c S
Neliberalna demokracija
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
03.05.2021 Slovenija je spet v zgodovinski zamudi. Tokrat zamujamo z neliberalno demokracijo. S sistemom politične oblasti, ki je bil na Madžarskem razglašen že davnega leta 2014, pri nas pa se je uveljavil šele s spremembo oblasti marca 2020. Z menjavo ene same vlade, pravzaprav samo njenega predsednika in dveh političnih strank, smo čez noč iz vzorne liberalne, demokratične, pravne, pravzaprav oh in sploh države, postali njeno nasprotje: neliberalna demokracija, avtokracija, pravzaprav fašistična diktatura. Mehko politično preigravanje je bilo nadomeščeno z umazano politično igro. Neliberalno demokracijo pa so, končno, odkrili tudi moji slovenski akademski kolegi.

Zadeva je, seveda, smešna, če ne bi bila hkrati hudičevo žalostna, predvsem pa tragična. Smešna pa je zato, ker dokazuje, kako je akademska »stroka« kot tisto žito v vetru. Prožna, da ne zapišem upogljiva. Predvsem pa je taka, ker je »stroka«. Tvegam oceno, da je le redko kje v razvitem svetu imenovanje na najvišje akademske položaje tako nemeritokratsko kot v Sloveniji. Meritokracija, poštena tekma, v kateri naj zmagajo tisti, ki znajo največ, pa je bistvo liberalizma. Žalostno je, a pravzaprav smešno, da je pri nas prav akademski, univerzitetni svet, ki je zdaj odkril in razglasil neliberalno demokracijo, v svoji lastni zasnovi pravzaprav najbolj neliberalen. To velja še posebej za raznorazne družboslovce.

Sicer pa povedano ni nič novega. Kdor danes tarna nad neliberalizmom v Sloveniji, je začel kakšnih 200 let prepozno. V tej deželi pod Triglavom je liberalizem zgodovinsko neobstoječ. Kako, boste rekli, ko pa vendar imamo in smo imeli celo kopico liberalnih političnih strank?! Ena je celo vladala polovico dosedanjega mandata slovenske države. Spet druge politične strančice, uboge revice, pa se danes pod težo proklamiranega desnega fašizma borijo kot liste za obstanek liberalne sredine. Prav tako so prevladujoči mediji liberalni, predvsem pa civilna družba in jasno akademska »stroka«. Skratka, liberalizem vsepovsod in nad vsemi.

In, v bistvu, nikjer. Po prvi tvegam še eno drzno hipotezo: v Sloveniji skorajda ni liberalcev v političnem smislu – niti v politiki niti v civilni družbi. Liberalcev, ki bi prisegali na in živeli idejo političnega liberalizma, kot jo je razvil John Rawls. V skladu s to idejo, za katero menim, da daleč najbolje osmišlja koncept ustavne demokracije, če naj bo ta prepričljiv v teoriji in izvedljiv v praksi, je temeljni politični izziv, kako organizirati družbo, da bodo v njej pripoznane vseobsežne razlike med ljudmi, tako da bo življenje v družbi hkrati mirno in pošteno.

V Sloveniji političnega liberalizma ni, zmanjkuje pa ga tudi v Evropi – pa ne samo na samorazglašeni ne-liberalni strani – ker pri nas od nekdaj ne obstaja pripravljenost priznavanja razlik, različnosti in pluralnosti v družbi. V tej državi je v ideološki kod ljudi, s tem pa tudi v delovanje njenih institucij: oblastvenih in civilnodružbenih, položen imperativ dominacije, okupacije, eliminacije ali pa vsaj marginalizacije vseh tistih, ki so drugačni. Ki po tem ali onem kriteriju, saj veste, niso naši.

V Sloveniji ne priznavamo legitimnega obstoja mnogoterih vseobsežnih doktrin, po Rawlsu, ali različnih celokupnih svetovnih nazorov, po domače. V polje političnega, v katerem naj bi se razvijal povezovalni diskurz, ki naj bi služil mirnemu in poštenemu sobivanju različnih vseobsežnih shem dobrega življenja, tlačimo, ko smo na oblasti, prav te iste sheme in z njimi v celoti posiljujemo vse druge. To velja za obe, praktično za vse strani političnega neba. Razlika je le ta, da, ko so na oblasti ta pravi, se ta neliberalna totalizacija vrši samoumevno, tiho, po naravnem redu stvari. Ko pa so na oblasti napačni, gre, seveda, za diktaturo.

Zadeva je tragična, ker ji ni videti ne konca ne kraja. Neliberalizem ima pri nas zgodovinsko pravico. Tu je njegov dom. V njegovem imenu in zanj so neliberalno ustvarjene »liberalne« in »konservativne« elite. Kdor ne pristane na to, kdor hoče drugače, se znajde med tnalom in nakovalom. Izhoda ni. Politična skupnost, kot jasno pove Rawls, je drugače kot druge človeške asociacije, prisilna. V njen oklep se rodiš. Izstopiš pa samo s smrtjo ali emigracijo. V tujino. Ali pa vase. Oboje je slabo. A še vedno mnogo bolje od položaja onih, ki držijo v rokah desno ali levo neliberalno orodje in ki s svojih pogosto strankarsko nezasluženih položajev menda vrednostno »nevtralno« nabijajo po veliki večini, ki je vmes.

Dobro je vselej manj vredno kot prav. Dejstev, vsaj za nazaj ne, ni mogoče spremeniti z vrednostnimi prepričanji. Tako kot liberalizma ni brez liberalcev, tudi neliberalne demokracije ni mogoče poljubno pripisovati tistim, katerih pač ne maramo. Vse to pa je v bistvu nepomembno. V praksi, v deželi, kjer bo vedno vse po starem, zahvaljujoč starim in novim silam, ter vsem naprednjakom navkljub, vendar ni mogoče prav ničesar zares spremeniti. S takim načinom razmišljanja in ravnanja, ter s tako globoko politično neliberalnimi ljudmi prav gotovo ne.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.