c S
Avtobus in pravna država
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
25.06.2010 Če smo se zadnjič z mislimi potikali po Istri, se tokrat povrnimo na realna tla, v našo prestolnico Ljubljano. Ne skrbite, v nadaljevanju ne bo govora niti o Stožicah, niti o domnevnih malverzacijah s parcelami, še manj o sojenih in nesojenih županskih kandidatih. Ta kolumna preprosto nima ničesar opraviti z bližajočimi se lokalnimi volitvami.  Tokrat bo govora le o ljubljanskem mestnem avtobusu in pravni državi.

Kaj neki ima avtobus opraviti s pravno državo? Res, neposredne korelacije med tem sredstvom javnega prevoza in pravnostjo našega državnega ustroja ni. Vse dokler v zgodbo ne pripeljemo ljudi, torej potnikov. Tedaj se začnejo kazati jasnejši obrisi povezave, pa čeprav le na metaforični ravni.

Prav gotovo je že vsakdo izmed nas kdaj stal na postajališču ljubljanskega mestnega potniškega prometa. Pri tem je lahko opazoval naslednji pojav. Na postajališču in okrog njega je zbrana mešana množica ljudi, postrojena, kot bi jih nek tolovaj naključno nastreljal s fračo. Torej povsem poljubno. Nekateri stojijo na samem postajališču, drugi več metrov stran od njega. Za boljšo predstavo, postajališče je končna postaja avtobusa, kar pomeni, da bo avtobus, ko bo spet pripravljen na vkrcanje, popolnoma prazen.

Čez nekaj časa se na obzorju pojavi avtobus. Tedaj na postajališču nastopi precejšen nemir. Vsi, mladi in stari ter tistih srednjih let, se z vso vnemo, ki jo premorejo, zapodijo proti točki, kjer se navadno odpro vrata avtobusa. Pri tem pojejo komolci, implicitno agresivno se kažejo hrbti in odrivajo ramena ter na njih viseči artikli za nošenje stvari, po domače torbe. Sploh poleti je treba paziti tudi na svoje nožne prste, da jih ne pomendra kakšen prelestni salonar ali visoka petka.

Skratka, čeprav gre, kot smo dejali, za končno postajo avtobusa, da bo ta torej povsem prazen, da bo na njem zagotovo prostora za vse, se na postajališču odvije srdit boj za čim zgodnejši vstop, če že ne vdor, na avtobus. Pri tem uveljavljene konvencionalne norme bontona ali lepega vedenja preprosto izginejo v pozabo.

Primerjajmo zdaj to avtobusno izkušnjo s tisto iz Velike Britanije ali Irske. Ko človek hodi po ulicah mest teh dveh držav, se mu lahko porodi, sicer globoko zmoten, občutek,  da je spet napočil čas komunističnega pomanjkanja. Tako kot so v srednje in vzhodno-evropskih državah ljudje na ulicah mirno in urejeno stali v vrsti, tako so tudi londonske ali dublinske ulice vsakih nekaj sto metrov polne strnjenih vrst čakajočih ljudi. Razlika je le ta, da so prvi čakali na kruh, drugi pa čakajo na – avtobus.

Poanta te zgodbe, da ne bo pomote, ni, da Britanci in Irci trpijo pomanjkanje avtobusov, temveč, da je zanje povsem običajno, da se na avtobusnih (in vseh drugih) postajah na vstop počaka v urejeni vrsti, v skladu s kronologijo prihodov vsakega od potnikov. To velja, če so avtobusi povsem polni, kaj šele prazni. Pravila bontona so namreč jasna, uveljavljena, ponotranjena in se spoštujejo. Poskusi odklona od njih so obsojeni na propad, ker je cena družbene, torej že neformalne sankcije, preprosto previsoka.

Če po tako opravljeni primerjavi, avtobus zamenjamo na primer z dostopi do javnih funkcij in/ali javnih sredstev, pravila bontona pa s pravnimi pravili, potem začutimo prepričljivo moč avtobusne metafore za delovanje pravne države. Ta je sicer mnogoplastna. Če na slovenski avtobusni postaji že cilj vstopa na prazen avtobus posvečuje vsa sredstva, kaj šele lahko pričakujemo, kadar je avtobus poln, ali če bi na njem ležal proračunski denar.

Tedaj bi bilo vredno sopotnike, kot neke vrste sodržavljane, ki pretendirajo na isto javno dobrino, ki je, žal, številčno omejena, tudi pomendrati. Pri tem je nauk jasen: če je pomendranje gotovo dejstvo, potem je bolje, da se pridružiš tistim, ki mendrajo, kot znajti se med pomendranimi. Slovenska družba, v nasprotju z britansko ali irsko, potemtakem deviantnega ravnanja ne sankcionira, ampak ga celo spodbuja.

Ali se vam ne zdi, da se nam včasih dogaja prav to in da je Slovenija pravzaprav en sam velik avtobus, ki bo potreboval še precej časa, da bo krenil v smeri, ki mu jo nalaga naša avtokarta: ustava? Pa pri tem ne želim moralizirati ali s prstom kazati na druge. Dejstvo je in ostaja, da se odsotnost (ali navzočnost) predpostavk resnično pravne države, ki je v svojem bistvu ljudem nujno privzgojena, kaže že pri tako banalnih stvareh, kot je vstop na avtobus.

Zato, ko boste naslednjič stopicali na avtobusnem postajališču, le poglejte okrog sebe in vedeli boste, kako pravno bije vsakodnevni slovenski utrip.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.