c S
Pravni pakt o nenapadanju
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
14.08.2015 Pred kratkim sem bil poučen, da med slovenskimi pravniki menda obstaja pakt. Pakt o nenapadanju. Ta pakt včasih prekrši kakšna knjiga, ki upoštevaje vse gabarite, zavest in stanje slovenske pravne stroke, predstavlja aberacijo, pomoto in poraja celo začudenje, kako je do njene izdaje sploh lahko prišlo.

Priznam, da nisem razumel, ker nočem in ne morem razumeti. Večje neumnosti, kot je denimo domnevni pakt o nenapadanju med pravniki, ni in ne more biti. Kaj pa naj bi to sploh pomenilo? Da se ne streljamo, najbrž ne? Da se ne tepemo, najbrž tudi ne? Da se ne zmerjamo, prav tako ne? Da kritično ne soočimo argumentov tedaj, ko se ne strinjamo? Prav gotovo tudi ne.

Toda pozor, pakt o nenapadanju naj bi predstavljal prav to: ohranjanje harmonije, za vsako ceno, med našimi. In, najbrž, vehementno udrihanje po tistih, ki niso naši, ali pa niso več naši. Če to drži, gre za čisto cehovstvo, pajdaštvo, ki pač ni vredno nobene stroke, kaj šele pravne.

Pa da ne moraliziramo, kdo je koga ali česa vreden oz. ne, na področju pravne stroke gre preprosto za to, da po definiciji, samo po sebi, pakti o nenapadanju ne morejo obstajati. Pravo je, naj to še enkrat ponovim, vendar diskurzivna praksa. Ni nekaj objektivno danega, niti od boga, ki ga za marsikoga več ni, niti od neke vseznalske stroke ter njenih posvečenih pravnih mnenj.

Pravo je argumentativna praksa, ki stoji ali pade na prepričljivosti argumentov. Toda, kako naj se gremo vendar argumentiranje in ocenjevanje prepričljivosti argumentov, če pa med nami velja pakt o nenapadanju? Pakt, ki sam po sebi, preprečuje odprto nestrinjanje s sogovornikovim argumentom in podajanje drugačnih rešitev.

V rubriki, saj ni res pa je, sem celo zasledil, da tovrstni pakti menda obstajajo celo na samih sodiščih med sodniki, ki v izogib konfliktom s to ali ono svojo kolegico celo pustijo »pri miru« sodbe, ki sicer ne bi smele stati inu obstati. Če to drži, in upam, da ne, potem so res globoko zabredli.

Če je torej pakt o nenapadanju v sami biti nezdružljiv s pravom, kako torej pojasniti njegov obstoj? Po mojem mnenju ima opraviti s tremi faktorji: avtoritarnostjo, neznanjem in pragmatičnostjo. Avtoritarno-hierarhično voden sistem ne tolerira nasprotnih mnenj. Je piramidalno voden, zahteva usklajenost in podvrženost.

Neznanje ne omogoča nasprotnih mnenj. Če sem argumentativno inferioren, ne morem svojemu sogovorniku parirati z nasprotnimi argumenti. Zato sem tiho in delam svoje, kot mi pač naročijo ali od mene implicite pričakujejo. Ora et labora. Ta drugi faktor je tesno povezan s prvim prek nečesa, kar nosi naziv uravnilovka in kadriranje po načelu intelektualne dirke navzdol.

Nazadnje je tu še faktor pragmatičnosti. Če odštejemo vse mogoče pejorativne atribute, ki bi mu jih bilo mogoče pripisati, in ga pogledamo v najboljši luči, dobimo argument preštevilnih: pa zakaj bi se v opisanem sistemu, ki tako ali tako ne kraljuje z znanjem, izpostavljal in lomil zobe na kosteh, ki jih ne bo mogoče nikdar pregrizniti? Raje imam, tokrat če sem dovolj pameten, mir in delam svoje. Labora et ora.

Če vsaj nekaj od napisanega drži, da torej ni vse zraslo na zelniku tega avtorja in njegovih prišepetovalcev, je pakt o nenapadanju ena velika mizerija. Prav zato verjamem, da je njegova zadnja ura že zdavnaj odbila. To, seveda, ne pomeni, da se bomo sedaj vrgli drug na drugega, temveč, da se bomo bolj približali idealu pravnega. Dialoški praksi v epistemološki skupnosti, katere ekskluzivnost je utemeljena izključno na meritokraciji, in katere poglavitni namen je vendarle delati ne le dobro (zase), ampak predvsem prav.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.