c S
Konec papirnate dobe
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
29.04.2011 Naj vas ta naslov ne zavede. Ne, ta kolumna ne bo namenjena opisovanju trenutnega dogajanja na slovenski politični sceni. Razpravljala bo o pojavu, ki je mnogo bolj daljnosežen kot padec te ali one slovenske vlade in ki bo, vsaj upam, kmalu preplavil tudi Slovenijo.

Govorim o koncu papirnate dobe v pravem pomenu te besede. O zatonu uporabe papirja in tiska. Oba revolucionarna izuma, prvi sega v 1. ali 2. stoletje pred Kristusom in ima korenine na Kitajskem, drugi pa – vsaj ko gre za moderni tisk – prihaja izpod Guttenbergovih rok iz 15. stoletja, sta že doživela svoj klimaks in sta nezadržno na poti zatona.

V roku nekaj let se naše pisarne ne bodo več šibile pod težo papirnatih dokumentov. Ker ne bo več tiskalnikov, ne bodo več potrebna prijazna obvestila na koncu e-pošte, ki nas pozivajo, da naj dvakrat premislimo, preden natisnemo prejeto sporočilo. Prav tako ne bo več tiskanih časopisov in ne bo več papirnatih knjig.

Priznam, misel na to me je še pred kratkim stisnila pri srcu. V knjižnicah, med knjigami, s knjigami, uživajoč v večnadstropnih knjigarnah, sem preživel večji del svojega odraslega življenja. Tudi doma že stojijo regali, ki se počasi polnijo. A ostali bodo na pol prazni. Papirnate knjige je in bo odpihnil digitalni čas.

Ko boste v roke prijeli najnovejši kindle, boste nemudoma vedeli, o čem govorim. Ta napravica, ki se bere kot knjiga iz papirja, lahko shrani na tisoče digitalnih knjig in drugih dokumentov vseh vrst. Omogoča vam nakup digitalnih knjig po znižani ceni v roku manj kot 10 sekund. Kmalu lahko pričakujemo tudi knjižnico. Poleg tega vam vsak vaš wordov dokument pretvori v brezplačni kindle bralni format, kot da bi torej z enim klikom izdali vašo lastno digitalno knjigo (ali vsaj knjižico).

Digitalna doba, ki bo zamenjala papir, nam bo tako prinesla neslutene možnosti in priložnosti. Pomagala nam bo prihraniti čas in denar. Ne bo več nepotrebnih in čas jemajočih poti v knjižnice in knjigarne. Vse bo dostopno z enim samim klikom. Drevesa in gozdovi, ti ključni viri papirja, bodo ostali nedotaknjeni, s čimer bomo prispevali tudi k večji kvaliteti okolja in s tem našega bivanja.

Digitalna doba bo pomenila, v neki meri se to kaže že sedaj, novo revolucijo znanja. Znanje bo mnogo bolj dostopno: tako po obsegu podatkov kot obsegu naslovnikov. Digitalna doba bo prinesla tudi nov val demokratizacije. Vse več posameznikov, ne le izbranci, elite, tisti, ki si to lahko privoščijo, bo lahko dostopalo do vseh vrst in oblik znanja. Mali jeziki, ki jih ne bo več bremenila cena tiska in šibka kupna moč malega trga, se bodo utrdili in širili kot nikoli poprej.

 

Svet brez papirja bo drugačen svet.  Bo svet kot ga naša generacija, še bolj pa tiste pred nami,  ne pozna. Za nas bo to morda kulturni šok, za naše otroke pa samoumevnost. Njihove krhke hrbtenice se ne bodo več šibile pod težo šolskih torb. V šolo bodo rajžali samo s tanko digitalno tablico, s katere bodo brali in nanjo pisali. Ta pa jim bo brala nazaj. Da o tem, da morebiti sploh ne bo več treba biti fizično prisoten v šolskem razredu, niti ne govorim.

Seveda bo ta nov digitalni svet za seboj potegnil tudi nevarnosti, ki se jih v tem trenutku morda še niti ne zavedamo. Večja dostopnost podatkov bo pomenila več možnosti posegov v našo zasebnost, večjo možnost zlorab vseh vrst. Toda, prepričan sem, vse druge prednosti bodo odtehtale tudi te slabosti.

V Sloveniji, ki se je znašla v limbu brezizhodnosti, bi morali digitalizacijo zgrabiti z obema rokama. Z njeno pomočjo bi lahko znatno pocenili delovanje gospodarstva in državne uprave. Sodišča, v neki meri jo to predvideval že znameniti projekt Lukenda, bi z digitalizacijo povečala učinkovitost svojega dela in se znebila zaostankov.

Vse pravno znanje – to že danes dokazuje portal, na katerem berete to kolumno – bi bilo dostopno na enem mestu na pregleden način, kar bi olajšalo delo in izboljšalo možnosti za uspeh vseh pravnih akterjev: tožilcev, odvetnikov in njihovih strank. Celoten pravni sistem bi se lahko zavihtel na neko povsem drugo, mnogo bolj napredno dimenzijo.

Digitalna doba je torej tu, s papirjem pa je konec. Čeprav ne povsem. Papir bo, domnevam, ostal vsaj tam, kamor gre tudi cesar sam. To pa je, seveda, le izjema, ki potrjuje pravilo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.