c S
Anti-kolumna: opozicija
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
04.03.2011 V Sloveniji imamo težave, predvsem, z opozicijo. Da, prav ste prebrali. Tako vsaj izhaja iz sredstev, s pomočjo katerih se umeščamo v družbeno okolje, ki nas obkroža. Ta sredstva, ki jim drugače rečemo tudi mediji, se namreč že skorajda cel mesec na vse kriplje ubadajo z vodjem, seveda, opozicije. Toda težave z opozicijo niso šele od danes, pestijo nas praktično že ves čas.

Če začnemo s polpreteklo zgodovino in če spet sodimo po večinsko ustvarjeni (in ponotranjeni, da ne bo pomote) sliki, potem nas ta presneta opozicija bremeni že, od kar ji je bila znova dopuščena pojavnost. Odtlej ovira, nagaja, blokira, zavira napredek doma in nas črni v tujini. Zaradi nje se ves čas prepiramo. Je torej razdiralna, vse prej kot državotvorna sila. Včasih, tako pravijo, njeno ravnanje že meji na državni udar. Ta je, še dobro, za enkrat le bele barve.

A kaj hočemo, opozicijo smo morali dopustiti, (da zdaj počne, kar pač počne), ker smo imeli probleme z njo tudi, ko je ni bilo. Tedaj smo bili označeni za nedemokratične, zdaj pa, ko opozicijo imamo, pa demokracija tudi ne deluje, saj jo blokira, kot rečeno, prav ona – opozicija. Pri tem ji pomaga, oh nebodigatreba, referendum.

No, pa tudi sicer imamo z opozicijo slabe izkušnje. Ta buržoazni element, peta kolona, ali kakorkoli že se ji je reklo, je sabotirala narodnoosvobodilni boj in, da bo mera polna, s svojo povojno usodo še danes zastruplja naše odnose s strupenimi zgodovinskimi temami, vezanimi na raznorazne jame in brezna. Še arhivi so v primerjavi z njimi pravi balzam za ušesa.

Lahko pa sežemo še dlje. Tudi pred vojno so bili z opozicijo sami križi in težave. Njene najradikalnejše elemente, ki so sicer – historia magistra vitae – zavladali po vojni, smo prepovedali, ostali pa so vodili jugoslovenarsko, centralistično politiko, spet tretji so hujskali sicer marljive delavce. Same deviantne tendence. Na srečo so vsi ostali državljani zvesto sledili pravemu toku, tako da so lahko vladajoče sile upravljale slovenski voz z malodane plebiscitarno večino.

Kakšna škoda, da se prav pri nas vselej najde nekdo, ki misli drugače, ki rovari tam na obrobjih in s svojimi prevratniškimi idejami zastruplja sicer nič hudega sluteče, dobronamerne, ubogljive, marljive državljane, ki na varnem, v objemu zasebnosti, skrbijo le za lastne zadeve in se v druge – javne – zadeve ne vtikajo.

Pa da ne bo pomote, ne gre za to, da bi bili nestrpni do drugače mislečih, vsak lahko pove svoje mnenje, toda na ustrezen način! Ne tak, ki razburja, razdvaja ljudi, ki ovira učinkovitost naših družbenih procesov. S tem ostajamo povsem zvesti črki naše ustave, ki, ne brez razloga, opozicije niti ne omenja. Saj res, ta torej ni niti ustavni institut in jo lahko tudi ukinemo, če bi se nam to zdelo oportunitetno.   

Dokler pa tega ne storimo, bolje: dokler ne dozori naša slogaška zavest do te točke, pa je treba opozicijo nadzorovati na vse dopustne načine. Vpreči moramo pse čuvaje, četrto vejo oblasti ter zagnati sistem zavor in ravnovesij. Ničesar ne smemo prepustiti naključju, zakaj v opozicijo je vgrajeno nevarno seme. Kal koalicije.

Če z na glavo obrnjenega sveta že ne morem izstopiti, si človek lahko privošči vsaj anti-kolumno. Ta je po naravi stvari: opozicijska, vendar po svojem generičnem, ne pragmatičnem, oblastiželjnem, enim ali drugim laskajočim bistvom. Takšna opozicija je odraz mišljenjske in osebne svobode, ki je zgodovinsko gledano, še posebej pa tukaj in zdaj, prav poseben privilegij. To je resda slaba, a hkrati edina tolažba.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.