c S
Triglav
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
06.08.2010 Triglav je slovenski očak, ki se vzpenja nad prelepimi jezeri in o katerem pojejo številne slovenske narodne pesmi. Triglav je prerasel v mit. Tako kot je v mit, če že ne celo v obsedenost z mitom, preraslo slovensko oblastno sklicevanje na ločitev cerkve od države. To gre že tako daleč, da stanje v nekaterih slovenskih javnih glavah lahko označimo kot tendenco ločevanja razuma od zdrave pameti.

Toda kaj ima pri vsem skupaj Triglav, naš dom? Ta iz kamenja in skal seveda nič, pač pa oni drugi, ki je pred dnevi izplul iz nekega ruskega pristanišča. Da, prav ste ugotovili, ta kolumna govori o Triglavu – vojaški ladji – in ne o Triglavu: slovenskemu gorskemu monumentalnemu očaku.

Zares, Slovenija je dobila novo vojaško ladjo. S tem je bila zadana še ena klofuta tistim, ki se tako miroljubno in državotvorno zavzemajo za razpustitev slovenske vojske. Na srečo te ladje nismo kupili, ampak nam jo je matjuška Rusija izročila v zameno za klirinški dolg. To bi še šlo, bi se strinjal celo kakšen od nasprotnikov slovenske vojske. Potem pa je sodu izbilo dno nekaj drugega.

V skladu z (ruskimi) vojaškimi mornariškimi običaji se ladjo ob izplutju tudi blagoslovi. Bodisi to stori domači, torej ruski pravoslavni duhovnik, bodisi verski dostojanstvenik, ki ga predlaga naročitelj plovila. V primeru Triglava je blagoslov izvedel vodja vojaškega vikariata slovenske vojske. Sam sicer katolik je po zatrjevanju ministrstva za obrambo blagoslov opravil v imenu vseh veroizpovedi in tudi molitev – ja celo molilo se je pred izplutjem – je bila namenjena posadki, da bi srečno plula po širnih morjih.

Protest ob tem nezaslišanem, reci in piši kratkomalo neustavnem dogodku, je sprožil nihče drug kot sam direktor urada za verske skupnosti. Novica je takoj preskočila v vsa slovenska javna občila, vrstile so se polemike in soočenja. Sila resno razpravo o blagoslovu Triglava smo lahko spremljali celo v samem prime-timu nacionalne televizije. Pri tem so si – tako izhaja iz slovenskega mindseta – levičarji pulili lasje, češ da se cerkev ponovno infiltrira v vse pore javnega življenja; desničarji pa so jadikovali, da se iz medijev nanje ponovno vali kepa nestrpnosti.

Medtem pa Triglav pluje in, po mojem vedenju, še ni priplul domov. Kot tudi slovenska politična zavest še ni in, kot kaže, nikdar ne bo prišla k zdravi pameti. Vem, da iz te kolumne veje določena mera sarkazma, toda lepo vas prosim, kaj pa se pravzaprav dogaja s Slovenijo kot politično skupnostjo? Kako je mogoče, da se ob tako banalni novici zatrese cel javni prostor in to celo na iniciativo državnega uradnika? Kako je mogoče, da nas bombardirajo s tako brezplodnimi novicami - non-issues, kot bi se reklo, mi pa strmimo v te zgodbe, jih celo ponotranjimo in slednjič pozlatimo?

Nekaj patološkega je v slovenskem odnosu do cerkva, vere in verujočih. To odraža pričujoča prilika o Triglavu, pa še mnoge druge. Spomnite se odličnega eseja Draga Jančarja, kjer pronicljivo opiše skrivnostno (medijsko) izginotje Laure Bush. Ta je na poti z Bleda v Ljubljano nenapovedano obiskala še Brezje, česar pa slovenski medijski filter ni uspel pogoltniti. Mimogrede, da je Jančar ne samo največji slovenski pisatelj, ampak preprosto tudi
vizionar, kaže tudi trenutna aktualnost njegove zbirke esejev Brioni, izdane že leta 2002. Predsednik slovenske vlade bi že moral vedeti zakaj, a je kot kaže ni prebral.

No, naj se vrnem k patološkim instancam. Omeniti velja še, kako prevajalec Clintonovega govora, ki se je končal z God bless you, teh besed preprosto ni prevedel. Potem so tu še zgodbe o domnevnem svetlobnem in zvočnem onesnaževanju, ki izvira od slovenskih cerkva. Zgoda postane še bolj pikantna, ko osvežimo spomin na razne sramotilne stebre pred stolnico, podgane v naročju brezjanske Marije, razvpite homoseksualne in pedofilske zgodbe. In že smo pri zaprisegah domobrancev ter nadškofu Rožmanu, ki ga za razliko od nekega drugega dostojanstvenika niso zažgali, ampak le po krivem obsodili. Po tem nam ostane le še korak do srednjega veka, protireformacije, požiganja knjig, preganjanja čarovnic, inkvizicije itd.

Vse to je javni mainstream odnosa med državo in cerkvijo na Slovenskem. Ta se lepo zrcali v naslednjem forumskem klicu: cerkev in država sta ločeni, če vojak potrebuje zdravnika, naj mu ga država da; če potrebuje psihologa, naj mu ga država da; prav tako psihiatra; vse to naj država da in plača – toda z duhovniki, katerekoli vere naj si bo – pa naj nima država nič opraviti. Res, človek je le iz mesa in krvi, golo telo, ki nikdar ne potrebuje meta-fizične oskrbe. Bog ne daj verske.

Vse opisano je le majhen košček velikega slovenskega mozaika mišljenjske nesvobode, predsodkov, zakoreninjenih a priori samohvalnih strokovno-znanstvenih stališč, medijske plitvosti, neodzivnosti kritične mase, če ta sploh še je, in slednjič ter morda najpomembnejše: čiste žlehtnobe. To je naše morje, v katerega bo priplul po nemarnem blagoslovljeni Triglav.

Nam pa ostanejo vprašanja. Kdaj bomo stopili iz tega zosa? Kdaj se bomo vendarle začeli ukvarjati s temami, ki so res pomembne? Kdaj bomo prenehali sprožati in podžigati frakcijske boje, ki s pravo politiko nimajo nič opraviti? Kdaj se bomo začeli vesti kot zrela politična skupnost? Kdaj bomo prenehali tlačiti naš zdrav ustvarjalni potencial?

To so težka vprašanja, na katera ne poznam odgovorov. Kako pa je v resnici z ločitvijo cerkve in države v Sloveniji, pa ve naše Ustavno sodišče. Njegova, upoštevaje naš zgodovinski in kulturni kontekst, precej uravnotežena sodba (U–I–92/07-23) bi bila vredna ne le resne strokovne, ampak tudi medijske analize. A za to pa so potrebni resni mediji in posamezniki, ki jih ne zanima le neka izzvenela molitev v daljnem ruskem pristanišču.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.