c S
Diabolični argument s Hradčanov
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
26.10.2009 Tako blizu, kot je Lizbonska pogodba zaključku postopka ratifikacije, ni bila še nikoli.  Potem ko sta ji ustavni sodišči v Nemčiji in na Češkem prižgali zeleno luč, ko so irski volivci na ponovljenem referendumu vendarle rekli Yes in ko je poljski predsednik slovesno, skorajda kičasto, blagovolil podeliti svoj podpis, se zatika samo še na Češkem.

Na prelepih (tudi Plečnikovih) Hradčanih visoko nad Prago namreč že drugi mandat domuje predsednik Vaclav Klaus, ki si je v tem statusu v notranjepolitičnih, mednarodnih, še posebej pa v odnosih znotraj EU, pridobil sloves političnega enfant terrible. Zagrizeni evroskeptik, kot se sam opisuje, je tokrat z Lizbonsko pogodbo v svojih kartah dobil jokerja, ki ga očitno ne namerava kar tako zaigrati. Dokler Klaus ne podpiše zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, Češka postopka njene ratifikacije ne more zaključiti.

Čeprav je češko ustavno sodišče enkrat že pozitivno odločilo o skladnosti Lizbonske pogodbe s češko ustavo in čeprav so jo potrdili tudi Irci, na odločitev katerih je Klaus med drugim vezal svoj podpis, mu to še ne zadošča. Nasprotno, poslanci, ki so blizu njegovi politični usmeritvi, so Lizbonsko pogodbo še enkrat predložili v odločanje češkemu ustavnemu sodišču, Klaus sam pa je svoj podpis vezal na nov pogoj. Ta je bil nekaj časa zavit v tančico skrivnosti, kasneje pa se je izkazalo, da se je domislil diaboličnega argumenta.

Zdaj ko je ratifikacijski postopek praktično pri koncu, se naj bi ponovno odprl, da bi si Češka izgovorila izjemo (opt-out) iz EU Listine temeljnih pravic. Zakaj? Zato, ker bi se – po Klausovem prepričanju seveda – le tako lahko preprečilo, da sudetski Nemci, ki so po drugi svetovni vojni zapustili svoje domove in premoženje na Češkem, tega sedaj skozi zadnja vrata s pomočjo Lizbonske pogodbe ne bi mogli zahtevati nazaj.

Klausov argument je po mojem prepričanju brez vsakršne pravne podlage. Vprašanje sudetskih Nemcev in njihovega premoženja je bilo urejeno z Beneševimi dekreti, ki so prestali tudi test skladnosti s pravom EU v času čeških pogajanj za vstop v EU. Še več in kot je to potrdila tudi skupina zunanjih strokovnjakov v svojem pravnem mnenju, pripravljenem na zahtevo Evropskega parlamenta, zaplemba premoženja v skladu z Beneševimi dekreti v okviru prava EU ne poraja nobenih vprašanj, ker ratione temporis preprosto ne sodi v pristojnost prava EU. To namreč ne velja retroaktivno. Kar se tiče same Listine temeljnih pravic, pa ta tako ali tako primarno zavezuje in je naperjena proti institucijam EU in ne zoper države članice.

Če je temu tako, zakaj Klaus prihaja na dan s takšnim argumentom? Del odgovora se skriva v namenu zavlačevanja procesa ratifikacije, da bi ta potekal tako dolgo, da bi na volitvah v Veliki Britaniji prišli na oblast torijci. Ti so namreč kot del svojih predvolilnih obljub tudi napovedali, da če Lizbonska pogodba, ki jo je Velika Britanija sicer že ratificirala, do njihovega prihoda na oblast ne bo ratificirana v celotni EU, bodo o njej razpisali referendum. Izid tega pa naj bi bil v tradicionalno EU-skeptični Veliki Britaniji že v naprej znan.

Toda to je le del odgovora, ki pa je hkrati tudi manj pomemben. Bistvo Klausovega ravnanja in s tem tudi polnokrvna diaboličnost njegovega argumenta se kaže pri sklicevanju na sudetske Nemce. Ta tema namreč sega nazaj v izjemno občutljivo obdobje druge svetovne vojne, ki je bila polna različnih krivic, katerih rane se še vedno niso v celoti zacelile. Projekt EU je bil in ostaja namenjen celjenju teh ran in preprečitvi, da bi se kaj podobnega ponovilo v prihodnosti. S tem ko češki predsednik v kontekstu ratifikacije Lizbonske pogodbe, ki nima z drugo svetovno vojno opraviti ničesar, ponovno odpira boleče teme, skuša EU prizadeti tam, kjer je najbolj ranljiva.

Pri takšnem ravnanju pa sploh ni prvi. Z nekaj zgodovinskega spomina se bomo spomnili, da je s podobno bizarno idejo in odkritim mala fide udarcem pod (nemški) pas prišel na dan že nekdanji predsednik poljske vlade Jaroslaw Kaczynski. Svoje nasprotovanje, da bi Poljska izgubila privilegiran položaj pri številu tehtanih glasov za glasovanje v Svetu EU, je utemeljil z argumentom, da če se Poljski ne bi zgodila leta med 1939 in 1945, bi danes imela 66 milijonov prebivalcev, kar pa ustreza in celo zahteva privilegirano število tehtanih glasov.

Takšni argumenti so nesprejemljivi, ker so po svoji vsebini bodisi povsem hipotetični ali pa brez pravne podlage. Kontekst, v katerem so podani, kaže, da je njihov namen predvsem zaostriti situacijo, potem ko se pogajanja za določeno državo članico niso dobro izšla, ali pa so se izšla v nasprotju s pričakovanji in željami posameznih političnih akterjev v državi članici.

Namen takšnih argumentov je tako predvsem škoditi, ustvarjati občutek krize in s pritiskanjem na gumb druge svetovne vojne morebiti odpreti še žive rane in tako sprožiti niz medsebojnih obtoževanj med državami članicami o zadevah, ki z današnjo EU v veliki meri nimajo več opraviti ničesar, lahko pa jo zamajejo v samih temeljih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.