c S
Uokvirjena ideologija
dr. Matej Avbelj Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com
13.05.2019 Ljudje smo ideološki. Tudi pravniki. Pa če je kdo zaradi tega še tako razburjen. Zatrjevanje nasprotnega kategorično zgreši pomen človeka kot mislečega subjekta. Če sem subjekt, ki mislim, to nujno pomeni, da si notranji in zunanji svet razlagam v skladu s svojo vrednostno shemo. Samo prek svojega vrednostnega sita, ki je na eni strani, v svojem jedru, verjetno kar prirojeno, na drugi strani pa dinamično in podvrženo nenehnemu spreminjanju, dokler sem živ, lahko dostopam do fizične in še bolj družbeno-pojmovne realnosti.

Ko živim, motrim in ustvarjam svet okoli sebe. Kot pravniki pa ga celo institucionaliziramo, po ideološki podobi sebe in družbenih, vrednostnih skupin, ki jim pripadamo. To, in tako pravniška kakor tudi sodna ideologija, je dejstvo. Bolj zanimivo vprašanje pa je, v kolikšni meri uspe in sme ta ideologija prodreti v sodniško pravniško delo. Kaj ji preprečuje njeno prevlado? Z drugimi besedami, kako uokviriti ideologijo, da pravo ostane tudi pravo in ne le ideološki konstrukt vplivnih pravniških skupin?

Namen raziskovalnega projekta o Ideologiji na sodiščih tako ni razpravljati o tem, da so sodniki levi in desni; konservativni, liberalni ter nekaj vmes. To že vemo in tega niti nima smisla raziskovati. Bolj zanimiva so druga vprašanja. Na primer, zakaj se kot družba pretvarjamo, da sodniki to niso; in zakaj se pravniki, tudi sodniki, javno vedejo, da oni to niso. Ne samo zanimivo, ampak tudi problematično bi bilo, če bi bila večina pravnikov ali večina sodnikov samo levih ali samo desnih. To bi pomenilo neskladje z zapovedanim pluralizmom v demokratični družbi, ki ni le odraz njenega zdravja, temveč garancija za delujoč sistem zavor in ravnovesij, ki naj ščiti pred arbitrarnim izvajanjem oblasti.

V  urejenih demokratičnih državah tudi znotraj pravnega stanu običajno obstaja zgleden vrednostni pluralizem. Skrb za ideološko arbitrarnost je tamkaj torej skorajda odveč. Še vedno pa ostaja potreba po uzdanju ideologije, da ta ostane v pravno predpisanih okvirih. Najbolj učinkovit okvir za zamejevanje vpliva ideologije na sodno odločanje je tekst pravnih aktov sam. Tekst je tisti, ki uokviri njegovega razlagalca in mu nalaga, da ostaja znotraj predpisanih tekstualnih okvirov, ne glede na svoja drugačna ideološka stališča.

Da to res deluje, sta dokaz tako komunistična predosamosvojiteljska ustava, kakor tudi liberalna ustava samostojne Slovenije. Komunistične ustave pred letom 1991 so bile predvsem ideološki pamfleti in njihovi razlagalci, kolikor so se ustave v praksi sploh uporabljale, so bili zavezani s to uradno komunistično ideologijo. Tej so vdihovali življenje v konkretnih primerih, pri čemer pa to seveda ne pomeni, da so bili vsi pravni razlagalci komunisti. Nikakor ne. Njihova ideologija je bila lahko tudi povsem drugačna, vendar so svoja vrednostna prepričanja morali podrediti uradni ideologiji. Pri tem je, zaradi specifične morale prava, kot bi dejal Fuller, ta s pravom predpisana komunistična ideologija počasi, z obilno pomočjo ostalih socializacijskih procesov, pronicala tudi v osebno moralo slovenskih pravnikov.

Obraten proces pa se je začel odvijati po osamosvojitvi. Z liberalno ustavo, ne tisto, ki jo je napisala liberalna stranka, saj take v Sloveniji še do danes nismo imeli, temveč tisto, ki v osrčje svoje zaščite postavlja posameznika,  in ne državo ali interese vladajoče partije ter njenega oblastnega razreda, so se tudi prenekateri prej komunistični pravniki spremenili v liberalce.

Na študiji primera vsaj enega sodnika slovenskega ustavnega sodišča namreč raziskovalni projekt Ideologija na sodiščih dokazuje, kako se lahko posameznik, katerega ideologija je bila pred tem dobro znana, izpričana, celo institucionalizirana, spremeni, bodisi pod pritiskom ustavnega teksta ali pa novih sistemskih vrednostnih pričakovanj, v liberalca, in to ne samo na družbeni ter avtoritarni ideološki dimenziji, temveč celo na ekonomski.

Razpravljanja o ideologiji na sodiščih zato niso namenjena temu, da pravo spremenimo v poulični diskurz, kot skrbi nekatere. Nasprotno, gre za to, da z raziskovalnim delom prispevamo k večjemu zavedanju o tem, kateri vsi faktorji, tudi ideologija, vplivajo na naše pravotvorno delo in kako zagotoviti, da bi v skladu z uveljavljenimi kanoni pravnega diskurza pravo zares opravljalo tisto vlogo, h kateri je družbeno poklicano. In da ne bi, namesto tega, s pomočjo pravnega jezika ustvarjalo le videz pravnosti. S tem pa nujno tudi pravičnosti.