c S
Voditeljska kriza slovenskega sodstva
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
30.09.2019 Slovensko sodstvo se sooča z največjo voditeljsko krizo doslej. To ni kriza, ki bi jo smeli pripisati sodstvu kot celoti, kaj šele vsem sodnikom, ki ga tvorijo. Je pa, brez dvoma, kriza, ki zadeva slovensko sodstvo kot celoto, slovensko javnost in še najbolj neposredno tiste, ki v najboljši veri iščejo svojo pravico na sodišču.

Specifični birokratski model slovenskega sodstva je namreč narejen tako, da njegova usoda, slednjič, ni toliko odvisna od množice tistih, ki sodijo, ampak od onih, ki to množico vodijo. To pa so predsedniki sodišč ter voditeljska struktura, zbrana na Vrhovnem sodišču. Tem so zadeve v zadnjem desetletju, očitno, povsem ušle iz rok.

Seveda so v zvezi z oceno dejanskega stanja v slovenskem sodstvu ne le možni, temveč tudi povsem legitimni, različni pogledi. Dominantni je oni, ki ga prek institucionalnih vzvodov sodne veje oblasti zastopa in zanj odgovarja vodstvena struktura. V skladu z njim je slovensko sodstvo, z nekaj običajnimi problemi, vsaj v taki kondiciji kot sodstvo najbolj zglednih evropskih držav. Če so že težave, so te posledica ravnanja zakonodajalca, vlade, še posebej pa opozicije ter preveč prepirljivih državljanov. 

Ta pogled je bil, tega je manj kot 10 let, v objektiviziranem slovenskem pravnem svetu, ob relativno malo pluralni strokovni in siceršnji splošni javnosti, praktično tudi edini, zato pa tudi menda objektiven, resničen in pravilen. V luči tega razumevanja sodstva na Slovenskem pa je to isto sodstvo na enak način, praktično z odsotnostjo vsakršne resne, kaj šele slišane in upoštevanja vredne kritike, skrbno pod svoj plašč podružbljalo vse tiste, ki so ga sestavljali. V sodstvu je bil tako mir. Podobno pa bi bilo tudi zunaj, ko ne bi bilo Ustavnega sodišča, ESČP in postopne pluralizacije slovenske pravne stroke.

Z usihanjem moči dominantnega narativa, z naraščajočo kritiko od zunaj, ki je bila vse bolj tudi politična, saj se je sodstvo vpletalo v ali nastavljalo hrbet za politične procese, so čedalje bolj kazale tudi razpoke v notranjem dejanskem delovanju sodišč. Posledično so se začeli pojavljati tudi glasovi od znotraj, s strani sodnikov samih, ki so opozarjali na neprepričljiva ravnanja, odstope od dobrih praks, celo na nepravilnosti, ki bi lahko imele znake ne le za sodstvo povsem nesprejemljivih, temveč tudi drugih bolj zavržnih ravnanj.

Skupni imenovalec vsem tem opozorilom, celo protestom od znotraj, ki so se v zadnjem času še zaostrila in ki so, roko na srce, kvalitativno lahko zelo različne prepričljivosti, pa je ta, da se je vodilna struktura slovenskega sodstva nanje odzvala brez vsakršne resnične volje za pripoznavo kritike, kaj šele kritikov, in z resno pripravljenostjo za spremembo zadev na bolje. Še več, bolj kot se je kritika stopnjevala, bolj kot so se nizali dokazi procesnih in materialnih pravnih zdrsov, da o etičnosti – ta beseda je že zdavnaj izgubila svoj pomen – sploh ne govorimo, bolj je vodilno strukturo zategovalo v njeni dialoški pripravljenosti. Namesto notranjega dialoškega očiščenja, odprave vse bolj očitnih pomanjkljivosti, je vodilna struktura začela posegati po povračilnih etičnih in po njih še disciplinskih postopkih.

Zadeva je zdaj prignana do stopnje napetosti, ki je sodstvo samo navznoter morda ne more več zdržati. Navzven pa tudi nima nikakršnega resnega samo-očiščevalnega mehanizma, zato ker je Sodni svet, kot vrhovni organ sodne samouprave, na eni strani neznosno institucionalno šibak, na drugi strani pa še bolj vpet, tudi in predvsem personalno, v zadevne vodstvene strukture. Status quo je postal nevzdržen. Dominantni narativ se je izpel. Notranja kritika sodstva se krepi in je, razen z vse bolj restriktivnimi ukrepi, ni več mogoče utišati.

Take razmere pomenijo poraz za slovensko sodstvo. Pomenijo katastrofo za slovensko pravno državo in za vse tiste posameznike, ki upajo na pravico na naših sodiščih. Obenem pa so take razmere najbolje pognojeni humus, iz katerega se napajajo vse mogoče zlorabe te iste pravne države s strani posvečenih in vplivnih političnih struktur. Bolj kot se bo, brez kakršnegakoli resnega epiloga, obračunavalo znotraj sodstva samega, bolje bo šlo onim, ki imajo od tega korist. V odnosu do teh zadnjih se upravičeni kritiki sodstva vse bolj spreminjajo v uporabne idiote, ki s svojim bojem za prav zastonj kurijo svoje zdravje in ob tem krepijo tiste, ki jim je v interesu, da sodstvo ne deluje.

Kje je rešitev? V onih, ki so za tako stanje odgovorni. To niso kritiki, ki so nam prinesli neljubo novico. To so tisti, ki naj bi to sodstvo vodili, kot terja slovenska ustava. Ker tega ne počno, smo soočeni z globoko voditeljsko krizo slovenskega sodstva. To je, domnevam, mogoče razrešiti le z ustavnim konsenzom, ki bi prek institucionalne nadgradnje Sodnega sveta v smislu ustavno kredibilne institucije na vodilne sodne položaje v tej državi imenoval visoko profesionalne, učinkovite in sposobne ljudi, z integriteto, ki ne bi znali le voditi, temveč bi to zmogli početi tudi s svojim zgledom.

Vse dokler do tega ne pride, bo slovenska sodna jadrnica nezadržno tonila navzdol, vključno z dobrimi in najboljšimi sodniki, še najbolj pa z upanji na pravno državo.