c S
To je možno – tudi pri nas!
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
21.11.2014 Navdih, popolnoma neposreden, za tokratno kolumno črpam iz pesmi Vlada Kreslina. Njen tekst, še enkrat več, potrjuje, da je bilo v Sloveniji vse že neštetokrat povedano, zapisano in celo zapeto. Pa vendar, se ne spremeni nič. Še več, v javno-diskurzivnem, političnem, demokratičnem in pravnem smislu tonemo še globlje. Pa zato ni treba več naštevati imen, ki so vse bolj odiozna, niti omenjati konkretnih dogodkov. Vse govori samo zase.

Poglejmo, kako poje Kreslin: »To pri nas ni možno, ne, ne, pri nas se to ne da, da bi drevo se razcvetelo in da bi zraslo do neba. V nebesa se pri nas ne hodi, mi raje ostajamo doma, na tujem se lahko razbije podoba lastna čislana. Potlej pa v varnem zavetju, v gosteh, pri tleh, roka roki natoči, začne se bratski ples. Sami naši so zbrani, vsak vsakega pozna, roka roki natoči, najlepše je doma. To pri nas ni možno, ne, ne, pri nas se to ne da, da bi drevo se razcvetelo, in da bi zraslo do neba. Mi raje malo povoluhar'mo, drevo poderemo na tla, podrast in nizko grmičevje, mi smo v gozdu večina

V tej pesmi je, preprosto, čisto vse. Bistvo slovenskih patologij, vključno z nedavno razbito podobo čislano v Bruslju, je zajeto v njej. Voluharjenje v obliki podiranja dreves, torej tistih, ki razmišljajo neodvisno z lastno glavo, je modus operandi te družbe. Ki zato vse bolj postaja ena sama podrast in grmičevje. A ne le podiranje dreves, da bo zadeva za ziher: je treba pretrgati tudi njihove korenine in jih dobesedno izkoreniniti. Pa saj poznate tisti vzklik, če komu kaj ne paše, naj pa gre – drugam.

Varno zavetje – status quo – je tisto, po čemer hrepeni slovenski mali človek, predvsem zato, ker ga je v to prepričal slovenski veliki človek, ki iz davkoplačevalskih žepov malih ljudi črpa vse večje koristi. To je bratski ples, seveda samih naših: levih ali desnih – včasih pa kar obeh tipov skupaj. Zakaj pa ne, saj vendar: roka roki natoči. In vse to se najbolje odvija pri tleh. Pravzaprav zares pritlehno.

Ko ste na tleh, morate v roke, že spet! boste rekli, vzeti Havla, ki pribije: »Le redko se zgodi, da družbeni sistem ponudi tako na stežaj odprta vrata ljudem […] brez načel, hrbtenice [in da] tako številne javne in vplivne pozicije zasedajo, bolj kot kdajkoli poprej, notorični karieristi, oportunisti, šarlatani, ljudje dvomljivih dosežkov; na kratko: tipični kolaboranti, ljudje, ki imajo poseben dar prepričati se, da njihovo umazano delo na vsakem koraku služi reševanju nečesa ali pa vsaj preprečevanju, da bi jih zamenjali še slabši ljudje. [V takih okoliščinah] število hinavcev vztrajno narašča […] Opazimo lahko, da nikogar več ne zanima, ali ljudje zares verjamejo tisto, kar govorijo, ali pa jim gre le za zasebne koristi.«

Kdaj bo torej drugače: ko bomo vsak sam in vsi skupaj prisluhnili temu, kar je bilo že zdavnaj zapisano in odpeto. Ko bomo zares želeli začeti delati ne le dobro (zase), ampak tudi prav; ko ne bomo pritlehno umivali rok drug drugemu, samo zato ker s(m)o naši. Preprosto takrat, ko se bo končal bratski ples.

Do konca tega leta nas čaka še precej pomembnih pravnih in političnih mejnikov, ki utegnejo dodobra in vsaj na srednji rok opredeliti pota razvoja ali razkroja slovenske ustavne demokracije. Ta čas me ne navdaja z optimizmom, tudi zato, ker je lažje preživeti, ne pa tudi živeti, kot pesimist. Si vsaj vedno pripravljen na slabše. Tudi najslabše.

Tudi o tem je, že spet zdavnaj, zapel največji pesnik med pravniki: »Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje! […] Sem videl čislati le to med nami, kar um slepí, z goljfijami, ležámi! Te videt, grji videti napake, je srcu rane vsekalo krvave […].«.

In kaj zdaj? Morda nam res ne preostane drugega, kot »brez dna polniti sode.« A sodi, bodisi vinski ali pivski, imajo vselej svoje dno. Slovenske peripetije pač ne. Smo pa jim, vsekakor, analitično prišli do dna. Vemo, kaj, za kaj in za koga gre. O patologijah pisati tako postaja dolgočasno, neproduktivno in celo nevarno. Patološki lahko postanemo še sami. Dovolj je bilo jamranja, mi je zadnjič vrgel v brk udeleženec neke konference. Prav je imel. Zato bodo poslej te kolumne namenjene le še ponujanju rešitev. Skrajni čas, kajne?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.