c S
Grški eksodus
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
03.07.2015

Pred dobrima dvema tednoma sem bil v Solunu. Vzdušje je bilo odlično. Center mesta bleščeč. Lokali polni. Že nekaj korakov stran se je sicer kazala povsem drugačna slika, ki pa obiskovalcu nikakor ni ponujala niti priložnosti za slutnjo, da se že zelo kmalu obeta nekaj silno temačnega. Bankrot. V zraku je morda visela neka napetost, celo stigma v očeh pretežno zahodno-evropejske družbe, da je Grčija postala nepopravljiv problem. A na to smo pozabili v istem hipu, ko smo na letališču sledili oznaki:  ?ξοδος.

Danes se zdi, da odhaja Grčija. Le da nihče, še najmanj pa njena prav za to poklicana oblast, ne ve, kam pravzaprav gre. Za razliko od Mojzesa, Cipras, drugače kot je zatrjeval v svojih predvolilnih obljubah, svojega ljudstva očitno ne vodi v obljubljeno deželo. Nasprotno, stoji na razpotju med ekonomsko kataklizmo, katere končni izplen je povsem negotov; ter dolgotrajnim, mukotrpnim okrevanjem pod nadzorom EU, katerega končni izplen je nemara bolj obetaven, čeprav še vedno negotov.

Moja ocena je naslednja. Siriza se je odločila za radikalni populizem. Cipras je interese stranke postavil pred interese države. Le-to je pripeljal v schmittijansko situacijo izjemnih okoliščin, v katerih se izkaže, kdo je suveren. To naj bi bilo zdaj grško ljudstvo, govorim o masi običajnih državljanov. O malih ljudeh. Tako zanje kot za vse druge načeloma velja, da imajo  tako oblast, kot si zaslužijo. A tega, kar jim počne grška skrajna levica v navezi s skrajno desnico, ko skupaj navijajo za referendumski ne, si Grki ne zaslužijo.

Po povsem zavoženih več-mesecev dolgih pogajanjih je Siriza slednjič dala rep med noge in menda v imenu demokracije prepustila odločitev v rokah volivcev. Kakšna demokracija je to, ko te lastna vladajoča elita spravi v šah-mat položaj, podčrtan z ultimatom, si lahko odgovorite sami. Kako neodgovorna, pravzaprav razdiralna je Sirizina poteza z referendumom, se zavemo šele, ko upoštevamo, da je grška politična skupnost, ki je že tako ali tako tradicionalno krhka in zaznamovana celo z državljansko vojno, sedaj postavljena pred ničelno izbiro, ki pa je hkrati civilizacijska. Si bomo prizadevali biti normalna evropska država ali pa bomo postali notranje razklana balkanska država tretjega sveta?

Siriza in njen predsednik marsikaj od navedenega počneta v imenu ohranjanja grške suverenosti, ponosa in celo dostojanstva grškega naroda. Kako suverena je država, kjer državljani lahko dvignejo na bankomatih največ 60 eurov na dan, si lahko prav tako odgovorite sami. O ponosu in dostojanstvu, ki se poraja ob tem, ni vredno niti izgubljati besed. Populizem je kot strah. Ko ga primete za jezik, je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. A to velja tudi za stanje v denarnicah vseh tistih, ki so mu, mu še in mu še bodo sledili.

Kaj pa Evropska unija? Njen pravni red ne predvideva tovrstnih izjemnih situacij. Lizbonska pogodba ne vsebuje niti določb o izstopu iz evra, prav tako pa v njej ne boste našli pravne podlage za izključitev Grčije iz evro sistema, kaj šele iz Unije kot celote. Največ, kar se lahko zgodi je zamrznitev glasovalnih pravic v Svetu, tako da grška vlada ne bo več mogla sodelovati pri zakonodajnem odločanju v EU. A to je, seveda, sredstvo, ki v danih okoliščinah ne more služiti nikakršnemu koristnemu cilju.

Evropska unija je v svojem bistvu sistem, ki temelji na kulturi konsenza. Na iskanju kompromisov, marsikdaj za previsoko, včasih celo za vsako ceno. Ekonomska kriza, v kateri sta se znašla tako EU kot Grčija, je njuna lastna krivda. Individualna in solidarna. O tem ne more biti dvoma, kakor tudi ne o onem, da rešitev krize v dobi transnacionalnih akterjev prav tako ni več izključno v njunih rokah.

Razmere so zato zelo zapletene. Kot opazovalca me preveva občutek izjemne krhkosti evropske ureditve. Evropa je ne veliki preizkušnji, ki pa ni le ekonomska, temveč tudi varnostna, identitetna, morda preživitvena. Vem to se sliši patetično. Pa vendarle drži.

Upam, da v nedeljo grški volivci glasujejo da. S tem bo konec Sirize in EU bo morda spet pridobila sogovornika, s katerim bo mogoče sklepati razumne kompromise, v korist vseh, primarno pa tistih najšibkejših v Grčiji. Grško krizo je treba, tako ali drugače, sanirati. Alternativ ni. Siriza to ve in zato igra na vse ali nič v svoji prid na plečih državljanov.

Prepustitev Grčije v prepad lahko ustvari žarišče, podobno tistemu po 1. svetovni vojni, ki je zanetilo plamen tistega požara, na pogorišču katerega je – kot velikanski civilizacijski dosežek miru – nastala današnja Evropska unija. Nadejam se, da je ta zgodovinski spomin vsaj še toliko prisoten, da ne bomo ponavljali zgodovinskih napak. Ne smemo dovoliti, da ?ξοδος vodi v ?ρμαγεδ?ν!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.