c S
Kleine, aber nette Gesellschaft
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
08.05.2015 Kot že pred meseci, sem tudi tokrat ob najnovejšem razvoju dogodkov v zadevi Patria, večplastnost tega nadvse intrigantnega primera ponazoril tudi za mednarodno ustavnopravno javnost na Verfassungsblog, ki je eden najvplivnejših evropskih blogov. Med zanimivejšimi odzivi je bil tisti, v katerem mi je njegov avtor le na kratko pripomnil: »eine kleine, aber nette Gesellschaft.« Izjava se mi je najprej zdela le posrečena hudomušnost, a kmalu se je izkazalo, da se nevarno približa bistvu zadeve.

To se mi je zazdelo, ko sem pred dnevi prebral tri uradna sporočila za javnost, v katerem se Vrhovno sodišče (VS), Okrajno sodišče v Ljubljani (OS) ter vrhovni državni tožilec (VDT) mag. Ferlinc na spletišču Vrhovnega državnega tožilstva odzivajo na odločitev v zadevi Patria.

Po kakšnem postopku so bile te izjave znotraj omenjenih državnih organov sprejete, in ali se z njimi vsaj večinsko strinjajo tudi vsi ostali njihovih člani, mi ni znano. A izjave so pritegnile mojo pozornost, ker so posebne v marsičem, morda pa še najbolj po tem, da so izjemno usklajene. V nadaljevanju si poglejmo šest njihovih skupnih točk, čeprav bi jih najbrž lahko identificirali še več.

Prvič je vsem izjavam skupno to, da neposredno komentirajo odločbo Ustavnega sodišča. Slednje je nenavadno, ker je vsaj še donedavno obstajala napol uradna doktrina, da se odločb sodišč vendar ne komentira. VDT se tega sicer poskuša držati, ko pravi, da bo komentiral le delo Vrhovnega državnega tožilstva v luči odločbe, a gre proti koncu celo tako daleč, da na glas razmišlja, kaj bi bilo v tej sodbi Ustavnega sodišča videti dobrega, če sploh.

Odločitev Ustavnega sodišča je namreč slaba, a bo seveda spoštovana. To je tista druga skupna točka vsem izjavam, ki na več mestih opozarjajo na njeno neprepričljivost. Ta tako ne vsebuje obrazložitve za predodelitev zadeve; odločba naj bi na načelni ravni sprožala več vprašanj kot ponujala odgovorov; Ustavno sodišče je odločilo predvsem s položaja hierarhične nadrejenosti, kar pa ne more biti merilo prepričljivosti njegove odločitve, za katero pa bo moralo prevzeti odgovornost.

Tretjič, vse tri izjave tudi soglasno ugotavljajo in poudarjajo, da je Ustavno sodišče postavilo neke nove, druge standarde, kot so v sodni praksi s področja pregona korupcijskih kaznivih dejanj obstajali doslej.

Četrtič, vse tri izjave subtilno namigujejo, da je Ustavno sodišče odločilo pristransko, morda pa celo politično. K temu zadnjemu najbolj namigne VDT, ko zapiše, da »zadnjo odločbo Ustavnega sodišča RS vidimo kot spopad različnih (upam, da zgolj pravnih) stališč o isti stvari.« Drugi poudarki pa gredo v smeri, da je Ustavno sodišče odločalo kar brez spisa in to celih 150 dni, pri čemer je povzemalo zgolj stališča strank v postopku.

Petič, prav v vseh izjavah je razbrati opozorila in celo skrb, kaj bo poslej s pregonom korupcijskih kaznivih dejanj. VS zapiše: »Nova doktrina Ustavnega sodišča v zvezi s kršitvijo načela zakonitosti bo v prihodnosti prav gotovo bistveno vplivala na pregonljivost korupcijskih kaznivih dejanj«. OS gre še dlje, ko izrazi izrecno zaskrbljenost: »S tega vidika se poraja skrb, s kakšnimi sredstvi bodo pristojni organi v prihodnje sploh še lahko razkrivali in učinkovito preganjali korupcijska kazniva dejanja.« VDT pa doda: »Bojim pa se, da bi bila s postavitvijo morebitnih drugačnih in novih kriterijev, kakor jih je vzpostavila ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, popolnoma onemogočen boj proti korupciji v drugih primerih, ki bi imeli podobne značilnosti.«

In zadnjič, prav vsem izjavam je skupno tudi to, da nihče, niti VDT, niti OS, niti VS ni v tem postopku zakrivil prav nobene napake.

Potem ko preberemo te izjave, ki izkazujejo izjemno usklajenost, malodane govorjenje v en glas, si pač moramo zastaviti vprašanje, kako jih razložiti. Od kod ta enotnost? Sta se VS in OS dogovorili, kako se bosta javno odzvali? Če je odgovor pritrdilen, nas mora zanimati, ali je to stalna praksa, morda z vidika sodne uprave, ali sega tudi na vsebinska področja konkretnih primerov? In kako naj to v resnici preverjamo in vemo?

Naprej, kako pa naj razložimo usklajenost izjav obeh sodišč z izjavo VDT? Vsaj ti akterji, ker pač spadajo v dve različni veji oblasti, od katerih ena nadzira zakonitost ravnanja druge, se gotovo niti formalno, še manj pa neformalno smejo dogovarjati med seboj. Ali se morda motim?

Toda pozor, naša zaskrbljenost gre in pravzaprav mora iti še dlje, ko na nek način obe sodišči, zlasti pa OS, skupaj z VDT v en glas ponavljata zaskrbljenost, kako bodo organi pregona sploh še lahko preganjali korupcijska kazniva dejanja.

Od kdaj pa je v ustavnopravni demokraciji, kot naj bi bila tudi naša, skrb za učinkovito delovanje organov pregona (tožilstva in policije) v pristojnosti sodišč? Sodišča morajo vendar skrbeti za to, da organi pregona svoje delo opravljajo ustavno in zakonito. Menda se sodišča ne vidijo, vsaj neformalno, kot mode de pensé, v istem represivnem čolnu izvršilne veje oblasti, kot je bilo to v nekih drugih časih? Je to ta kleine, nette Gesellschaft?

Upam, da ne, a me preveva precejšen dvom, tudi zaradi naslednje izjave VDT: »V odločanje [v zadevi Patria] je bilo vključeno večje število sodnikov s področja kazenskega prava, ki so strokovnjaki in imajo dolgo kilometrino na kazenskopravnem področju, kar velja tudi za tožilstvo.« Toda, ali ni prav TO tisto, kar bi nas, glede na znano vsebino soglasne odločitve Ustavnega sodišča moralo najbolj skrbeti?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.