c S
Komu se smejite, sebi se smejte
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
12.11.2010 S to kolumno želim skleniti svoje razmišljanje o demokraciji in pravni državi. Končna teza je znana: ko teptamo demokracijo in pravno državo kot njen vsebinski ter formalni okvir, teptamo svoje sodržavljane in sebe same. Čas je, da jo podkrepimo z argumenti. Tokrat z zelo profanimi, da bodo stvari jasne in boleče.

Med nami Slovenci je izoblikovano prepričanje, da ni nič spornega, če prenašamo naokoli državo in njeno pravo. Nasprotno, to se celo spodobi in v tem prepričanju nas ohrabruje tisočletna zgodovina slovenskega naroda, vključno z literarno. Spomnite se le nekega bistroumnega kmeta, ki je daleč od dunajskih oči tihotapil sol. (Ne, to ni bil Peter Klepec).

Tudi razlogi za takšno razmišljanje so, seveda, zgodovinsko pogojeni. Za Slovence je bila država vselej nekdo drug. Tisti tam daleč, ki nam je vladal iz prestolnic, ki so govorile tuje jezike, ki so jih sestavljale tuje večine. Skratka, zgodovinsko gledano za Slovence država ni bila del nas in mi nismo bili njen del. Država je bila vsiljivec, tujek, iritant.

In tako v naši kolektivni podzavesti ostaja še danes, ko imamo svojo državo. Ko končno imamo lastno politično skupnost, ki jo lahko avtonomno ustvarjamo in poustvarjamo po svoji narodni podobi in željah. Živimo torej v svoji politični skupnosti, katere člani so naši sodržavljani, naši sopotniki na skupnem čolnu sredi nemirnih in vse bolj kalnih voda. Pa vendarle ravnamo tako kot prej.

Tako je praktično samoumevno, da se izogibamo, če se le da, plačila davkov; črpamo socialne transferje, četudi nam ti ne pripadajo; zaračunavamo potne stroške, za poti, ki jih ni bilo; živimo na enem, uveljavljamo pa drug naslov bivališča; stanovanja oddajamo na črno; delamo na črno; razglašamo se za samohranilce; še ločimo se, če nam država za to kaj da; skratka: švercamo. In vse to ni nič spornega, saj se zgolj izvijamo iz primeža države.

Pa vendarle ni tako. Vsa ta banalna, ali raje vulgarna – v nepejorativnem pomenu besede – odstopanja od pravne države, da o tistih eklatantnih zlorabah niti ne govorimo, slednjič ne škodujejo državi. Škodujejo nam samim. Ali, kot je nekje proti koncu svojega Revizorja zapisal Gogolj, komu se smejite? Sebi se smejte!

In tako tudi je. Ko prenašamo naokoli državo in njeno pravo, v bistvu prenašamo naokoli sami sebe. Država ni nikdar neka abstraktna entiteta tam zunaj, država smo ljudje. Država smo mi. In ko jo goljufamo, najprej goljufamo vse tiste, ki se njenega prava držijo in ki se ne švercajo. Toda, ker (ali ko) goljufija ali vsaj odkloni od prava postanejo nekaj sprejemljivega in splošno razširjenega, enkrat neizbežno pridemo na vrsto ogoljufanosti tudi sami. 

Z drugimi besedami, z lastnim odklonom od pravne države pravico do odklonskosti priznamo tudi drugim sodržavljanom, s čimer se praktično vsi skupaj – tako pravu zvesti kot nezvesti – odpovemo pravu, pravni varnosti, predvidljivosti in vsemu tistemu, kar zagotavlja naše mirno in prosperitetno bivanje.

Drugače ne gre. Če lahko goljufam jaz, moram taisto pravico priznati tudi drugemu. Kar pomeni, da s svojimi sodržavljani pristanemo na to, da se složno in vzajemno vsakodnevno goljufamo. Pa kaj, boste rekli, kot v Orwellovi farmi tako tudi pri nas: eni bodo nagoljufani bolj, drugi pa manj. In dobro se je prilepiti na te zadnje, saj vsaka drobtinica nekaj šteje.

In to je vsa banalnost velike zgodbe. Pravna država se začne in konča pri ljudeh. Država ljudi z integriteto bo pravna, obratno pa ne.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.