c S
Telefonsko pravo
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
15.01.2015 V teh dneh je na Fakulteti za državne in evropske študije gostoval poljski raziskovalec dr. Rafal Manko, ki preučuje obstoj t.i. Srednjeevropske pravne družine. Med drugim je nastopil tudi v okviru društva Evropska Slovenija, kjer je v okviru internega kolokvija delil svoje poljske in primerjalno-pravne izkušnje. Pri tem je beseda nanesla tudi na t.i. telefonsko pravo.

Telefonsko pravo je bila prevladujoča značilnost neodvisnosti sodstva v socialističnem sistemu, kjer so t.i. rdeči telefoni nezadržno in vztrajno zvonili v poljskih sodniških pisarnah. Tako ali tako pretežno birokratsko sodno osebje se je v skladu s tedanjo prakso odzivalo na klice in pisanje svojih sodb, zlasti v kazenskih postopkih, vdano prilagajalo željam bolj ali manj centralnih partijskih veljakov.

Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali se je tovrstna praksa po prelomu s totalitarnim režimom na Poljskem spremenila. Na to so, z veliko mero hudomušnosti, odgovorili kar sami poljski mediji. V neki odmevni zadevi, ki je razburjala poljsko javnost, so si privoščili sodečega sodnika, češ da kličejo iz premierjeve pisarne. Sodnik se je nemudoma odzval, domnevni visoki državni funkcionar mu je natančno narekoval korake, ki jih ima storiti, sodnik pa je temu zvesto pritrjeval.

Izbruhnil je škandal, v katerem pa, drugače kot nekje drugje, ni padlo po zlonamernih medijih, ki po nepotrebnem razburjajo javnost, temveč po sodniku. Ta je menda končal celo v disciplinskem postopku. Medtem pa se je poljska javnost dobro zabavala, se – jasno – smejala sama sebi, najbrž predvsem v spoznanju, da se od socialističnih časov naprej kaj dosti ni spremenilo. Kaj hočemo, navada je železna srajca.

Toda stvari se vendarle spreminjajo, pa čeprav počasi. Na Poljskem k temu precej pripomore docela diskreditirani socialistični narativ, ki se ga sramujejo celo socialisti sami, in nasploh celokupna poljska ekonomska ureditev, ki bi jo marsikdo opisal kot neoliberalno. Socializem na Poljskem tako ni več realna ideološka ali politična alternativa. Poljska sploh nima resnih levičarskih strank, ampak celotni politični prostor visi in drsi v desno.

A prav bi bilo, da se vrnem na izhodiščno temo, namreč na telefonsko pravo. Pravo, ki nastaja po telefonu, ki ga v zanikanje sodne neodvisnosti, pravzaprav narave sodnega poklica samega, po telefonu diktira nekdo, ki k temu sploh ni poklican. Tudi na tem področju prihaja do sprememb, a ne v smislu metode. Telefoni še vedno zvonijo, le da so v demokraciji zdaj iniciatorji tudi sodniki sami.

K temu je zlasti pripomogel vstop srednjeevropskih držav v Evropsko unijo, ki je za seboj potegnil potrebo po pravilni, enoviti in učinkoviti uporabi prava EU v vseh državah članicah. No, v novih državah članicah se naj bi ta, če gre verjeti številnim anekdotičnim dokazom, zagotavljala tako, da nacionalni sodniki v dvomu pokličejo na ministrstvo za pravosodje, kjer jim za to pristojni uradniki razložijo, kako je treba razložiti in uporabiti nek evropski predpis.

Kaj hočemo. Pravo je bilo in bo vselej ujeto med navdihom po Sollen in trpko realnostjo Sein. Telefonsko pravo, ki se danes v novih demokracijah menda tvorno odvija v obeh smereh, je zgolj potrditev take »pričakovane« narave prava. Sicer pa, Srednja Evropa je bila vselej poznana ne le po svoji boemskosti in brutalnosti, temveč tudi kreativnosti.

Zakaj ne bi poleg formalnega postopka s predhodnim odločanjem obstajal še neformalni postopek s sogovorniki sodnikov v vladnih kabinetih in službah? Zakaj pa ne, če je menda vse skupaj le pravna igra, česar naj bi se najbolje zavedali prav tisti, ki jo igrajo? V igrah, pa kot vemo, ni važno, kaj je prav. Važno je, da zmagaš. Pa četudi s pomočjo telefona.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.