c S
Avtonomnost, neodvisnost in suverenost
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
05.04.2021 Ena od temeljnih rimskopravnih maksim, ki pomembno kroji delovanje javnega in zasebnega prava še dandanes, se glasi: Qui tacet consentire videtur. Kdor molči, kjer in ko bi moral ter mogel govoriti, se zdi, da pritrjuje. Ugotavljam, da v sodobnem, digitaliziranem in docela mediaziranem svetu ta klavzula preprosto ni več uresničljiva. Še več, od te klavzule se je pravzaprav treba javno ograditi, če želite ohraniti ne le svojo integriteto, temveč predvsem duševni mir in zdravje. Glede na stopnjo zavrženosti in norosti javnih razprav, sploh onih na socialnih omrežjih, ter množico ukrepov in dejanj, ki so popolnoma nezdružljivi z najboljšim razumevanjem tega, kar pravo v ustavni demokraciji zahteva, je povsem nemogoče, predvsem pa nepošteno, ljudem pripisati strinjanje s prakso, ki je izrecno ne grajajo. Tako lahko velja le, da za izrecno javno grajo ali pohvalo sprejemam odgovornost, medtem ko neizrečeno nikakor ne odraža mojega pritrjevanja.

V tej luči želim svojo odgovornost tokrat zastaviti za javno kritiko pojava, ki se na Slovenskem, sicer v podrastju državne ureditve, že dolgo uspešno razvija, zdaj pa se je ta pojav zavihtel še v krošnje najvišjih dreves. Gre za pojav avtonomnosti in neodvisnosti institucij države, Republike Slovenije. Pri nas je ta pojav vseprisoten in del javnih zahtev številnih institucij, ki jih artikulirajo z domala identičnimi besedami in jezikom. Avtonomna in neodvisna so pri nas sodišča, pa tudi tožilci. Avtonomna, neodvisna in suverena je tudi nacionalna RTV. Zdaj pa je to postal še Državni zbor, ki je po besedah njegovega predsednika, sicer pravnika, »pokazal, da je suverena demokratična institucija in da je vladi pokazal, kje ji je mesto – na Gregorčičevi, ne tukaj v Ljubljani na Šubičevi.«

Ta stališča, ki jih slovenski mediji najmanj nekritično prenašajo v ušesa slovenske pravno laične javnosti, ali pa jih celo na naslovnicah pozlatijo, so seveda povsem neprepričljiva tako z vidika teorije demokracije, kakor tudi ustavnopravnega vidika delitve oblasti, izražene v sistemu zavor in ravnovesij. 

Avtonomija in neodvisnost institucij, seveda, nista enaka suverenosti. V Sloveniji ni suverena prav nobena državna institucija, temveč je suvereno ljudstvo, pa še ono se je samo-omejilo z ustavo. Avtonomija in neodvisnost institucij tudi nista in predvsem ne smeta biti razlog za njihovo neodgovornost. Nasprotno, vsa avtonomija in neodvisnost institucij, ki obstaja, je v funkciji demokratične odgovornosti ljudstvu, ki terja, da institucije v mejah svojih pristojnosti zagotavljajo vstopno, postopkovno in izstopno legitimnost demokratičnega političnega sistema.

Vsa avtonomija in neodvisnost institucij je torej podeljena v luči izvajanja sistema zavor in ravnovesij, ki na eni strani teži k temu, da državni organi v čim večji meri ustvarjajo koristi za državljanke in državljane, pri čemer naj pri tem, po drugi strani, prihaja do kar najmanjšega obsega zlorab. Razdelitev, izvajanje in spoštovanje pristojnosti je tako v biti temelj avtonomnosti in neodvisnosti državnih institucij. Pri čemer sta obseg in intenziteta avtonomnosti in neodvisnosti konkretne institucije odvisna od njene umestitve v sistem zavor in ravnovesij ter s tem od narave njenega poslanstva.

Tako je popolnoma jasno, da mora biti najbolj varovana neodvisnost sodstva: institucionalna in individualna, ker je to najšibkejša veja oblasti in se vsa njena moč napaja iz argumentativne prepričljivosti sodnih odločitev. Toda tudi v primeru sodišč neodvisnost sodstva, drugače kot meni slovensko ustavno sodišče, ne prepoveduje kritike konkretnih sodb s strani drugih vej oblasti, ker v nasprotnem primeru pomembno okrnimo mehanizme za zagotavljanje večje prepričljivosti sodnih odločitev. Taka neodvisnost se sicer kaj hitro sprevrže v neodgovornost.

Povsem drugače kot pri sodiščih je pri tožilcih. Ti v nasprotju s svojo lastno predstavo niso del neke imaginarne pravosodne veje oblasti, ker ta ne obstaja. Tožilstvo je del izvršilne veje oblasti in zanjo, s tem pa za ljudstvo, po zakonu in najboljših praksah tožilske stroke izvaja kazenski pregon kot del državne politične strategije pregona kriminala. Pri svojem delu mora biti vsak tožilec funkcionalno neodvisen, kar pomeni, da se nihče onkraj zakona ne sme vpletati v njegovo konkretno zadevo. To pa ne pomeni, da se, kot to velja za sodstvo, tožilci politično, kadrovsko in finančno samoupravljajo. Ne, kot del izvršilne veje oblasti je zanje odgovorna vlada, ki to odgovornost nosi napram državnemu zboru in ljudstvu kot celoti.

In ko smo že pri državnem zboru, je popolnoma jasno, da v razmerju do vlade, ali pa vlade v razmerju do državnega zbora, ne more iti za odnos avtonomije, neodvisnosti in celo suverenosti. Vlada je odvisna od državnega zbora, ki jo voli, nadzoruje in potrjuje njene normodajne predloge. Državni zbor pa je odvisen od vlade, ki za svoje delovanje potrebuje parlamentarno večino, in če te ni, tudi parlament več ne obstaja in gremo na predčasne volitve. Bistvo parlamentarne demokracije je, da parlament vodi in usmerja vladna koalicija, ki čezenj izvaja svoj politični program, s katerim se je zavezala volivcem. To velja za vsako normalno parlamentarno demokracijo. In bi moralo veljati tudi za Slovenijo, ne glede na politično barvo vlade in vašo afiniteto oziroma animoziteto do nje.

Lahko pa se, jasno, dogovorimo tudi za drugačno državno ureditev. Za sistem, v katerem bo sodstvo absolutno avtonomno in neodvisno, tako da bo o njegovih odločitvah lahko razpravljala samo sodna oblast. Za sistem, v katerem bo tožilstvo svoja veja oblasti in se bo v celoti samoupravljalo, kadrovalo in nagrajevalo. Za sistem, v katerem bo parlament suveren in ga bo vodila opozicija. Vlada pa ne bo vladala, temveč bo samo vodila delo svojih ministrov. Vsi bodo popolnoma avtonomni in neodvisni, vključno od volitev ter državljank in državljanov. Ti bodo (p)ostali samo še davkoplačevalci za ves ta avtonomni in neodvisni državni ustroj, s kajpak prav tako suvereno nacionalno RTV na čelu. To bo, oziroma je do neke mere že, res unikatni doprinos Slovenije k ustavni demokraciji. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.