c S
Med srednjim vekom in zavezo javnemu
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
03.08.2012 V teh poletnih dneh, ki se jih zaradi počitniškega razpoloženja držijo prav nezaslužene oznake iz živalskega in ozimniškega besednjaka, je odjeknila novica, da so na Hrvaškem objavili seznam največjih davčnih neplačnikov. Temu naj bi v kratkem sledila učinkovita akcija izterjave neplačanih davkov. Razlog za to se zdi več kot utemeljen. Po poročanju medijev naj bi neplačniki hrvaški državi dolgovali več kot 4 milijarde evrov.

Med slovenskimi odzivi na to novico je najbolj odmevalo stališče informacijske pooblaščenke, ki je hrvaški ukrep metaforično primerjala s srednjeveškim linčem, ga označila za populističnega in z gotovostjo zatrdila, da na ta način ne bo pobranih več davkov. K temu je še dodala, da naj država raje sama naredi več za pobiranje davkov in med drugim uvede davčne blagajne. Kot pravi: »javna objava, samo zato, da nekoga očrniš iz vidika javnega interesa ni smiselna, ni korektna in ni sorazmerna.« Res pa je, še dodaja, da je odločitev o tem slednjič v pristojnosti zakonodajalca, ki naj pretehta, kaj je zares v javnem interesu.

Priznam, da me je ta odziv, v kolikor so ga mediji korektno prenesli, presenetil in to iz več razlogov. Najbolj očitna, a hkrati še najmanj pomembna, je uporaba izrazito nenavadnega vokabularija s strani državnega organa, ko opisuje zakonito prakso sosednje države. Drugi razlog se nanaša na vprašanje pristojnosti in svojstva nastopanja v medijih. Če gre za nastop informacijske pooblaščenke v svojstvu institucije države potem se mora nosilec te funkcije zavedati obsega svojih pristojnosti in na njih vezane izjave.

Morda se motim, toda institucija informacijske pooblaščenke ni niti pristojna še manj pa specializirana za ocenjevanje in predvidevanje uspešnosti oz. neuspešnosti teh ali onih ukrepov za pobiranje davkov. To menda sodi v druge resorje. Ob tem se, seveda, gre strinjati s splošno državljansko oceno, da mora država sama storiti več za pobiranje davkov. A ta ocena je nekoliko nenavadna, če je o državi poda nek pomemben nosilec institucije prav te iste države. To namreč ustvarja vtis o več državah v državi ali pa o elevaciji enega državnega organa nad državo samo. Vse skupaj je precej nenavadno.

Če se še nekoliko zadržim pri pristojnostih, velja omeniti precejšnjo napetost, če že ne nasprotje, med trditvijo, da je stvaritev zakonske podlage za razkritje davčnih neplačnikov, ki je nujna za kakršnokoli javno objavo podatkov, v pristojnosti zakonodajalca, ki naj pretehta, kaj po njegovem terja javni interes; ter istočasno izrazito vrednostnimi, če že ne političnimi ocenami drugega državnega organa o smiselnosti takega ukrepa, ki se izteče v zaključek, da javna objava z izključnim namenom očrnitve ne more biti v javnem interesu. To je seveda tudi res; tega nihče ne zanika, kakor tudi – in to je zelo pomembno – nihče ni trdil, da je javna objava na Hrvaškem bila namenjena izključno očrnitvi neplačnikov.

In prav slednje nas privede do bistva problema in ključnega razloga za moje začudenje. Prepričan sem, da si informacijska pooblaščenka v svojih odgovorih, ne glede na svojstvo in obseg svojih pristojnosti, preprosto ni zastavila pravega vprašanja. Ne gre za to, kakšen je namen, pravi ali nepravi, izključni ali neizključni, objave neplačnikov. Gre za to, da ima javnost: državljanke in državljani ter vsi rezidenti, preprosto pravico vedeti.

Davčna dolžnost je ena ključnih zavez posameznika do države. Pa ne do države zgolj kot sklopa institucij, ki izvajajo organizirano prisilo na določenem ozemlju, temveč do države kot politične skupnosti. Skupnosti ljudi na nekem ozemlju, ki se je zavezala, da bo živela in ustvarjala skupaj in da bo za izvajanje nalog, ki so skupne, pooblastila institucije, ki bodo v zameno za plačilo v obliki davkov kar se da učinkovito zadostile skupnim potrebam in potrebam skupnosti.

Neplačilo davka, ki je pravnomočno ugotovljeno, ne pomeni prikrajšanja države kot nekoga tretjega tam zgoraj, temveč je prevara in izigravanje so-državljanov in so-rezidentov. Če se nekdo eklatantno ne drži družbenega dogovora, in 4 milijarde evrov (sic!) je prav to, imajo drugi družbeniki pač pravico vedeti. V nasprotnem primeru na široko odpremo vrata free-ridingu in poštene posameznike, ki se svojih obveznosti držijo, spremenimo v širokogrudne naivneže. To pa ni niti smiselno, ni korektno, ni sorazmerno, niti pošteno, še najmanj pa je pravično.

Prav zato bi si želel, da bi naši državni organi in posebej njih nosilci bili zares zavezani javnemu in da bi to zavezo tudi uresničevali v praksi. Namesto da govorijo o srednjem veku, bi lahko priznali, da je država – katere del so tudi sami – relativno neuspešna pri pobiranju davkov; da je to pereč ekonomski, politični in moralni problem, ki se ga je treba lotiti celovito – pri čemer pa noben ukrep, ki ustreza ustavnim zahtevam, vključno z javno objavo davčnih neplačnikov, ni v naprej izključen.

(Odgovor Nataše Pirc Musar na zgornjo kolumno)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.