c S
Kaj jih, vendar, žene?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
14.08.2017 Že nekaj mesecev lahko spremljamo očiten zdrs Poljske v avtoritarni sistem. Na Madžarskem je ta že večletno dejstvo. V Sloveniji s tem znajo na bolj prefinjen način, ki ne zbuja ostrih reakcij ne od znotraj ne od zunaj, rezultat pa je venomer enak. Pri tem se človek, skorajda nehote, mora vprašati, kaj žene, kaj poganja te ljudi, te formalne in neformalne oblastnike, da se poslužujejo ravnanj, ki jih v naših časih spremljamo in poznamo pod imenom ustavno nazadovanje?

Navzven je argumentacija teh ljudi zelo različna. Naši pripovedujejo o stabilnosti, gospodarski rasti in vsestranskem uspehu, ki – pa četudi včasih v nasprotju s pravom EU – nenehno in še naprej govorijo  v prid temu, da se obstoječi novo-razredni ekonomski model ohranja domala neokrnjen in nespremenjen. Pa naj stane kar hoče. Ljudstvo, zavezano socialni državi, pri tem zvesto sodeluje.

Na Madžarskem so stvari že nekoliko bolj dramatične. Tam gre za obstoj ne le Madžarske kot države Madžarov. Gre za nič več in za nič manj kot za ohranjanje krščanske Evrope. Prek nje pa za obrambo naše civilizacije pred dvema nevarnostima. Najprej, saj veste, pred pogromom islamskega orientalizma v obliki in podobi novodobnih in sodobnih turških vpadov. Drugič pa, oh kako paradoksalno, pred dekadentnim zahodom, ki bo razžrl samega sebe in predvsem vse, kar je še vredno in kar znamo ceniti mi na Vzhodu.

Na Poljskem svojim vzornikom Madžarom, seveda, pritrjujejo in krščanski, civilizacijski noti dodajo še socialno skrb, tokrat ne le za narod, ampak predvsem za družino. To je treba obvarovati pred vsem, kar jo ogroža. Spet na eni strani islamisti, razuzdani zahod, neo-liberalizem, geji, transseksualci, skratka vse, kar ne frfota v domala narodnih nošah v ustaljenih socialnih vzorcih iz 19. stoletja.

Da ne bo pomote: družinske vrednote so sine qua non vsake civilizacije. In vsaka civilizacija mora imeti svoj vrednostni temelj. Naša ima antiko-judo-krščanstvo ter razsvetljenstvo. To je večplastna identiteta Evrope, katere izgradnja je bila mogoča samo, in samo potem, ko je posameznik najprej v odnosu do Boga, potem pa v razumskem razmerju do vsakega drugega posameznika bil prepoznan kot enakovreden. To je omogočilo, po številnih, tudi po zelo krvoločnih in vsega obžalovanja vrednih ovinkih, da je zahodna civilizacija dosegla nivo civiliziranosti, na katerega je lahko resnično ponosna. In, na katerem, velja in je treba graditi naprej.

Toda, vse povedano v zadnjem odstavku nima opraviti nič, pravzaprav niti najmanj, z deklaracijami tistih, ki v imenu družine, krščanske Evrope, naše sedaj vzhodne in zato nedekandentne civilizacije, pod krinko skupnega dobrega, s krilatico socialne države, v bistvu zasledujejo en sam svoj cilj: stati inu ostati na oblasti, ki naj seže, saj mora seči, čim dlje, če se le da, v vse pore javnega in zasebnega življenja.

Zato gre, na Poljskem, na Madžarskem in, seveda, kako tudi ne, pri nas. Vse visoko leteče besede, parole in frazarjenja, zaklinjanja na ne vem kakšne famozne nacionalne interese, so v bistvu: blef. Celo zloraba jezika kot takega in zanikanje, kaj zanikanje: razvrednotenje, točno tistih vrednot, ki jih imajo te persone polna usta, v praksi pa jih osebno živijo nič, ali manj kot nič.

Zatorej, ker vse zadevneže v naših državah tako zelo žene volja po moči, morda še nikoli doslej ni bilo potrebno tako zares pretanjeno razmisliti, katerim vrednotam pa smo zares zavezani mi, in kaj smo zanje sploh še pripravljani, sami in skupaj, storiti. Če se zadovoljimo z blefom, bomo živeli v blefu in tudi naše življenje bo en sam, morda sicer z vsemi mogočimi funkcijami in ekonomskimi priboljški nagrajen, blef – pa vendar samo blef.

Ko bomo, to jesen in še kasneje, presojali politične besede onih, ki nas bodo nagovarjali, zato velja pogledati onkraj teh besed, onkraj svojih prevzetih, včasih zabetoniranih, svetovno-nazorskih vzorcev in premeriti, kaj je tisto, kar zares šteje. Kaj so ne le nujne, temveč tudi zadostne predpostavke, da bomo lahko živeli v dobro urejeni družbi, zavezani k optimizaciji samo-uresničitve vsakega posameznika v okviru naših civilizacijskih, zares občečloveških vrednot. Ko boste spoznali, da je tako večina vaših kot naših zavezanih v resnici le samim sebi ter svoji sli po oblasti, se boste emancipirali dosedanjih miselnih spon in si, morda, končno zastavili prava vprašanja. Od tam pa tudi pot do pravih odgovorov ni več dolga.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.