c S
Še o recenzijah in kritičnosti: kaj je dobra recenzija?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
16.04.2010 Tokrat bom izkoristil priložnost, naj mi bo odpuščeno, in se navezal na prejšnji kolumni dr. Mateja Accetta, kjer je odprl pomembno in koristno razpravo o pravnem pisanju, recenzijah in kritičnosti nasploh in posebej v Sloveniji. Ker menim, da kolumni predstavljata odlično iztočnico, skorajda povabilo za nadaljnje razmišljanje in razpravo o temi, ki doslej pri nas dejansko ni bila predmet dovolj resne obravnave, bi rad predstavil tudi nekaj svojih misli.

Te ne bodo namenjene polemični razpravi, niti ne v kontekstu trenutne medijske evforije v primeru Cvikl, kjer je dr. Accetto sicer zadel žebljico na glavico in mu gre zato vse priznanje tudi z moje strani, temveč dodatni osvetlitvi narave recenziranja pravnih besedil.

Kot utemeljeno poudari tudi dr. Accetto, praksa kaže, da je recenzij lahko več vrst, iz česar izhaja, da različni recenzenti gojijo različne koncepcije recenzij. Ker sam trdno stojim na stališču, da si še tako slabo pravno delo, pa naj bo to knjiga ali članek, zasluži dobro recenzijo, bom v nadaljevanju skušal opredeliti elemente svoje koncepcije dobre recenzije. Pri tem bom opozoril tudi na posebne pasti recenziranja, ki izhajajo iz njegove inherentno normativne narave.

Dobra recenzija je tista, ki je napisana v dobri veri. Mala fide recenzija ni recenzija, temveč omalovaževalni ali celo maščevalni tekst.

Dobra recenzija je tista, ki je napisana v kontekstu stroke, torej ad rem in ne ad personam. Zato so slabe tiste recenzije, ki so na robu osladnosti zaradi posebne naklonjenosti do avtorja, ki ga obravnavajo. Prav tako pa so slabe tiste recenzije, ki so nadvse, včasih tudi zlonamerno, kritične, ker si zaradi avtorja to smejo ali celo, bognedaj, morajo privoščiti.

V ilustracijo tega zadnjega priporočam v branje pravkar izdano knjigo Igorja Omerze, Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584. Tam se bralec lahko poduči, kako je kvalitetna umetniška dela po diktatu oblasti mogoče z nekaj ciničnimi zamahi instrumentiranega peresa ustrezno angažirane stroke sesuti v prah.

Dobra recenzija je tista, ki delo v recenziji obravnava, tesno sledeč standardom in merilom stroke, z namenom postaviti ga v najboljšo možno luč.

Na tem mestu je pomembno izogniti se nesporazumu. Ko govorim o postavitvi dela v najboljšo možno luč, ne pozivam k prej omenjenim osladnim hvalospevom. Pri postavitvi v najboljšo luč se v grobem naslanjam na Dworkinov koncept, v skladu s katerim naj se recenzent skuša postaviti v vlogo avtorja dela in oceni, ali so bili avtorjevi zadani cilji z njegovim delom, v skladu z njegovim namenom in na izbran način, doseženi ali ne.

Ali še drugače, recenzent naj se posluži razlagalnega argumenta tako subjektivne kot objektivne namenske razlage in naj poskuša razgaliti, kako določeno delo, uspešno ali neuspešno, realizira svoj zastavljeni cilj.

Najboljša kritika bo vselej tista, in tu se ponovno navezujem na Dworkina, ki je izpričani mojster tega pristopa, ki bo pokazala, da, četudi delo postavimo v najboljšo možno luč – bodisi subjektivno, nameravano od avtorja, ali objektivno, kot jo je razbrati iz besedila, – le-to ne zadosti zaželenim in uveljavljenim standardom stroke.

Seveda velja tudi obratno: najslabša kritika bo tista, ki bo bodisi avtorju bodisi njegovemu delu pripisovala in včitovala (read in) namene, cilje in ambicije, ki jih avtor niti njegovo delo nista imela. Kritika zgreši bistvo, če kritik začne slediti svoji domišljiji, kako bi izgledalo besedilo, ko bi ga bil napisal – pa ga ni – on sam.

Dobra kritika naj bi bila uravnotežena. Vsaka kritika mora izpostaviti tako dobre kot slabe plati obravnavanega dela. Pikolovsko iskanje napak in obešanje teh na veliki zvon, zaradi kritičnosti same, ob celokupnem zanemarjenju pozitivnih plati dela, zgreši bistvo dobre kritične recenzije. Namen kritične recenzije namreč ni v kritizerstvu – v pejorativnem pomenu tega pojma – temveč v kritični osvetlitvi, ki bo objektivna, in sicer v največji meri, ki jo recenzentova subjektivnost še premore.

Z vidika dejavnosti recenziranja je ne samo dobro, ampak tudi nujno, da je recenzij več. Družboslovci nasploh, še posebej pa pravniki, seveda, nismo empirični znanstveniki. Naša dela nimajo neke esencialne kvalitete, notranjega kod, svoje DNA, kot bi – ja spet on – rekel Dworkin, na podlagi katere bi lahko merili njihovo kvaliteto.

Nasprotno, vsa naša dela in recenzentska dejavnost so normativna in zato inter-subjektivna. Pravniški članek ali knjiga je normativni izdelek. Recenzent je interpretativni subjekt, ki delo vrednoti na podlagi določenih kriterijev, ki so ponovno normativni, interpretativni – sad konvencije določene epistemološke skupnosti interpretativnih subjektov, ki imajo institucionalno moč, da so njihove ocene postale del konvencij in da so lahko tudi branjene ter ohranjene.

Da bi prišli do kar najbolj objektivne slike o kakovosti pravniških del, je zato treba pluralizirati tako epistemološko skupnost – to zadnje velja še posebej v Sloveniji, kjer imajo epistemološke skupnosti specifično, pogosto nemeritorno genezo – kakor tudi recenzije same. Pluralizacija naj se zagotovi v smislu zagotovitve več recenzij istih del, kar bo pripomoglo k širši inter-subjektivnosti kot najbližjemu približku objektivnosti.

Pomembno pa je še nekaj. Ker smo torej vsi vpleteni, avtorji del in recenzenti, interpretativni subjekti, si ne smemo domišljati, da smo – pa naj si bo po nevemkakšnem ključu – lahko izključno, zadnje, objektivno merilo vsega, ali vsaj del na določenem področju prava. To bi bila ne le utvara, temveč kategorična zmota par excellence.

Toda to hkrati ne pomeni, da moramo v normativnem svetu intersubjektivnega, ki je vse, kar imamo, pristati na načelo vse gre, ali anything goes. To bi bilo zelo narobe. Priznati moramo, da obstajajo izoblikovana konvencionalna merila, na podlagi katerih lahko ločimo dobra strokovna dela od slabših. Tudi ta konvencionalna merila so sama predmet sprememb, toda dokler obstajajo, se jih moramo držati.

Raziskovalcem na področju družboslovja, ki torej nismo znanstveniki, konvencionalna merila strokovnosti služijo kot omejitev, kot zagotovilo, da strmimo k odličnosti in ne k drugim, največkrat monetarnim, sladkostim akademskega sveta. Zares, naloga izvirne, meritorne in iskrene epistemološke skupnosti je, da pazi na svoje člane, da se ne spridijo, a da se – hkrati – ne spridi tudi ona sama.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.