c S
Iztirjena Slovenija
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
20.07.2012 Za slovensko javno stvarnost, torej republiko, se je zdelo, da ne more pasti nižje, kot smo.  Motil sem se. Lahko gremo še globlje, saj dna ni. Prav v zadnjem tednu, dveh, smo uspeli lestvico javnega razuma pomakniti še pedenj nižje. Rezultat je iztirjena Slovenija, ustvarjena s strani iztirjenih ljudi, ki smo jim to dopustili in jim še dopuščamo. S tem krivdo, in značaj iztirjenosti,  da ne bo pomote, nosimo vsi.

Poglejmo, kaj se pravzaprav dogaja z nami in okoli nas. Začnimo pri medijih. Pa ne kar pri katerihkoli, temveč tistih, ki po svojih besedah in tudi konvencionalnem prepričanju nekaj pomenijo pri ustvarjanju javnega razuma na Slovenskem. Ti so iztirili. Pa ne zaradi piscev, ki tam pač izražajo svoja prepričanja, sledeč svoji svobodi izražanja. Očitno je iztirila uredniška politika.

Kako naj si sicer razlagamo, da osrednji časnik bolj ali manj eksplicitno enači dr. Pučnika, ki po besedah prejšnjega predsednika vlade velja za nestorja slovenske države, z največjimi balkanskimi zločinci, á la Milošević, osamosvajanje pa z etničnim čiščenjem? Kako lahko razumemo, da osrednji pravni časopis na Slovenskem kot uvodnik (sic!) objavi več kot politikantski članek, s terminologijo – da vsebine sploh ne omenjam – ki ni vredna niti pamfleta ali celo obskurnega internetnega bloga?

Lepo vas prosim, kot resna, primernemu javnemu diskurzu zavezana družba, vendarle moramo dati nekaj nase! Javni diskurz, njegova kakovost, je konstitutiven za javno sfero, za to kar smo kot republika. Ugledni časopisi in revije, zavedajoč se tega, v normalnih državah pač ne objavljajo česarkoli. Pa tu ne propagiram cenzure, nasprotno; zavzemam se za kakovost javne, pisane besede, ki bazira na integriteti, verodostojnosti in vrednostnem pluralizmu. Navsezadnje je to naloga uredništev. Ali pa se motim?

Kakorkoli, s tem iztirjenosti še ni konca. Ustavimo se pri naslednjem primeru: izbrisani. ESČP je pritrdilo pritožnikom v zatrjevani kršitvi njihov pravic in jim priznalo odškodnine. Slovenija je bila torej obsojena pred sodnim organom Sveta Evrope. Rezultat: del političnega in javnega prostora skače od navdušenja, drugi del reagira defenzivno. Dodatno, ali predvsem, se sodba izkoristi za pljuvanje po tistem in tistih, ki so konec 80-ih in v začetku 90-ih let ustanovili samostojno državo, v kateri trenutno (še) živimo.

Toda, spoštovani, to so vendarle pljunki v lastno skledo, še več: v lastni obraz. Obsojena je bila vendar Republika Slovenija – politična skupnost vseh državljank in državljanov – in ne določen politični pol, s svojimi podporniki ali brez njih. Prostora za slavje preprosto ni; kakor tudi ne za užaljeno defenzivnost. Problem je treba rešiti. Kajti med nami so očitno taki, ki so jim bile storjene resnične krivice. Te je treba odpraviti. In bi jih lahko že zdavnaj, če bi bila skrb za izbrisane iskrena in če ne bi bili zgolj sredstvo politično-kulturnega boja.

Kako kratkovidno; kako iztirjeno! Ampak tudi to še ni vse. Poglejmo si naslednji primer, ki z vso silovitostjo prikazuje, kako malo damo nase; na svojo državo; in kako poniglavo kratkovidno smo jo pripravljeni žrtvovati za kratkoročne, parcialne interese. Pred dvema dnevoma so v Bruslju podaljšali nadzor Komisije nad uresničevanjem demokratičnih zavez Romunije in Bolgarije. Evropski poslanec, socialist Swoboda je ob tem, potem ko se je vrnil z obiska pri sestrskih strankah v Sloveniji, predlagal, da se pod nadzor postavi tudi Slovenija.

To je z eno besedo: sramota. Z drugo pa: propad politike: če naj politika pomeni ideološko pluralno prizadevanje za skupno dobro, torej za slovensko republiko. V iztirjeni Sloveniji se stake-holderjem zanjo, očitno, prostolastno pelje. Kot da se ne bi nič naučili iz lastne zgodovine in izkušenj etabliranih držav. Domače politične probleme, še ne vem kako zaostrene in še ne vem kako radikalno, rešujemo doma. Navzven, če smo država, nastopamo kot eno. V tem je naša moč, ali šibkost, v mednarodni skupnosti. Vse ostalo so prazne politične kalkulacije, desnih ali levih, ki se ne bodo – vsaj na dolgi rok ne – izšle v prid nikogar, še najmanj pa skupnega dobra: slovenske republike.

To si bomo dokazali kar sami, prav kmalu, morda že danes, ko to berete, s farso o zlatem fiskalnem pravilu. Roko na srce, če ne zmoremo toliko političnega razuma, da v ustavo zapišemo tisto, kar smo se tako ali tako mednarodnopravno že zavezali; bomo pač plačali ceno, ki nam jo bodo postavili finančni trgi. Toda ne pozabite, ceno bomo v tej iztirjeni državi plač(ev)ali vsi: levi, desni in nevtralni, predvsem pa mi: mladi. Nikakor ne tisti v prid katerih danes protestirajo sindikati in celo varuhinja (sic!) vlaga ustavne pobude.

Spoštovani, dovolj je bilo nizanja primerov. Iztirili smo. To je žalostno, kruto, a resnično in hkrati nujno spoznanje. Živimo v iztirjeni Sloveniji, katere alternativa pa je, prav tako, že od nekdaj znana. To je Evropska Slovenija. In prav to je neizmerna spodbuda za naprej. Za vse tiste, ki dajo kaj na integriteto: družbeno, institucionalno in – najpomembneje – osebno; in ki jim je, ko gre za javne zadeve, resnično demokratična slovenska republika, kot del zahodnega miselnega in vrednostnega sveta, zasidrana v srcu Evrope, temeljna vrednota.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.