c S
Kaj pa, če se Brexit vendarle zgodi?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
20.05.2016 V zadnjih tednih pred referendumom o usodi Velike Britanije v Evropski uniji v slednji vlada nenavadno mrtvilo. Kot da celotna Unija zadržuje dih, kaj se bo zgodilo. Dejstvo je, da si ne glede na izid referenduma nihče ne bo mogel zares oddahniti. Morda le Cameron. Zatečeno stanje EU je namreč nevzdržno in brez korenitih reform, z Veliko Britanijo ali pa brez nje, ne bo šlo. Poglejmo, kaj lahko pričakujemo, če se Brexit vendarle pripeti.

Zapisati, da bo to svojevrsten šok tektonskih razsežnosti, je skorajda nepotrebno. Seveda bo šok: politični, ekonomski in geo-strateški, tako na nacionalni kot na supranacionalni ravni. Zdramili se bodo tudi globalni finančni trgi, ki pa se, kot zatrjujejo poznavalci, na morebiten britanski odhod iz EU že pripravljajo z vnaprejšnjim diskontiranjem rizika v cene finančnih instrumentov. Tako se bodo, spet, še najbolj okorno vedle stare dame, nacionalne države.

Velika Britanija se utegne znajti pred razpadom, kajti Škoti napovedujejo nov referendum. Ostale države članice pa bodo v dvoletnem obdobju, kolikor je najmanj predvideno za pogodbeno ureditev novega odnosa med izstopajočo državo in tistimi, ki ostajajo, iskale nek kompromis sistemske ureditve novih razmerij z Veliko Britanijo. Ta bo tako res odšla, kot formalna država članica, a njen pravni red in pravni red EU bosta še naprej, podobno kot v primeru Švice, tesno prepletena vsaj na področju skupnega trga.

Nekateri na to dvoletno obdobje gledajo s skrajnim pesimizmom, češ da bo EU potrošila še dve leti za to, da se bo ukvarjala sama s seboj, pri čemer ni zares rešila še nobene od drugih kriz, medtem ko se stvari globalno odvijajo mimo nje z vse večjimi pospeški. Pesimisti imajo seveda prav, a njihovo perspektivo se da prav tako in istočasno obrniti na glavo, da vse skupaj izgleda mnogo bolj obetajoče.

Nobene krize, sploh pa ne vseh, ki so se v EU nagrmadile v zadnjih desetih letih, ni mogoče rešiti brez poglobljenega potovanja vase. S tega vidika bi bil morebitni britanski odhod zadnji dokaz, da je v EU nekaj treba spremeniti in da je obdobje hibernacije in politično kratkoročnega kvačkanja enkrat za vselej povozil čas. EU brez Velike Britanije ne bo preostalo drugega, kot da dokonča tisto, v kar se je, sicer sramežljivo, spreminjala že doslej.

Dvotirno tri-nivojsko zvezo držav članic in supranacionalne ravni. Če Velika Britanija odide, se bo Evrozona pač spremenila v nedržavno federalno tvorbo, ki bo postala popolna ekonomska, s tem pa tudi politična unija. Če pozorno preberete Poročilo petih predsednikov, boste ugotovili, da ta navzven zadržan, a hkrati skrajno ambiciozen dokument, napoveduje prav to.

Prepričan sem, da je končni izid EU kot nedržavne federacije tako ali tako neizbežen. Britanski odhod bo potrebo po tem cilju le še povečal, s tem pa tudi prispeval k njegovi hitrejši uresničitvi. Prav tako vztrajam, da Slovenija tu nima nikakršne izbire in mora z vsemi svojimi notranje in zunanjepolitičnimi močmi delovati v smeri slovenskega članstva v jedrni Evropi.

Zadržanost finančnega ministra do nekaterih predlogov iz Poročila, polovičarsko in pogosto le navidezno izpolnjevanje obvez iz prava EU in političnih zavez, danih Evropski komisiji – tu velja posebej omeniti dejansko nedelujoč Fiskalni svet, ki bi moral funkcionirati kot ustavno sodišče v ekonomskih zadevah – so prakse, ki so vredne javne graje. Take prakse tudi porajajo vprašanje: cui bono? Državljanom ali ugrabiteljem države?

Trdna zasidranost Slovenije v srcu EU, v njenih jedrnih politikah, ni le ustavna zaveza ter izid, ki ga narekuje dvojna plebiscitarna večina, je tudi predpogoj slovenskega nacionalnega preživetja v globalnem svetu. Slovenija in Slovenci bomo obstali le, če bomo znali svoje suverene pravice za zasledovanje svojih nacionalnih interesov produktivno izvrševati skupaj s svojimi zavezniki. Ti pa se ne nahajajo niti na Vršiču niti na Brdu, temveč le zahodno in severno od nas. Seveda, če niso že obupali nad nami. Kdo bi jim kaj takega sploh lahko zameril?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.