c S
Kako postaneš ustavni sodnik – v Sloveniji?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
15.07.2016

Začela se je napovedana rekonstrukcija Ustavnega sodišča. Jeseni mandat nastopita nova sodnika, ki ju je pravkar izvolil Državni zbor. Mediji so ju najavljali in predstavljali zelo kičasto, v kontrastnih barvah. Starejši moški in mlajša ženska. Sodne izkušnje in mladostna zagnanost. Ena sama, za slovenske razmere povsem nenavadna harmonija. Zakaj? Ker je bil vendar dosežen politični kompromis: en desen in en levi kandidat.

Tako je to. Leta 2016 so v Sloveniji končno vse karte na mizi. Doslej smo se še pretvarjali, da naj bi bili ustavni sodniki vrhunski pravni strokovnjaki, sposobni sistemskega ustavnopravnega, celo filozofskega naziranja. To naj bi bili posamezniki, ki s svojo strokovno persono, pripoznano ne le v pod-alpski provinci, temveč tudi onkraj Karavank, uživajo velik ugled med stroko in širšo politično javnostjo za to, kar so in kar so strokovnega dosegli.

Danes je vse to pretvarjanje končno postalo odveč. Ključni, morda celo edini, javno-prostorsko podprt, kriterij izbire ustavnega sodnika na Slovenskem je politična orientacija posameznika. Z drugimi besedami in še bolj natančno: moraš biti ravno prav desen ali ravno prav lev, da se v parlamentu tvoji in tvoje potegnejo za tebe, tako da greš mirno, čeprav z medijsko predstavitvijo v predsedniški palači, čez politično Rdeče morje.

Slednje poraja vsaj dvoje sprevrženih posledic. Prvič, motivacija ustavnosodnega kadrovanja postane udinjanje našim ali vašim politikom; ravno pravšnje odmerjanje besed; to da se preveč ne zameriš komurkoli; skratka strateško taktiziranje na plečih ustavnega prava. Drugič, to nujno privede do razvrednotenja institucije Ustavnega sodišča. Če je glavni kriterij izbire ustavnega sodnika njegov politični nazor, potem Ustavno sodišče ne more biti drugega kot politična institucija. V nasprotnem primeru bi šteli drugi, pravno-meritokratski kriteriji. Ker ne štejejo, je Ustavno sodišče še en politični organ več, ki pa ga ne potrebujemo in mu zato tudi ne zaupamo.

To še ni (povsem) opis aktualnega stanja na Ustavnem sodišču, je pa ilustracija tega, kar se bo zgodilo, sledeč logiki, ki ji je, morda celo po dobronamernem prišepetavanju dela pravne stroke, veselo sledila politika in zraven tudi kandidata. Ker ju cenim, me preseneča, da nista ne le medlo, temveč zelo ostro protestirala proti taki brutalni politični logiki, ki sta jo sedaj s svojo izbiro pozlatila. In s tem postavila precedens. Še enkrat več obstajajo odlični obeti za to, da bo narobe postalo prav.

Pri opisanem dogajanju je prav tako povsem zatajila slovenska pravna stroka, ki je prva poklicana, da vzdržuje nivo razprave in izbire. Tako pa se je, kako predvidljivo, zatekla v ad personam, selektivna obračunavanja, utemeljena, kot je v Sloveniji itak praksa, na tisočletnih medosebnih zamerah. V takem žalostnem stanju je logično, da tempo na svoj lastni način prevzame in diktira politika v ožjem smislu.

Morda sem naiven, toda: ali je v Sloveniji res nemogoče napraviti ad rem strokovni profil kandidatov za ustavne sodnike, na podlagi praktičnih izkušenj, znanstvenih objav, mednarodne uveljavljenosti in ugleda, ter nasploh: artikulirane in materialno izpričane sposobnosti biti ustavni sodnik. Tak, ki torej zadnji in avtoritativno odloči, v čem je vsebina Ustave.

Politiki, naši ali vaši, levi ali desni, je treba odvzeti škarje in platno pri povsem prostoročnem napolnjevanju Ustavnega sodišča. Enako je treba preprečiti nadaljnje nižanje sprejemljivih standardov pri kandidiranju in izbiri ustavnih sodnikov. Že v preteklosti je bilo stanje daleč od optimalnega, nova politična logika ustavnosodnega kadrovanja pa tudi ne obeta izboljšav v prihodnosti. Nasprotno. 

Potreben je temeljit prelom.

V tem smislu predlagam spremembo zakonodaje in prakse, tako da se tudi v Sloveniji, po vzoru Sodišča Evropske unije, oblikuje 7-člansko telo, sestavljeno iz vrhunskih domačih in tujih pravnih strokovnjakov. To telo bi vsakega od kandidatov za ustavnega sodnika po vsebini, meritorno strokovno zaslišalo; preverilo njegovo vsestransko usposobljenost in slednjič podalo svoje izčrpno obrazloženo mnenje predsedniku republike. To mnenje, seveda, ne bi bilo zavezujoče, a predsednik, kakor tudi Državni zbor, bi morala prevzeti politično odgovornost, če bi ravnala v nasprotju z njim.

V pogojih nizke pravne in še nižje politične kulture je to morda eden od možnih načinov, kako obvarovati Ustavno sodišče pred institucionalno degradacijo, ki je, seveda, voda na mlin vsakokratni politični večini. Tako se, namreč, znebi pomembne zavore ter poskrbi, da bodo izbranci, za katere je najbolj pomembno, da so naši, pravo že upognili v pričakovano smer. Gibko pravo, fluidna Ustava, ukrivljene hrbtenice, poslušne glave in mehka kolena so vse, česar vladavina prava ne potrebuje. Poskrbimo, da bo drugače, še preden bo prepozno, kajti, če parafraziramo znanega filozofa, ko je drevo enkrat ukrivljeno, se ga ne da več zravnati nazaj. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.