnosti. Brez EU tudi Evrope ni in je ne bo. Taka stališča so voda na mlin Putinovi Rusiji na vzhodu, Turčiji na jugu, da o destruktivnih islamskih radikalnih silah niti ne govorim. Medtem ko eni, na škodo EU, zahtevajo več Evrope, lahko prej opisani le mirno čakajo ob reki, da bo evropski mrtvec končno priplaval mimo njih.

Tako ne skrivam, da moja normativna vizija Evropske unije sovpada s tistimi, ki se zavzemajo za ustavno-federalno unijo. Pri tem morajo paziti, mnogo bolj kot doslej, da poudarjajo nedržavni značaj prihajajoče evropske federalne tvorbe. Nobene, še najmanj pa konceptualne, potrebe ni ustvarjati Združene države Evrope, ki bi bile v opoziciji z nadaljnjim obstojem držav članic kot držav.

Nasprotno, EU mora šok, ki ga je povzročil Brexit, izkoristiti za široko, vključevalno razpravo o tem, kako si želijo države članice in njihova ljudstva nadaljevati skupno evropsko pot skupaj. To je definicija konstitucionalizma. Na podlagi tako opravljene ustavne razprave, pa bo potrebno oblikovati nov pogodbeni in institucionalni ustroj. Ta bo, o tem ne more biti dvoma, še več pristojnosti prenesel na supranacionalne institucije, a ne zato ker bi želeli hraniti bruseljsko birokracijo – njeno domnevno velikost se tako ali tako zmotno deklaratorno napihuje – ampak, ker drugače ne bo mogoče voditi nikakršnih resnih politik v kontekstu globalizacije.

Tisto, kar bomo ustvarili z in v EU v naslednjih desetih letih, bo EU kot zveza. Trojna federalna struktura, ki bo imela trojni namen: kar se da ohraniti viabilnost držav članic kot držav; okrepiti zvezno jedro v Bruslju za spopade z globalizacijskimi izzivi; oboje pa zato, da bi izboljšali blagostanje državljanov EU. Ti, ki imajo globoko nacionalno in nastajajočo supranacionalno identiteto, delijo resnične skrbi, na katere nacionalna država ne more več odgovoriti in ji mora pri tem nujno pomagati EU. Britance so, sicer, prepričali v nasprotno. Ne pustite, da bi še vas. Cena izolacije v imenu domnevno povrnjene suverenosti, ki bi jo zato plačali, bo namreč lahko zelo visoka.

Če se pristojnosti že morajo vse bolj izvajati v Bruslju, poskrbite kot državljani, kot mediji, kot civilna in kot politična družba, da se tja bolj zazre tudi vaša demokratična kritična ost. Slovenski parlament in vlada sta že dodobra pristojnostno izvotljena, pa se o njima še naprej prepirate za šankom in razburjate pred domačimi TV ekrani. Narobe. Osredotočite se tudi na Bruselj in, kar ni nepomembno, na politične (ne)umnosti, ki jih vaši EU sodržavljani ter njihovi domači politiki počno v svojih državah članicah. Njihove odločitve vplivajo tudi na vas, naše pa nanje. Ker je vse povezano, je treba oblikovati vzvode za medsebojno demokratično vplivanje in nadzor. Te pa lahko ponudi, po mojem trdnem prepričanju, le Evropska unija.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.