c S
Od pobojev do pravne države
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
04.02.2011 O tej temi se nekoč ni govorilo. Le šušljalo se je. V naših gimnazijskih dneh so zgodbe privrele na dan. Na fakulteti so se nas dotaknile in razdvojile – razklale po nekih družbeno vsiljenih, navidezno vodotesnih ločnicah. Razumen dialog ni bil mogoč, saj so ga kalili nemogoči predsodki. Danes lahko postavimo dejstva na svoje mesto, pokažemo njih posledice in predstavimo rešitve.

Najprej dejstva. Ko govorimo o med in povojnih pobojih na Slovenskem, materialni dokazi pričajo o tem, da so se res zgodili. Pregled mednarodnega prava, prakse slovenskih pravosodnih organov: ustavnega sodišča, rednih sodišč, tožilstva, in vpogled v obstoječo slovensko kazensko zakonodajo, potrdi, da so bila ta dejanja protipravna.

Še več bila so kazniva dejanja, zločini, tako po tedanjem in sedanjem pravu. Dejanja, ki ostajajo pregonljiva po uradni dolžnosti in ne zastarajo. Torej, trupla so, za zločine ne gre, a za njih, to je tudi dejstvo, ni nihče odgovarjal.

Odgovor na vprašanje, zakaj je temu tako, in to je pomembno, pa ni pravni. S pravom je v danem primeru vse v najlepšem redu. Pravne podlage so, le tisti, ki so k temu poklicani po uradni dolžnosti, jih niso izvrševali. Odgovornost torej ne leži na nekem abstraktnem pravu, temveč – pravzaprav kot vselej – na konkretnih institucionalnih akterjih.

Posledično,  ker kljub jasnim pravnim zahtevam ni bilo pregona omenjenih dejanj, je prišlo do diskrepance med tistim, kar terja pravna država. Med svetom pravnega najstva in praktičnega dejstva. Rezultat je kriza pravne države. A ne le to.

Gre tudi za moralno krizo. Če tako velikih zločinov nismo preganjali in jih ne preganjamo, po logiki stvari velja, da smo manjša kazniva dejanja dolžni oz. upravičeni preganjati še toliko manj. To pa pomeni, prej ko slej, da je polagoma dovoljeno vse, da »anything goes«. Stanje,  v katerem smo, je tako stanje družbene korozije.

Kaj nam je storiti? V svojstvu pripadnika mlade generacije slovenskih državljanov, ki mu ni vseeno, kako bomo živeli mi in naši otroci, trdno stojim na stališču, da je treba storiti naslednje.

Jasno je treba povedati, da so bili poboji zločini v pravnem smislu. Treba je poudariti, da je njihov ne-pregon v nasprotju s pravom in pomeni njegovo kršitev. Izpostaviti moramo, da je takšno (ne-)ravnanje tedanjih in sedanjih odgovornih oseb nesprejemljivo, zavržno, in ne more postati standard našega postopanja v prihodnje.

Ko to dosežemo, je treba zadevo zaključiti enkrat za vselej. Toda ne v stilu, rekoč, da ne bomo več premetavali kosti, temveč na način, da se pred tem razkrije vsa prikrita grobišča, da se pobite v znak njihovega človekovega dostojanstva pokoplje na civiliziran način. Država jih mora na najvišji ravni razglasiti za »naše mrtve« in jih nato pustiti počivati v miru. Vsem prizadetim pa je treba, prav tako na državni ravni, podeliti ustrezno zadoščenje.

Šele ko bomo to storili, bomo lahko začeli stopati po poti izgradnje resnične pravne države. In kar je, morebiti, še bolj pomembno: šele s tem bomo poplačali naš civilizacijski dolg.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.