c S
Konstitucionalizem in (politična) histerija
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
29.07.2016 Pred dobrim tednom dni je Ustavno sodišče končno odločilo v eni najbolj razvpitih ustavnopravnih zadev letošnje pomladi. S sklepom št. U-I-85/16, Up-398/16 z dne 14. 7. 2016 je pritrdilo predsedniku Državnega zbora in presodilo, da ravnanje Sindikata delavcev migrantov Slovenije v tej zadevi predstavlja očitno zlorabo pravice do referenduma. Odločitev je zelo pomembna v svoji ožji in širši ustavnopravni dimenziji.

V ožjem smislu gre njen velik pomen za slovenski ustavnopravni red iskati v načelnih poudarkih, ki vejejo iz odločitve Ustavnega sodišča. Omeniti jih velja vsaj pravljičnih sedem.

Prvič, splošna prepoved zlorabe pravic izhaja iz ustavnih načel, ki Republiko Slovenijo opredeljujejo kot pravno državo. Drugič, ta načela se uporabljajo neposredno skozi celoten pravni sistem, tudi če konkretni področni zakoni ne vsebujejo specifičnih določb o prepovedi zlorabe pravice. Tretjič, zloraba pravice pomeni uveljavljanje ali izvrševanje neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red.  Četrtič, zloraba pravice mora biti očitna, kar se ugotavlja na podlagi objektivnega testa, to je upoštevaje najširši krog vseh intersubjektivnih okoliščin. Petič, zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva. Šestič, na zlorabo pravice mora biti pozoren vsak državni organ, ki mu zakon nalaga odločanje o pravici. Sedmič, to velja tudi za predsednika Državnega zbora, ki ima, torej on in ne Državni zbor, po ustavi dolžnost preprečiti zakonsko formalno skladne pobude za referendum, če na podlagi najširšega kroga dejstev izhaja, da je pravica do referenduma zlorabljena.

Ta načela predstavljajo pomembno precedenčno hrbtenico za vse podobne primere, ki se utegnejo pojaviti v prihodnje.  Pomembna pa so tudi zato, ker ustavnopravno nekoliko napolnijo doslej še precej nerazdelan institut predsednika Državnega zbora. V tem je ključni pomen te zadeve v ožjem ustavnopravnem smislu.

V širšem ustavnopravnem smislu, tistem torej, ki se nanaša na celokupno ustavno-pravno-in-politično kulturo, pa ta primer pošilja sporočilo, ki bo gotovo ostalo neuslišano. Pravo, in še posebej pravniki, ki ga razlagajo, ne smejo biti instrument tega ali onega političnega kroga. Še manj smejo, pod zastavo zaskrbljenosti za pravno državo, prikrito delati pro domo sua.

Pravo mora biti tisto, kar je prav. To nujno pomeni, da je treba pravno pravilni odločitvi pritrditi ne samo, kadar vam gre v prid, ali so jo sprejeli vaši politični somišljeniki; temveč tudi, ko vam gre v škodo in ko jo je sprejel vaš politični nasprotnik. Tako ravnanje je v naravi prava, je njegova predpostavka in je zahteva, ki izhaja iz integritete posameznika in še bolj pravnika, kot strokovnjaka in ne politikanta.

Seveda lahko vselej obstajajo različna pravna tolmačenja, interpretacijska razhajanja, ki so lahko tudi zelo globoka. Tudi to je v naravi prava in njegova predpostavka. Zato in prav zato je nesprejemljiva slovenska politična praksa, ki, takoj ob nastanku konflikta, razglasi prihod fašizma in konec demokracije ter kolikor le more, uporabljajoč institucionalne mehanizme, napihne politično histerijo.

Taka praksa je dvojno škodljiva. V subjektivnem smislu škodi tistim, ki so zagnali politično histerijo, za katero se je tako prej, kot potem, izkazalo, da je ustavnopravno povsem neutemeljena. Politična verodostojnost, prepričljivost take politike se neizbežno omaja v očeh povprečnega volivca. Drugič, taka histerija objektivno škodi ustavnopravnemu redu, ker se s tako lahkotno rabo težkih besed: konec demokracije, fašizem itd., relativizirajo temeljne ustavne vrednote, ki jim, ko bo to zares potrebno, zaradi njihove politične razvodenitve ne bo stopil v bran nihče več.

Nazadnje, boste rekli, kaj pa če je Ustavno sodišče, kljub nadvse široki večini, tokrat vendarle ravnalo napačno in bo Evropsko sodišče za človekove pravice zadevi dalo drugačen epilog. Intelektualna samokritika mi narekuje, da te možnosti seveda na gre izključiti, a izhajajoč iz celokupne zadeve menim, da je to zelo malo verjetno. Mnogo bolj verjetno je, da bodo tisti, ki delavce migrante peljejo še v Strasbourg, le-te slednjič za precej visoko ceno pripeljali žejne čez vodo. Za to bodo morali prevzeti odgovornost.

Kakor tudi za nasvet, da se, po Janu Zobcu pronicljivo metaforično označen, politično-pravni terorizem nadaljuje. Sindikat delavcev migrantov je, kljub temu ali najbrž celo zato, ker je bilo njegovo ravnanje spoznano kot zloraba ustavne pravice (sic!), v posmeh odločitvi Ustavnega sodišča nemudoma vložil novi pobudi. Kaj takega se lahko zgodi samo v državi, ki jo čaka še dolga, trnova pot do vzpostavitve etosa pravne države in na njem utemeljene resnične vladavine prava.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.