c S
Totalna država totalno brez zaupanja svojih državljanov
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
17.06.2016 Ste tudi vi za to, da v ustavo zapišemo pravico do pitne vode? Za to da preženemo zle multinacionalke, da podržavimo, kar je še zasebnega in da vse koncesije za izkoriščanje vodnih virov čim prej ugasnemo in ravnanje z vodo v celoti prenesemo na izključno javne subjekte v obliki države v najširšem smislu? Odgovor je, seveda: poglejte vendar ankete, samoumeven. Če je v tej državi že vse državno, pa naj bo ja še voda!

Številni so prepričani, da zapis pravice do pitne vode v ustavo prinaša naslednji rezultat: »četudi ne boš plačal računa za pitno vodo, imaš ustavno pravico, in pitno vodo lahko še naprej, seveda, brezplačno uporabljaš.« Bebavost brez primere, oprostite izrazu. Ampak, kdor meni, da pravica do pitne vode pomeni pravico do brezplačne pitne vode, živi v utvari, da so ustavne pravice zastonj, ker denar raste na bankomatih.

Sprašujem se, kaj se dogaja s slovenskim življem v 21. stoletju, ki bi rad prav vse spravil pod okrilje države. Celo vodo. Zanjo so ta stari dejali, da še za v čevelj ni dobra. Mi pa jo tlačimo v ustavo, ki bi po definiciji morala biti nekaj več od čevlja. Ali pa se morda motim? Kot se najbrž moti velika večina drugih evropskih držav, ki so, kot žrtve kapitalizma, skorajda brez izjeme precej bogatejše od nas, so tudi manj vodnate, pa vode ne tlačijo v ustavo. Kaj je torej v nas in pri nas tako posebnega?

Priznam, da odgovora ne poznam in prav ta epistemološka anksioznost pojasni cinični značaj tega zapisa. A, le deloma. Cinizem, ki je le kanček stran od neposrednega zgražanja, je tesno povezan z velikanskim paradoksom, ki napaja to kolumno. Medtem ko nas dominantni akademski, strokovni in medijski glasovi prepričujejo, da je treba prav vse in vsakogar stlačiti pod okrilje države, in ko raja, kot ovce, aktivno ali vsaj pasivno sledi tem pozivom, istočasno velja, da še nikdar v vsej zgodovini samostojne Slovenije zaupanje tega istega ljudstva v to isto vseobsežno in vseprisotno državo ter njene institucije ni bilo tako nizko, kot je danes.

Ne verjamete? Po podatkih Evrobarometra iz leta 2015 državljani Slovenije bolj zaupamo institucijam Evropske unije kot lastni državi. Vladi Republike Slovenije ne zaupa 80% državljanov, Državnemu zboru pa kar 84%. In ti isti Slovenci hkrati želijo vse, do koder jim seže pogled, stlačiti v last in oblast ter upravljanje prav tem institucijam, ki jim ne zaupajo? Prav ti Slovenci hočejo še več državnih bank, ki vsako desetletje bankrotirajo; še nacionalnih šampionov, ki jih skrahirane prodamo Hrvatom; še državnih gozdov; še in še vsega, kar se izpričano slabo upravlja po državi in posledično vedno znova napaja, še in še, iz davkoplačevalskih žepov?

S kom ali s čim je tu nekaj narobe? Očitno s tistimi, ki kontradiktorno, s polno logičnih protislovij, odgovarjajo na anketna vprašanja. Če ne zaupaš državnim institucijam, si ne moreš hkrati želeti več države, ampak strmiš k njeni razlastitvi in privatizaciji. Večina, ki pri nas živi v logičnih zablodah, dela veliko uslugo tisti manjšini, ki ji je na davkoplačevalskih grudih zgrajena država vsaj rodovitno polje, če ne že neposredni plen. Ko boste vi, tako kot prej, pili čisto pitno vodo, zdaj z izrecno ustavno podlago (tisti, ki je niso prej, pa je ne bodo niti poslej), se bodo drugi na vaš račun še bolj nacejali z mnogo bolj prestižnimi napitki. Voda, razen za naivne, kot že rečeno, še za v čevelj ni dobra.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.