c S
Naše skupne vrednote
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
06.09.2021

Na pravkar minulem blejskem strateškem forumu se je poglobljeno, prepričljivo in precej vključujoče razpravljalo o prihodnosti Evropske unije. Izbor osrednje tematike, seveda, ni bil naključen. Za tiste, ki tega morda niste niti opazili, ali pa ste že pozabili, velja poudariti, da smo vendarle sredi potekajoče konference o prihodnosti Evrope, v kateri naj bi državljanke in državljani  izrekli svoje skrbi in svoja pričakovanja do EU v prihodnje. Kot se je izkazalo na Bledu, je v osrčju razprav o evropski prihodnosti eno izmed najbolj izpostavljenih vprašanj tisto, ki se dotika naših skupnih vrednot.

K njim so se zaklinjali voditelji držav članic Evropske unije. V ospredje sta jih postavila predsednik Evropskega parlamenta ter Evropskega sveta. Naše temeljne skupne vrednote stojijo tudi na prvem mestu v Lizbonski pogodbi, ki jih širokosrčno našteva že v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji. Deklaratorno soglasje o naših skupnih vrednostnih temeljih, če izvzamemo madžarskega predsednika vlade, ki se je očitno povsem zaciklal v svoj partikularni, domačijski politični kontekst, je domala popolno.

Hudič pa je, kot vselej, v podrobnostih. Tam, kjer je treba te vrednote preliti v prakso in jih tudi dejansko živeti. Vsaj zadnje desetletje v Evropski uniji in še bolj nekaterih njenih državah članicah, z našo na čelu, lahko spremljamo velik razkorak med deklaratornimi zavezami in njihovim udejanjanjem. Še več, kot je na Bledu pronicljivo ugotovil Lojze Peterle, se zdi, da v EU prisegamo na iste besede: o demokraciji, vladavini prava, pluralizmu, varstvu človekovih pravic ter manjšin, a si pod temi, enako zvenečimi izrazi, očitno predstavljamo in tudi počnemo vse bolj različne stvari.

Nekaj epistemološke disonance, pa tudi vsebinskih razlik o najbolj temeljnih vrednotah, gre pričakovati vselej in so potemtakem normalne. Povsem drugače pa je, kadar se te normalne razlike umetno napihujejo, uporabljajo za kovanje političnih dobičkov, ali pa se celo zlorabljajo za poganjanje kulturnega boja. Tedaj nobena zveza, še najmanj pa evropska nadnacionalna zveza, ne more stati in obstati, ker nima več vrednostne skale, na kateri je bila izvirno postavljena. Ostane nam samo še evropska hiša na pesku.

Tak, pesimistični, zaključek ni nujno utemeljen sam po sebi. Evropska unija si lahko privošči tudi mnogo več vrednostne heterogenosti. Koliko, pa je odvisno od odgovora na ustavno vprašanje. To se glasi: kaj naj pravzaprav bo EU?

Če naj postane vse tesnejša skupnost med narodi Evrope, neke vrste nedržavna federacija, potem bodo tudi njeni vrednostni temelji morali biti vse tesnejši. Več integracije terja več vrednostne homogenosti. In obratno: rahljanje integracije, vračanje pristojnosti na nacionalno raven, ponovno krčenje Unije zgolj na ekonomski projekt, dopušča mnogo več vrednostne heterogenosti. Nenazadnje, v mednarodnih odnosih poteka trgovina tudi z nedemokratičnimi državami.

Vprašanje naših skupnih vrednot je tako v biti odvisno od odgovora na ustavno vprašanje evropske integracije. Tega vprašanja pa se vztrajno izogibamo. Tako je bilo tudi na Bledu. Voditelji so se mu spretno izognili. Predstavniki nevladnih organizacij in akademske stroke pa so, kot že tolikokrat poprej, učeno modrovali, da je v EU bolj kot končni cilj, torej kot odgovor na ustavno vprašanje, pomembno samo potovanje.

Do takega zaključka sem bil vselej relativno zadržan. Seveda je pomembno, kako potujemo, kako rešujemo vsakodnevne izzive ter ponavljajoče se velike krize. A vse to ad hoc, tukaj in zdaj, potovanje vse bolj trpi, je vse manj učinkovito, pa tudi vse manj demokratično in legitimno, ker se izogibamo odgovoru na vprašanje, kam pravzaprav gremo. Kaj je ustavni smisel, telos naše integracije?

Zakaj tako ravnamo, pa je tudi jasno. Ustavno vprašanje je težko vprašanje. Vemo, da za končni odgovor ni nikakršnega političnega soglasja in da forsiranje vprašanja utegne ogroziti še tisto enotnost, ki nam jo je uspelo zgraditi doslej. Vse to je res. Vendar odrivanje težkih vprašanj z mize, ne pomeni, da bo vprašanje izginilo ali se enkrat razrešilo kar samo od sebe. Ne bo se. Ker ostaja, ker je težko, pa se mora z njim, že zdaj, v polni meri soočiti vsaj akademski svet.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.