c S
Pravno spodbujena neodgovornost
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
25.09.2015 V Sloveniji pravna država trpi za kroničnim pomanjkanjem pripravljenosti za sprejemanje odgovornosti vodilnih (pravnih) institucionalnih akterjev za napake, za katere bi po splošno sprejetih standardih urejenih pravnih držav morali nositi bodisi subjektivno bodisi objektivno odgovornost. Paradoks te same po sebi nizke pravne (morda tudi siceršnje) kulture je ta, da tako ravnanje najmanj omogoča, če ne celo spodbuja slovenska veljavna pravna ureditev sama.

V ilustracijo si poglejmo precej znan, razvpit primer ugotovljene korupcije pri generalnem državnem tožilcu. Čeprav je k temu primeru treba pristopiti cum grano salis, sploh upoštevaje, pravno podlago, nastanek ter modus operandi aktualne KPK, o čemer smo tu že pisali, vse okoliščine primera, vključno s sodbami upravnega sodišča, zlasti pa pretekla diskurzivna vztrajanja aktualnega pravosodnega ministra, zadoščajo za ugotovitev, da je situacija v zvezi z institutom generalnega državnega tožilca nevzdržna, vsaj zato, ker je ni mogoče primerjati s katerokoli urejeno pravno državo v EU. Tu je razmak med formalno predpisanim in dejansko organizirano hipokrizijo preprosto pač prevelik, da bi se ga dalo kakorkoli prepričljivo opravičevati.

Toda napisanemu navkljub, generalni državni tožilec odgovornosti ne želi sprejeti, še manj pa potegniti na njej utemeljene ustrezne konsekvence. V takem primeru bi bilo pričakovati, da nam na pomoč lahko priskoči pravo, ki naj bi vsebovalo razumen in sorazmeren mehanizem, s katerim bi lahko za to odgovorne in pristojne državne institucije vzpostavile pravnim standardom ustrezajoče stanje.

A slovenska zakonodaja glede razrešitve generalnega državnega tožilca pravi naslednje: »o razrešitvi generalnega državnega tožilca odloči Državni zbor  Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta. Pred odločitvijo Državni zbor Republike Slovenije pošlje predlog v mnenje Vladi Republike Slovenije. Predlagatelju, vodji državnega tožilstva in organu, ki daje mnenje o predlogu za razrešitev, mora biti dana možnost, da se neposredno pred organom, ki odloča o razrešitvi, izjavijo o predlogu za razrešitev. Zoper odločitev o razrešitvi je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe. Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe oz. pritožbe zoper odločbo.«

Taka normativna ureditev je naravnost katastrofalna. Spodbuja nesprejem odgovornosti, cehovsko solidarnost, politizacijo, krni bistvo delovanja ustavno-političnega sistema, dodatno in nerazumljivo obremenjuje sodstvo ter, nenazadnje, spodbuja dolgotrajne, zavlečene postopke, v katerih se vse razvodeni.

Vse to potrdi v uvodu opisani primer. Generalni državni tožilec ne sprejme odgovornosti, iz različnih razlogov, a lahko tudi zato, ker ve, da je njegovo razrešitev zelo težko, domala nemogoče doseči. Državnotožilski svet, ki bi v urejenih pravnih državah z dolgotrajno tradicijo obstoja strokovne etike najbrž res bil najprimernejše telo za varstvo strokovnosti in avtonomije tožilstva, svojo vlogo v skladu s pričakovanji post-totalitarne družbe odigra v smislu cehovske solidarnosti.

A četudi je ne bi in bi predlagal razrešitev, bi izbruhnil znani diskurz o politizaciji tožilstva, češ da sedaj politiki, sedeči v parlamentu, razrešujejo imenovanega v skladu s svojimi političnimi preferencami. In ta argument, četudi uporabljen v pravkar opisani neprimeren namen, je na mestu. Kaj pa naj bi imel Državni zbor s funkcijo Generalnega državnega tožilca? Ta zadnji je prvovrstni pravosodni funkcionar in za delovanje pravosodja je v vsaki normalni državi vendar odgovorna vlada.

Pri nas pa, reci in piši, je njena vloga zreducirana na podajanje mnenja! Odlično. Taka ureditev vlado, njenega premierja in pravosodnega ministra v naprej odveže vsake odgovornosti. Zato lahko rečeta, da sta nekaj ali še več povedala, institucionalni mehanizmi pa da vemo, kakšni so. In zgodi se, seveda, nič. Odgovornost ni sprejeta, ceh deluje, v parlamentu pa se grizejo naši in vaši, kako bi bilo treba nekaj (ne)storiti, pa itak ne morejo, ker ni predloga, čeprav bi ta po mnenju vlade, sicer previdnem, moral biti…

In za konec, če bi že predlog bil in bi se celoten postopek razrešitve nekako le odvil, bi se zadeva nadaljevala na upravnem sodišču, ki bi odločalo v upravnem sporu. Toda o čem? O pravici ostati vodilni pravosodni funkcionar? O tem, ali je nekdo bil dovolj ali premalo koruptiven, da še zaseda funkcionarsko mesto? O tem, ali je bil spoštovan politični postopek razrešitve, ki je, morda res po kakšnem izvirnem kriteriju, upravna stvar?! In nazadnje bi zadeva morda celo končala na Ustavnem sodišču, ki bi kakšno določbo zakona razveljavilo in postopek, kot je v Sloveniji navada, vrnilo na začetek?

Morda je v teh odstavkih preveč karikature. Toda njihov namen je jasen: opozoriti na logično in po naravi stvari nevzdržno aktualno pravno ureditev na nekem področju, ki je ključno za delovanje pomembnega dela pravosodja. Ta nesmisel pa ni izjema, temveč pravilo, kako se v naši državi normativno zapleta sistem zavor in ravnovesij. Tako da se primarno zavira vsakršno sprejemanje odgovornosti.

Kako bi zadeva morala biti urejena? Generalnega državnega tožilca imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra za pravosodje. Če imenovani dela slabo, koruptivno in/ali nezakonito, je to politična odgovornost vlade, ki je nedvomna in povsem jasna pred parlamentom in občestvom volivk in volivcev. Imenovani pa jasno nosi tudi svojo subjektivno odgovornost. Upravno sodstvo v teh političnih razmerjih nima kaj početi, ker funkcionar pač nima nikakršne ustavne pravice zasedati funkcionarsko mesto, četudi bi bil razrešen neutemeljeno.

Taka ureditev je preprosta, pregledna in zato spodbuja odgovornost. In, seveda, je svetlobna leta stran od skupščinskega sistema, ki ga imamo očitno še naprej v veljavi v Sloveniji. Za izboljšanje stanja slovenske pravne države bo zato treba delati tako na ljudeh kot na normativni ureditvi. Oboje skupaj se trenutno vrti in oplaja v negativnem začaranem krogu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.