c S
Sproščena Evropa
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
13.03.2015 Na napakah se učimo, a zgodovina se ponavlja. Ta logični, toda vseprisotni življenjski paradoks, spet dobiva domovinsko pravico v Evropski uniji. Čeprav je prav slednja iz bridkih izkušenj druge svetovne vojne potegnila moč za prelom s starim in zasuk v trajni mir, pa ji na področju reševanja ekonomske krize to ne gre tako dobro od rok.

Evropska unija, še posebej pa njeno evrsko območje, že najmanj od leta 2010 dalje ječi pod bremenom sprva finančne in kasneje ekonomske krize. Najbolj so bile prizadete t.i. periferne države, pri čemer periferija ni le nerazviti jug, ampak je vanj padel tudi keltski tiger. Kriza je sicer prizadela veliko večino držav, ne le tradicionalno najbolj ekonomsko razrahljanih. Daleč najslabše pa jo je odnesla Grčija.

Evropska unija na ekonomsko krizo ni bila pripravljena, niti ni bila usposobljena za njeno reševanje. Področja, na katerih je kriza udarila, še posebej bančni sektor s prelivom v velike fiskalne minuse, so bila nenazadnje v pristojnosti držav članic, ki so se pravno zavezale, da bodo ostale v okviru dogovorjenih ekonomskih gabaritov. Te je na pravno zavezujoč način, resda brez avtomatičnega sankcijskega aparata, opredelil Pakt stabilnosti.

A kot je dobro znano, se Pakta stabilnosti nista držali niti največji državi evrske skupine, Grčija pa je, da bi lahko sploh prevzela evro, celo potvorila svoje statistične podatke. Evropska unija, še bolj pa njene države članice, so tako vodile precej sproščeno ekonomsko politiko in temu ustrezen je bil tudi rezultat čez nekaj let. Skorajšnji bankrot Grčije, nesluteni pribitki na obveznice nekaterih držav in evro pod grožnjo domino-efekta svojega hipnega propada.

Ker v sili še hudič muhe žre, je vrag moral odnesti tudi grško šalo in z njo evropsko sproščenost. Začelo se je obdobje trpkega varčevanja, menda zaukazanega s strani nemškega hegemona. Prav tako so se države dogovorile, da bodo odslej vendarle spoštovale svoje zaveze in ker so najbrž vedele, da temu prostovoljno ne bo čisto tako, so prenesle cel kup novih pristojnosti na EU, ustanovljeni pa so bili tudi novi institucionalni  kontrolni mehanizmi.

Potem ko je EU najprej na improviziran način tudi s pomočjo IMF, kasneje pa s trajnim fondom, pogasila požar na periferiji in zgradila požarni zid okoli evra, se je odločila tudi za domnevno dolgoročen trajnejši način izogibanja krizi. Uvedeni so bili preventivni in kurativni postopki, podčrtani s sankcijami, za primere fiskalne nediscipline držav članic ali pa za prevelika ekonomska neravnotežja. Ti mehanizmi, ki so pravno temeljili na t.i. six in two-packu uredb in direktiv, naj bi zagotovili, da zaradi prevelike sproščenosti EU ne bi že pojutrišnjem pristala v novi krizi.

Zadnje dogajanje, kjer je Francija kljub vztrajanju pri odmiku od fiskalnih pravil, dobila ponoven dvoletni odpustek in s tem ponovno potrdila načelo, da vse kar je dovoljeno velikim, naj bo tudi malim, kaže na to, da se je EU vendarle spet odločila sproščati. To sproščanje ni le kvantitativno pod okriljem ECB, ampak je predvsem kvalitativno v okviru mehkejše roke Komisije pod manj budnim očesom Evropskega Sveta.

Nekateri bodo to razglasili za zmago razuma, celo kot žarek upanja na horizontu skorajšnjega konca kapitalistične Evrope, ki sta ga prinesla zmaga Sirize in vzpon drugih prav tako progresivnih sil. Kaj pa vem. Vse skupaj ponovno, bolj ali manj, pritrjuje dejstvu, da bo Evropa še naprej načelno vztrajala pri svoji nenačelnosti, v upanju, da se bodo problemi ob čim večji ohranitvi statusa quo rešili sami od sebe. Wishful thinking.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.