c S
Odsotnost prava EU iz slovenskih sodnih dvoran
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
14.09.2009 Slovenija je članica Evropske unije od 1. maja 2004. Z namenom pristopa k EU je bila spremenjena tudi slovenska ustava. Dodan ji je bil 3a. člen, ki med drugim določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru EU, v Sloveniji uporabljajo v skladu z njeno pravno ureditvijo: neposredno in primarno. Kar 80% veljavnih pravnih pravil na ozemlju držav članic naj bi prihajalo iz Bruslja. Če je temu tako, zakaj je pravo EU še po petih letih slovenskega članstva bolj ali manj odsotno iz naših sodnih dvoran?

Za odgovor na to vprašanje, žal, ne posedujem zadostnega znanja. Ker ne prihajam iz sodne prakse in zato v sodne dvorane zavijem le poredko, ne morem ponuditi nobenih odkritij iz prve roke. Vse, kar vem, izhaja iz podatkov, ki so mi kot zunanjemu opazovalcu dostopni na portalu IUS-INFO ter iz primerjalno-pravne literature na to temo. To bo zadoščalo, da postavim nekaj tez o mogočih odgovorih na naslovno vprašanje, pri čemer upam, da bodo te vodile k nadaljnji razpravi.

Zakaj, kot to velja za filozofijo, pravo in nasploh vse družbene in humanistične vede, in čeprav takšno gledanje pri nas ni preveč uveljavljeno, mnogokrat je bolj pomembno postaviti dobra vprašanja, kot pa ponuditi dobre, predvsem pa izčrpne odgovore. Ti zadnji nam morebiti sploh niso dostopni. Toda o tem kaj več drugič.

Zdaj je čas za omenjene teze. Prvi dve tezi izpodbijata samo umestnost naslovnega vprašanja, oz. predpostavki na katerih ta temelji. Najprej trditev, da kar 80% vseh predpisov prihaja iz Bruslja. Znamenita izjava, katere avtor je nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Delors, je postala mit, še preden je bila kdajkoli empirično potrjena. Nedavne raziskave so pokazale, da je ta delež v resnici precej manjši in vključno z vsemi nacionalnimi zakoni, ki so kakorkoli navdahnjeni s pravom EU, ne presega 40%. Torej, če je pravo EU navzoče v manj kot 40% predpisov, potem ni presenetljivo, da je tudi njegova prisotnost v sodnih dvoranah v primerjavi z nacionalnim pravom sorazmerno nižja.

Druga teza oporeka trditvi, da je pravo EU sploh odsotno iz slovenskih sodnih dvoran. Deloma je utemeljena. Podroben sprehod čez IUS-INFO pokaže, da slovenska sodišča, predvsem pa njihovi upravni oddelki v azilnih zadevah ali kadar gre za varstvo ustavnih pravic, pogosto opirajo svoje odločitve na pravo EU, ali pa se nanj vsaj posredno sklicujejo v svojih obrazložitvah.

Podobno velja za področja vzajemnega priznavanja tujih sodnih odločb v civilnih zadevah. Toda vseeno je primerov sodne uporabe prava EU relativno malo, če odštejemo azilne zadeve, le nekaj deset. To velja tudi, ko se primerjamo z drugimi novimi državami članicami EU, ki že pridno pošiljajo v Luksemburg predloge za predhodno odločanje, medtem ko iz Slovenije tja ni romal še nobeden. Iz baze IUS-INFO celo izhaja, da so stranke predloge za predhodno odločanje doslej podale le trikrat, pa so jih sodišča še tedaj zavrnila.

Tretja teza opozarja, da sklepanje o resničnem stanju prava EU v naših sodnih dvoranah zgolj na podlagi baze podatkov IUS-INFO ne zadošča. Tudi ta ni iz trte zvita. Na portalu IUS-INFO so, poleg dejstva, da so iskalni pojmi vezani na pravo EU izrazito nekonsistentni, namreč vključene le sodbe višjih sodišč, vrhovnega ter ustavnega sodišča. Kaj se dogaja na prvi stopnji, pravzaprav ne izvemo vse dokler zadeva ni pravnomočno odločena na drugi. To pa zahteva svoj čas. Iz sodne statistike, ki jo objavlja ministrstvo za pravosodje, lahko sklepamo, da zadeva, če je o njej odločano le na dveh stopnjah, potrebuje do pravnomočnosti vsaj tri leta. Slednje pa je torej tudi časovni zamik, s katerim se bodo, če seveda obstajajo, na portalu IUS-INFO pokazali primeri uporabe prava EU pred našimi sodišči.

Četrta teza, ki nekako nadgrajuje vse prejšnje, pa soglaša s trditvijo o vsaj relativni odsotnosti prava EU iz naših sodnih dvoran, da pisarn upravnih organov, ki jih pravo EU prav tako zavezuje, sploh ne omenjamo. Razlogov zanjo je več, mednje pa lahko prištevamo: slabo poznavanje prava EU kot posledica nezadostnega pravnega izobraževanja na tem področju; iz njega izhajajoče nezanimanje strank za pravo EU na eni strani ter zadržanost, morebiti celo strah, pred njegovo uporabo s strani državnih organov na drugi strani.

Še bolj verjetno pa je, da pravo EU ne uspe prodreti zaradi ustaljenih vzorcev vedenja in ravnanja, ki so bili vezani izključno na nacionalno pravo.

Spremembe le-teh pa terjajo svoj čas, če ne celo novih generacij.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.