c S
Ustavna obtožba kot lakmusov test
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
01.02.2010 Potem ko je v slovensko javnost kot strela z jasnega udarila za konec prvega desetletja enaindvajsetega stoletja docela nenavadna novica, da je predsednik republike z visokim državnim priznanjem odlikoval zadnjega šefa komunistične tajne službe UDBA, je bila po zvodenelih protestih nekaterih skupin civilne družbe in dela političnega prostora vložena prva ustavna obtožba zoper šefa države v samostojni Sloveniji

Ta je bila v javnosti hitro pospremljena (tudi) s pravnimi mnenji, da gre za izrecno politično dejanje opozicije, ki je zaradi razporeditve sil v parlamentu že v naprej obsojeno na propad in kot takšno še toliko bolj nesmiselno. V samo vsebino ustavne obtožbe se je pri tem poglobil malokateri pravni strokovnjak, še manj mnenjskih voditeljev, zato smo tudi mali ljudje z njo seznanjeni slabo, ali pa sploh nismo.

Pa vendarle, kot ponavadi, vsi že vse vemo o ustavni obtožbi, pri čemer pa moram priznati, da sam marsičesa ne razumem. Tako zame ostaja uganka, zakaj se toliko poudarja, da je vložitev te ustavne obtožbe izrazito politično dejanje. Kakšno pa naj bo? Vloži jo najmanj 30 poslancev, o njeni predložitvi Ustavnemu sodišču pa odloči večina v Državnem zboru. Vsi omenjeni v prvi fazi postopka ustavne pritožbe so politiki par excellence. In od njih se po naravi stvari pričakuje, da ravnajo politično. Ustavna obtožba je zato v osnovi politični instrument, ki pa lahko uspe le, če je ustrezno pravno utemeljena.

Ne glede na to, ali bo vložena ustavna obtožba slednjič spoznana za utemeljeno ali ne, je, priznam, vsaj v enem delu presenetljivo dobro argumentirana. Predlagateljem je uspelo dejanje šefa države, ki je na prvi pogled sporno zgolj na nekem simbolnem nivoju, pronicljivo prevesti v ustavnopravni jezik. Najbolj otipljiva je prav gotovo trditev, da akt odlikovanja konkretnega funkcionarja neposredno krši ustavno pravico do osebnega dostojanstva vsem žrtvam represivne institucije UDBE, tako živim kot mrtvim.

Toda, kot rečeno, resnična vsebina ustavne obtožbe zanima le malokoga. Glede na konstelacijo slovenskega političnega prizorišča in javnomnenjskega razmišljanja zgrajenega okoli njega je malo verjetno, da bi v tem trenutku uspela kakršnakoli ustavna obtožba, pa če bi bila še tako utemeljena. Po slovenski naravi stvari so določena dejanja vselej negativno etiketirana kot politična, spet druga pa so vselej pravna ali podkrepljena s katero od uporabnih strok. V razmerah diskurzivnega prepada v odsotnosti želje po resničnem, kar se da inkluzivnem dialogu kaj drugega tudi ni pričakovati.

Vendarle pa slednje ni poanta, še manj pa zaključek pričujočega pisanja. K pisanju prav te kolumne me je spodbudila radijska kontaktna oddaja, kjer je voditeljica za kakšne več kot pol ure omogočila ljudem, da z neposrednim javljanjem v oddajo povedo svoje mnenje o vloženi ustavni obtožbi. Imeli smo kaj slišati. Tisto, kar smo slišali, pa na nek način v celoti opraviči vložitev ustavne obtožbe.

Ta se je izkazala za prvovrsten lakmusov test slovenskega razumevanja demokracije. Če zanemarimo, za namene tega pisanja dobrodošlo, z vidika profesionalizma novinarskega poklica pa precej vprašljivo dejstvo, da je voditeljica dopustila, da se je razprava zelo oddaljila od zastavljenega vprašanja, je bilo tistih trideset minut izjemno pomembnih za razumevanje patologije slovenske demokracije.

Pošteni državljani, za kaj bi dvomili v to, so rohneli, da je absolutno nedopustno, da se podvomi v ravnanje predsednika države; kaj šele da se ga obtožuje in zoper njega vlaga obtožnico. Tega si ne sme dovoliti nihče, še najmanj pa mlečnozobi (opozicijski) politiki. Takšno ravnanje je nedostojno. Predstavljajte si, kako osebno prizadene predsednika! Tiste, ki tako ravnajo, bi morali, tokrat sicer ni nihče zahteval, da se jih postavi pred zid, nabrcati v rit, dokončno nagnati iz politike, ker delajo samo škodo, in jih nazadnje strpati v arest. Vse skupaj, in temu so sodelujoči v oddaji pritrjevali en za drugim, je naravnost nezaslišano. Če bi si to dovolili zoper maršala Tita, na katerega smo vsi ponosni, bi že čutili prave posledice. Sicer pa, kaj naj bi zdaj naredili z nekdanjim šefom UDBE?! On je pač ravnal po tedanjih zakonih in tisti so bili takšni časi, da se je pač moralo prisluškovati…

Takšna so bila stališča slovenskih državljanov, ki so odmevala v zvočnikih mojega avtomobila na poti domov, vse dokler nisem izgubil signala radijske postaje. V mojih mislih pa, hočeš nočeš, odmevajo še naprej. Kako naj ne bi, saj kažejo, da na pojmovni ravni, ko pridemo do razumevanja temeljnih postulatov slovenske pravne države, demokracije in ustavnosti, Slovenci pravzaprav ne živimo v istem družbenem svetu, niti ne v isti državi. Zato, in prav zato, nismo sposobni dialoga. Ne samo, da slovenski čoln ne pluje pod skupno zastavo. Že dolgo je razbit, njegovi ostanki pa v temni noči tonejo drug mimo drugega. 

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.