c S
Zgoščeni čas starega (leta)
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
21.12.2012 V zgoščenem času starega leta, ko se december izteka in ko skušamo v zadnjem trenutku opraviti vse tisto, kar nam je ostalo, se dogodki vrtijo še z večjo naglico kot sicer. Vlada pa tudi nervoza. Toda v takem času, prav priročno, čeprav nepričakovano, končno vrejo na dan prava vprašanja. Tudi na področju prava in pravnikov na Slovenskem.

Čeprav se dogodki odvijajo, vsaj navidez, nepovezano, vzeti skupaj tvorijo povedno celoto. V mislih imam izjemno pomembno razpravo, ki se je v našem javnem prostoru odvijala v zadnjem tednu ali dveh. Nanašala pa se je, v globalu, na odgovornost sodstva in sodnikov za stanje na področju slovenske pravne države.

Rekli boste, da to pa vendarle ni nič novega in da o tem vprašanju poslušamo litanije že vseh zadnjih dvajset let neodvisne države. To drži, toda z eno samo, a pomembno razliko. Razprava se tokrat ne odvija po političnih logih niti za gostilniškimi šanki, temveč so v njej, pa čeprav prek časopisnih strani, sodelovali tisti, ki so k temu najbolj poklicani. Sodniki sami.

Tematiko dejanske sodniške neodvisnosti v post-totalitarnem tranzicijskem sistemu je odprl nekdo, ki, tako lahko sodimo po njegovi biografiji, sodni sistem pozna do obisti in iz prve roke. Ustavni sodnik Zobec je v svojem osebnem svojstvu na mnenjskih straneh časopisa potegnil vzporednico med subjektivnim in objektivnim delovanjem ameriškega pravosodnega sistema in stanjem v slovenskem sodstvu.

Pri tem je prišel do ugotovitev, ki so samoumevne za vse, ki smo imeli priložnost pobližje spoznati ameriški pravni sistem in njegove akterje ter podobne primerjalne študije, ki so bile opravljene na primeru sodišč v drugih post-socialističnih državah. Na tem področju prednjači zlasti Češka, kjer je mlada generacija v demokraciji zraslih in v tujini izobraženih posameznikov s svojimi podrobnimi študijami v zadnjih letih do obisti razgradila komunistično pravo, kot ga imenujejo, in opozorila na njegove recidive v demokratični ureditvi.

Vse, na kar je opozoril sodnik Zobec, je torej v primerjalni literaturi že znanstveno obdelano in se enkrat v večji, drugič v manjši obliki, pa vendarle tipsko, pojavlja v vseh post-socialističnih državah. Skrb zbujajoče je, da Slovenija to razpravo odpira šele sedaj, torej spet zgodovinsko zamudniško,  in da je to moral storiti nekdo, ki je sam del sistema. Te teme, drugače kot na Češkem, pa tudi na Hrvaškem, niso odprli raziskovalci na fakultetah ad rem, ki bi se lažje, kot konkretni sodni akter, izognili obtožbam usmerjenosti razprave drugam od bistva, torej ad personam.

V to smer so šli tudi odzivi na predstavljeno mnenje in to je škoda. Ker objektivne okoliščine kažejo, da je v delovanju slovenskega sodstva vendarle nekaj narobe, bi bilo dobro to razpravo izkoristi prav za to. Za ad rem identifikacijo resničnih problemov v sodstvu samem. Poanta, ki jo je v svojem odgovoru na mnenje ustavnega sodnika Zobca izluščil predsednik Vrhovnega sodišča, ne more zadeti bistva. Izpostavil je, da je sodniško togo treba znati nositi.

Toda že razsvetljenski mislec Pascal je razložil, da sodniki togo nosijo le zato, da jim drugi – laiki – sploh verjamejo. Bistvo sodnika, in s tem predpogoj zaupanja v sodstvo, torej ne more biti v togi ali v načinu njenega nošenja, temveč v tistemu, ki in kar je pod togo.

Pravo smo primarno ljudje. Primarno pa je pravo tisto, kar z njim počno pravniki in še posebej sodniki. Odgovornost pravnikov, še posebej sodnikov, za stanje pravne države je tako po naravi stvari kvalificirana. Nikakor ne gre zgolj za odgovornost pravnikov kot intelektualcev v javni sferi, temveč gre za intimno poklicno odgovornost pravnikov – prav posebej pa sodnikov – do prava, brez katere obstoj pravne države niti pojmovno ni mogoč.

Vse povedano, seveda, ni zraslo na mojem zelniku, temveč črpa na delu klasičnega angleškega pravnega teoretika H.L.A. Harta. Ta pa je do svojih spoznanj prišel skozi prizmo sociologije prava, torej tako, da je pojem prava izklesal na svojih izkustvih z angleškim pravnim sistemom. In če drži rečenica, da Angleži, za razliko od koga drugega – očitno tudi od nas – dobijo demokracijo že z materinim mlekom, potemtakem tem teoretičnim zaključkom velja prisluhniti tudi v slovenski praksi.

V zgoščenem decembrskem času, takrat torej, ko bi nekdo to najmanj pričakoval, se odpirajo pomembna pravna vprašanja na Slovenskem in na obzorju tudi rišejo pravi odgovori. Do njih bomo prišli samo z razpravami ad rem, nikakor ne ad personam. Hkrati pa lahko ob tistih znanih, grobih moralnih diskvalifikacijah, ki se navadno ob takih razpravah pojavijo, le prostodušno zamahnemo z roko. Te so namreč še en dokaz, da se poslavlja staro in prihaja novo. Za začetek leto.

Vse dobro vam želim.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.