c S
O ultra vires sodbi Sodišča Evropske unije
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
02.03.2012 Po polomu Ustave za Evropo je pravno zanimanje za EU naglo upadlo. Pravne razprave, ki so pred tem dolga leta dajale ritem evropski integraciji, so poniknile v ozadje, v ospredje pa je ponovno stopila njena ekonomska plat. Čeprav bo ekonomija v luči evrske krize, pa tudi sicer, še naprej obdržala primat v javnem diskurzu EU, pa se vendarle lahko zgodi, da bodo tega nekoliko omajali odzivi na nedavno odločitev češkega ustavnega sodišča.

To je v svoji sodbi TZ 8/12, z dne 15.2. 2012, odločilo, da je Sodišče Evropske unije (SEU) v zadevi Landtová C-399/09 ravnalo ultra vires, s tem ko je na predhodno vprašanje češkega vrhovnega upravnega sodišča odločilo, da je češko ustavno sodišče v svoji predhodni sodbi, s katero je presodilo, da so do pokojninskih dodatkov upravičeni le češki državljani, kršilo načelo prepovedi diskriminacije na temelju državljanstva.

Spor v glavni stvari je izhajal še iz časa razdružitve Češkoslovaške, ki je terjal tudi ureditev vprašanja pristojnosti izplačevanja pokojnin prej skupnih, sedaj pa ločenih državljanov. Sporazum med obema državama je določal, da je za izplačevanje pokojnin zavezana tista država, v kateri je imel sedež delodajalec.

To je v praksi pomenilo, da so češki državljani, ki so vse življenje na Češkem delali za slovaško podjetje, dobivali pokojnine iz Slovaške (in obratno), ki so bile pogosto nižje od čeških. Češko ustavno sodišče je zato ta sporazum spoznalo za neustaven, kot kršitev pravice do socialne varnosti starejših, in naložilo, da se češkim državljanom izplačajo pokojninski dodatki.

Spor je dobil EU dimenzijo šele potem, ko je bil ta sporazum po pristopu Češke k EU vključen v prilogo k uredbi 1408/71. Ta je določala, da se uporablja za vsakogar, razen izjem opredeljenih v omenjeni prilogi. V prid Češke pa za ta primer ni bila dogovorjena nobena izjema. Ker je češko vrhovno upravno sodišče menilo, da je omenjena sodba ustavnega sodišča z novo interpretacijo sporazuma nedopustno posegla tudi v vsebino uredbe, je o pravilni razlagi le-te povprašalo SEU.

Njegov odgovor, da so pokojninski dodatki sicer skladni s pravom EU, a da jih je treba razširiti na vse državljane EU, ne le na češke, je bilo tisto, kar je češko ustavno sodišče prignalo k odločitvi, da je sodba SEU ultra vires. Bistvo njegovega argumenta je bilo v tem, da v tem primeru preprosto ni tujega, oz. zunanjega elementa, ki je predpogoj za uporabo prava EU, saj sporne češko-slovaške pokojnine niso bile pridobljene v drugi državi EU, ampak v državi, ki je bila tedaj skupna in ena sama: Češkoslovaška.

Tako se je končno zgodilo. Tisto, kar nekateri pojmujejo kot absolutno nadrejenost prava EU, je dokončno strmoglavilo v prepad. Zgodba se je kalila dolgo časa in šla skozi tri poglavja: So lange I, II, III. Ključni akter je dolgo bilo nemško ustavno sodišče, v zadnji fazi pa sta se mu pridružili tudi poljsko in češko ustavno sodišče. Slednje je bilo sedaj tisto, ki je prvo pritisnilo na sprožilec in ustrelilo.

Pri marsikom bo ta sodba, če nekoliko karikiram, povzročila hude duševne bolečine. Ker je tako zelo v nasprotju z dogmo klasičnega unitarnega supranacionalnega gledanja na pravo EU, se bo komu tudi podrl svet. Zvijale se bodo roke, pisale se bodo žolčne kritike in objavljali hrupni apeli po spremembi take odločitve. Spet drugi, bolj medvladno naravnani, lahko tudi – ne pa nujno – evroskeptični, bodo v znak veselja vihrali z zastavami.

Sam na to sodbo češkega ustavnega sodišča gledam tako pozitivno kot negativno. Zdi se mi prav, da nacionalna ustavna sodišča jasno in odločno igrajo svojo vlogo zadnjega branika ustavnosti tudi v EU zadevah. To je nekaj, česar naše ustavno sodišče (še) ne počne, verjetno tudi zaradi vseprisotnega pretiranega evro-filstva strokovne epistemološke skupnosti, ki je naše ustavno pravo že v naprej, a priori in v celoti podredila pravu EU.

Toda ko ustavna sodišča igrajo to vlogo, jo morajo igrati prepričljivo in strateško naravnano. Ščititi morajo tako lastni ustavni red kot privrženost Uniji kot celoti. Češko ustavno sodišče v tem primeru tega ni storilo. Vso municijo je potrošilo na tako rekoč banalnem primeru. Kdo ga bo jemal resno, ko bo resnično hotelo braniti trajno in neodtujljivo bistvo češke ustavnosti? Nihče.

O globljih razlogih za tako ravnanje češkega ustavnega sodišča si lahko več preberete tu. Ugotovili boste, da imajo svoj vir v notranjem med-institucionalnem spopadu med češko vlado, upravnim sodiščem ter ustavnim sodiščem, ki se je odigral v Luksemburgu. Njegov izid je zlasti poraz za češko državo, mnogo manj za EU, ki se bo spet zbala za primarnost svojega pravnega reda, a na kakšen plaz podobnih ultra vires zadev vendarle ne more računati.

Po drugi strani pa opisani razvoj dogodkov pomeni zmago za pravni diskurz v EU. Češko ustavno sodišče je ponovno vrglo rokavico vsem tistim, ki imajo nalogo osmisliti in izboljšati pravno delovanje EU. Upati je, da se bo pravni diskurz tako prebudil iz faze stagnacije in znova zagnal vso svojo intelektualno mašinerijo, pa čeprav bo ta vlekla na vse strani. Tako je prav. Le da EU ne obstoji na mestu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.