c S
Zidovi
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
22.05.2017 Hans-Dietrich Genscher, znameniti nemški zunanji minister z velikimi zaslugami pri nastajanju samostojne slovenske države, je takole označil bistvo Berlinskega zidu: »Izgradnja zidu leta 1961 je pomenila priznanje komunistov, da so izgubili bitko med sistemoma.« Če nekoliko pretiravamo, bi brez zidu namreč Vzhodna Nemčija ostala brez prebivalcev. Že tako ali tako jo je v letih komunističnega totalitarizma zapustilo več kot tri milijone ljudi. Tisočim pa je življenje odvzel Zid sam. Kako razumemo Berlinski zid danes in kaj sploh pomenijo zidovi za današnjega slovenskega človeka?

V Sloveniji Berlinski zid nima enoznačnega pomena. Prvi predsednik je menda nekoč izjavil, da se je Berlinski zid podrl na obe strani. To naj bi pomenilo, da v hladni vojni ni bilo zmagovalca, da obe strani ostajata izenačeni in, drugače, kot je v uvodu povedal Genscher, liberalno demokratični, kapitalistični sistem sploh ni premagal komunizma. V Sloveniji najbrž res ne.

Komurkoli pobliže predstaviš celovitost razmer v slovenski državi, se mu pomrači obraz. Včasih uporabijo tudi besedo šok in te gledajo nekoliko v nejeveri, če vendarle morebiti sam ne lažeš ali pod krinko akademika zganjaš politično propagando. Ko razlogi za dvom odpadejo, nastopi grenko spoznanje, kako zelo je komunistični totalitarni sistem zagrizel v zavest in podzavest ljudi vseh generacij, ki danes naseljujejo te post-totalitarne svetove.

V teh ljudeh so najhujši zidovi tisti, ki o(b)stajajo v njih glavah. Ti zidovi najprej skrajno zožijo pogled, prostor samo-razumevanja, znotraj katerega, po tem ko smo odstranili vse zunanje motilce: vzorce, ki bi kazali na to, kako duševno ubogi vendarle smo, ostane majhen prostorček za veliko, resda povsem lažno in neutemeljeno, samozadovoljstvo.

S temi nenormalni predalčki v svojih glavah tako popredalčkani ljudje ustvarjajo in poustvarjajo slovenski vsakdan in si pri tem domišljajo, da so – včeraj, danes in jutri, torej vselej – na pravi strani zidu, ki se nanje, torej, ne more sploh nikdar podreti. Še več, prepričani so, vsaj nekateri med njimi, da se je zid pravzaprav podrl zaradi njih. Medtem ko tisti, ki so iz večletnih samic zares zrušili slovenske berlinske zidove, še danes pod silo javnega mnenja, predvsem pa oblasti, še naprej ždijo skrbno zazidani v podzemlju. Spomenike tako postavljamo drugim. Številnim, ki si jih ne zaslužijo, ali pa bi si prej zaslužili sramotilnik.

Tako pač je, ko zidovi ostanejo v glavah. Iz njih, ob prvi priložnosti, tudi kaj hitro skočijo na dan. Danes, sicer pod drugim, post-modernim imenom, ki se glasi tehnična ovira, kraljujejo na slovensko-hrvaški, vekomaj nedoločeni meji. Kaj pomeni ta zid, pardon tehnična ovira, za slovenski živelj? Gotovo to, kot smo lahko prebrali, da je nekdo z njim dobro zaslužil. Bil je naš. Zato je vse v redu. Manj gotovo, a zato toliko bolj pomembno, pa je naslednje spoznanje.

Če je Berlinski zid pomenil dokončno priznanje komunističnega poraza, ali slovenska ograja, madžarski zid in vse, kar je še tega, pomeni dokončno priznanje poraza evropske civilizacije? Ali nam je res zmanjkalo vseh drugih načinov in sredstev za obrambo svojega načina življenja, da smo se morali zateči samo še k zidovom?

Ne vem; vem pa, in o tem z vso silo vedno in povsod priča zgodovina, da je zid vselej znak šibkosti ter da je, še bolj vselej, izrazito sredstvo kratkoročnosti. Da ne bo kdo slavil, rekoč torej, da je zid znak kratkoročne šibkosti; obratno: zid je znak velike šibkosti, ki kaže da bo tistega, ki se šibi, kmalu konec. Če ne bo še prej, pogledal vase in v svet in se bolj pretehtano, strateško in inkluzivno odločil, kako naprej v vse bolj kompleksnem in eksplozivnem svetu.

Za tako odločitev pa je potrebna izrazita tankočutnost. Dovzetnost za zgodovinski spomin, občutek in prakso odgovornosti ter resnično željo za izboljšanje sveta, v smislu iskanja ne le lastnega, temveč tudi skupnega dobra. Vse to nam gre bolj slabo od rok. Pa ne le nam, še skrbno po slovensko ozidanim v svojih glavah, ampak tudi tistim, ki so se dejanskega zidu v Berlinu znebili pred skoraj 30 leti.

V zahvalo in spomin si lahko danes za najmanj 9 evrov kupite košček zidu v muzeju. Kakšen posmeh vsem tistim, ki so na tem zidu in ob njem, vsakdo na svoji strani, pustili kri, solze in svoja življenja. Skorajda pritrditev onim drugim, da so z zidom res ustvarili nekaj vrednega.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.