c S
Skeleča radost ob prazniku države
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
24.06.2011 Jutri bomo obeležili dvajseto obletnico samostojne slovenske države. Ta mejnik je služil kot sprožitelj številnih razprav, ki so pokrivale celoten vektor razpoloženj: od patetično patriotskih izlivanj čustev do ciničnega sikanja skozi zobe večnih nergačev, generalov po neudeleženih bitkah s figami v žepu. Kot vselej je resnica nekje vmes. Ta praznik zato zaznamuje skeleča radost.

Radost je samoumevna. Kdo ne bi bil iskreno vesel, da živimo v lastni državi slovenskega naroda. Da kot taki uživamo privilegij suverene enakosti pod mednarodnim pravom in da, kot pravi znana krilatica teh dni, smo končno sami gospodarji svojih usod. Če se tega zavedamo ali ne, ta dvajsetletna država je vendarle del našega družbenega jaza; je tisto, kar smo in bomo.

Ta država je v dveh desetletjih dosegla ogromno. Pravzaprav vse. Afirmirala je vse atribute državnosti. Ko bomo drevi stali na starem-novem Plečnikovem Kongresnem trgu, ki je po petih desetletjih vendarle dobil nazaj svoj stari sijaj, bo naša država – in to ni puhlica – članica dobesedno vseh mednarodnih organizacij. Imela bo vse, kar država v mednarodnem merilu mora imeti, in tega se moramo ne le veseliti – na to moramo biti ponosni.

To je torej tista iskrena radost, ki nas lahko upravičeno preveva. Toda ta radost je hkrati tudi skeleča. Kljuva jo ost spoznanja, ne da smo, kot pravi neka pesem o praslovanu, za j vse, kar se je dalo, temveč da je pot do normalnosti; do tega, kar po vsebini zaznamuje državo zahodnega tipa, še zelo dolga.

Patološki dogodki zadnjih dvajsetih let, ki svoj maksimalni spin dobivajo prav v teh dneh in tednih, v politiki, gospodarstvu, šolstvu, religiji in v javni sferi nasploh so in niso slovenski unikum. Bežen pogled na razvoj zahodnih demokracij pokaže, da so se te v izvornih fazah soočale vsaj s podobnimi, če že ne identičnimi problemi. Nepotizem, korupcija, brezsramno plenjenje javnega dobra, odsotnost pravne, politične, včasih vsakršne kulture: vse to so družbeni pojavi, ki so bili lastni vsem nastajajočim državam na poti v resnično demokracijo.

Slovenija v tem pogledu tako ni nikakršen unikum. Naša težava je »le« v tem, da se skupaj z drugimi vzhodnoevropskimi državami, to namreč smo, s temi pojavi spopadamo vsaj kakšnih petdeset, če ne celo sto in več let kasneje kot t.i. ustaljene demokratične države zahodnega tipa. Tu vsekakor smo in najbrž vselej bomo zgodovinski zamudniki.

Prav tako nismo unikum z vidika relikvij totalitarnega sistema. V tem oziru delimo, ponovno, enako usodo kot drugi vzhodnoevropski narodi. Totalitarni sistem je na nas in v nas zapustil deformacije vseh vrst: psihološke, osebnostne, relacijske, družbene in obče medčloveške. To so fakti, ki se jih ne da odstraniti čez noč, če sploh pri določenih generacijah, ker največkrat učinkujejo na ravni nezavednega in pronicajo v samoumevno pojmovanje družbene (ne)realnosti.

Slovenski unikum se pokaže šele v kombinaciji prej povedanega z zgodovinsko izpričano odsotnostjo zavesti o pomenu liberalne družbe. Naši predniki, v veliki meri pa tudi mi, nikdar niso živeli v okolju, kjer bi bil prva in primarna vrednota posameznik: njegova svoboda ter dostojanstvo. Vselej smo bili plen in v funkciji korporativističnih entitet, bodisi cerkvenih, bodisi posvetnih, ki so segale od rdeče do modre barve. Slovenski človek zgodovinsko gledano ni  razvil zavesti o političnem, ki je v celoti pogojeno z merilom posameznika.

Tako pač je bilo in ostaja. Ob tem in o tem si ni vredno razbijati glave in puliti las, priznamo si lahko le, da smo bili leta 1991 v svojih inspiracijah, na srečo, preveč naivni. Upali smo, da bomo čez noč postali druga Švica in ob tem povsem spregledali, da nam naš obstoječi družbeni kapital po vsej verjetnosti realizacije tega cilja ne bo nikdar dopuščal. To je bila torej utopija, ne v Mannheimovem smislu: kot prezgodnja resnica, pač pa utopija v pravem pomenu besede: vizija nečesa, česar ni.

In prav to je tisti skeleči občutek, ki v teh dneh prestreli našo radost. Pri tem pa ta ostaja neomadeževana. Zakaj nauk vse te zgodbe je preprost: potrebovali bomo vsaj še tri desetletja, da odplačamo dolgove prejšnjih generacij, da se osvobodimo njih spon, da bodo lahko otroci naših otrok zaživeli v bolj normalni družbi in državi. Če se bo ta tedaj še imenovala Slovenija, bo temu tako tudi zaradi našega sedanjega in bodočega prispevka. To pa je neznanski privilegij.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.